Majhno, veliko in muzejsko

Iskanje jazzovske identitete na sejmu jazzahead! v Bremnu
 

Majhne države ali narodnosti svoje posebnosti vedno znova določajo prav preko svoje majhnosti. To je značilna drža, ki poskuša obrobje v nekem smislu ohraniti kot obrobje, torej ohraniti njegovo »obrobnost«, kakorkoli jo v nekem kontekstu že dojemamo; obenem pa je v tem povzdigovanju že tudi neka osvobodilna gesta, ki ni nujno osvobajajoča. Ko kak obrobni fenomen izvzamemo iz konteksta in so (vsi? zgolj nekateri?) žarometi nenadoma usmerjeni vanj, so njegove posebnosti dobesedno predstavljene v drugačni luči, mogoče celo povsem nerealni, kar je nevarnost, ki se je Slovenci premalo zavedamo. Takšna predstavitev lahko razkrije vse, od umetnih ognjev do pravih biserov, ne da bi mogli eno ali drugo vnaprej napovedati. Ko sem začel razmišljati o predstavitvi slovenskega jazza na sejmu jazzahead! v Bremnu, so se me lotevali bolj ali manj sorodni občutki. Kaj bom v resnici zagovarjal? Kako bom svetoval tistim, ki bodo hoteli slišati, kakšen je slovenski jazz, in jim obenem zagotovil, da bodo hkrati s slovenskim slišali tudi dober jazz?

Ko sem se pred nekaj leti udeležil strokovnega založniško-prevajalskega posveta v Leipzigu, sem bil presenečen nad nekaterimi mnenji glede posebnosti književnosti z jezikovnega področja nekdanje skupne države. Uspešna nemška agentka je razlagala, kako so še nedolgo nazaj avtorji s priimki na -ić predstavljali posebno zanimivost, nekakšno eksotično vrsto, ki se jo da dobro tržiti. Primer me je osupnil, nekoliko užalil in nato streznil. Ko sem prežvečil poenostavljajočo pavšalnost prilaščanja, sorodno tisti, ki jo v glasbi pogosto izvaja t. i. »world music« (pri nekaterih precej osovražen termin), sem pomislil, kaj to pomeni za Slovence, ki takšnega kopita nimamo. Katera je potlej tista značilnost, ki nas loči od drugih? Podobna vprašanja so se mi začela zastavljati, ko sem se prvič soočil s SIGIC-evo kompilacijo slovenskega jazza, ki sem ga odločil čim bolj zavzeto (in brez slabe vesti) zagovarjati.

Mogoče je ena od osnovnih zakonitosti naše družbe v tem, da se majhno hoče primerjati z večjim. Toda razmerje med majhnim in velikim ni nujno stvar začrtane meje, temveč nenehnega prehajanja z ene strani na drugo. Finci (s katerimi se Slovenci včasih radi primerjamo), denimo, predstavitev svojega jazza pospremijo s komentarjem, ki bi ga lahko podpisala večina manjših evropskih narodov: ker njihova jazzovska ustvarjalnost nima svoje lastne jazzovske tradicije v strogem smislu, ima ali pozna pa seveda mnoge druge, je njen razvoj s takšno tradicijo pač manj obremenjen. Bolj neodvisen in svoboden bojda lahko svojo izraznost odkriva sproti in jo oplaja z elementi, ki jih drugje ni mogoče najti, po možnosti takšnimi, ki z jazzovsko slovnico nimajo veliko skupnega.

Težavno iskanje ravnotežja (med novim in starim, med samoraslim in prevzetim) ima v evropskem jazzu več zanimivih primerov, med drugim tudi na Danskem. Danska je namreč posebna v navezavi na ameriško jazzovsko tradicijo, ki je bila tam močno prisotna. S svojimi jazzovskimi klubi, med katerimi je tedaj prednjačil legendarni Jazzhus Montmartre, je na Danskem vzniknila svojevrstna enklava ameriške jazzovske tradicije, ki ni bila zgolj odmev čezoceanskega dogajanja, temveč so v njeni prestolnici dejansko utripala srca in pihala pljuča iz novega sveta. O tem sva se (v značilnem mednarodnem vzdušju s peščico švedskih posebnosti) na avtobusu pogovarjala z Larsom Meilingom, vodjem projektov pri Jazz Danmark.

Ko smo se na lenobno in poslovilno nedeljo vračali iz okolice deževnega Bremna, kjer so nas v čudovitem intimnem vzdušju nekdanjega skladiščnega poslopja gostili švedski jazzisti, sva z Larsom pretresala razlike med majhnim in velikim, med novim in starim in med … posameznimi klubi v Ljubljani. Vsaj v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja so v Københavnu živeli mnogi ameriški jazzisti, recimo Kenny Drew, Ben Webster, Thad Jones in seveda Dexter Gordon. Najin pogovor je med drugim spodbudil ognjeviti nastop mladega švedskega saksofonista Fredrika Kronkvista, čigar odlični kvartet ima svoje kremplje zasajene v divje čase najtršega bopa izpred nekaj desetletij. Kar mi je po koncertu povedal Fredrik, se je kmalu izkazalo za primer čiste ustvarjalnosti, s katero razpolagajo nekatera naključja. Fredrikova družina ima namreč svojo lastno tradicijo jazza, ki se prepleta s svetovno, torej ameriško, torej dansko: njegov oče je igral z Dexterjem Gordonom!

@http://www.youtube.com/watch?v=jpEagNl9CVI@

Lars, ki je z danskim jazzom obiskal tudi Slovenijo, mi je razlagal o dveh strujah danskega jazza, bržkone značilnih tudi za druge evropske države, ki se jih ni ameriška tradicija niti približno dotaknila tako od blizu. Vrvohodsko iskanje ravnotežja med besednjakom svetega teksta jazzovskega izročila in prilagajanjem maternemu jeziku je na Danskem doseglo kritično točko. Lars mi je razlagal, kakšno breme so pri mladih pustile stopinje priseljenih ameriških glasbenikov, ki so sicer pomagali pri vzpostavitvi visoke kvalitete in mednarodne prepoznavnosti. Toda to je bila prepoznavnost v nekem vnaprej znanem smislu, niti posebej danska niti posebej sodobna. Kolikor vidim, jazzovska forma na Danskem sploh ni slabša kot kjerkoli drugje, vendar mi je Lars opisal zaskrbljujoče dejstvo, ki se kaže kot simptom sodobnega jazzovskega ustvarjanja.

Na Danskem se je menda že ustalila besedna zveza »muzejski jazz«, ob kateri se vsi ljubitelji jazza verjetno znajdemo v zadregi. Močan vpliv presajene tradicije je do te mere nepopustljiv, da obstaja nekakšna sprevržena zahteva po njegovem ohranjanju, če že ne razcvetanju. Muzejski jazz, to je nekaj, kar nasprotuje svobodnemu impulzu, ki je vpisan v srčiko jazza; muzejski jazz je nekaj, kar lahko vztraja samo v skrbno varovanih laboratorijskih pogojih, in še tam zgolj pod steklenim zvonom. In vendar obstaja … David Liebman, ameriški saksofonist judovskega rodu (Fredrik je sodeloval tudi z njim), je nekje poudaril dva vidika, zakaj je bila Danska ameriškim glasbenikom v času njihovega priseljevanja tako zanimiva. Poleg dobrih klubov in naklonjene publike je njena družbeno-ekonomska klima omogočala prosto ustvarjanje, ki ni bilo pod pritiskom trga (tako kot je to v Ameriki), po drugi strani pa je tam vladala izjemno liberalna klima, kar se tiče politike manjšinskih pravic. Kar je danes v jazzu dobro in se hkrati navezuje na to tradicijo, so tiste godbe, ki iz nje dejansko zgolj izhajajo, a jo tudi preraščajo, medtem ko prezira vredni muzejski jazz ohranja zgolj formo. V nekem smislu v sebi neguje okostnjaka brez mesa. Oddahnem si ob misli na Jureta Pukla, Lenarta Krečiča, Boštjana Simona, Vitjo Balžalorskega, Zlatka Kaučiča, Jureta Torija ali Kajo Draksler, imena, ki sem jih v Bremnu večkrat ponovil.

Jazzahead! je bil v svoji šesti izdaji izrazito mednaroden dogodek, ki je zbliževal tako ali drugače z jazzom povezane strokovne udeležence, od agentov, založnikov in promotorjev do glasbenikov, pri čemer ni bilo izključeno niti ljubiteljstvo. SIGIC se je pridružil mnogim od tistih udeležencev, ki so sejemsko priložnost izkoristili za promocijo domače jazzovske ustvarjalnosti, torej ne posamezne založbe, festivala ali glasbenika. Med nacionalnimi predstavitvami so bili med drugim prisotni razstavljavci iz Švice in Avstrije, s Finske in Danske, iz Belgije in z Islandije, če jih naštejem le nekaj. Naš skupni cilj je bil nekako ustvariti čim glasnejši odmev domačega jazza, za katerega očitno verjamemo, da je lahko zanimiv tudi za druge. Lahko bi rekel, da smo se s tovrstnimi predstavitvami, ki nujno vsebujejo eno ali več kompilacij, kot je SIGIC-eva, podali bolj na iskanje lastne identitete kot pa na beleženje preteklih konstatacij. V prej omenjenem danskem primeru je bilo to še posebej očitno.

Ne bom trdil, da je jazzahead! kot horizont, pod katerim smo se srečevali in ki je (vsaj) za nekaj dni določal meje našega mišljenja, zares imel takšno izhodišče. Nacionalne predstavitve so na tovrstnih dogodkih zmeraj razumljene kot nekaj že izoblikovanega, problematiziranje dejanskega stanja pa kot vedno ostaja prepuščeno angažiranim posameznikom. Gostja soorganizatorka letošnjega jazzaheada je bila Španija (lani Turčija), kar je v praksi pomenilo, da smo v sejemski restavraciji lahko jedli paello pa tapase in bili na otvoritvenem večeru deležni španskega jazza. Vse v interesu raznolikosti, v kateri so eni uživali bolj od drugih.

Reči moram, da sem bil v četrtek, na dan prihoda, navdušen nad arhitekturo, organizacijo in atmosfero kulturnega centra, v prevodu imenovanega »Stara klavnica«, nasprotno pa ob nastopih razočaran in zdolgočasen, kar je mojim uvodnim pomislekom dalo nekaj praktičnih primerov. Dejstvo, da so izbrane zasedbe zastopale nekakšno »španskost«, je pač zmagalo nad problematiziranjem identitete, ki bi verjetno resda pritegnilo ožji krog poslušalcev. Prepoznavne značilnosti t. i. »iberjazza« (malo flamenkovske kitare, značilne perkusivnosti in nekaj osladne melodike za povrh) preprosto niso posegle dovolj globoko v splošno jazzovsko tvarino. Zasedba, ki sem se je veselil (Dead Capo), je nastop žal odpovedala, zasedba, ki me je najbolj neprijetno razburila, pa kar ni hotela z odra. Filthy Habits Ensemble (pohvaliti velja trobentača Guillerma Calliera) preigrava kompozicije Franka Zappe, vendar na obrtniški in zabavljaški način, zato je živčno usmerjanje skupinske improvizacije izpadlo naravnost klovnovsko, ko je hotelo biti zornovsko.

V petek zvečer je bilo videti in slišati že nekoliko bolj zanimivo mešanje oziroma iskanje identitet. Nastop ameriškega klarinetista in saksofonista Orana Etkina je bil ravno takšen, da sem si glasbenika zaželel slišati še s kakšno drugo zasedbo. Etkin je izjemno melodičen improvizator, ki je med drugim preštudiral tudi judovska in afriška izročila. Njegova zvočna slika je imela pretežno malijske barve, na katere je Etkin nanašal raznolike zvočne sloje z mnogimi odtenki judovskega besedišča. Kombinacija je bila nenavadna, vendar presenetljivo skladna, četudi zaradi neskončnih repeticij ne ravno po mojem okusu. Rekel bi, da se je Etkin nekoliko preveč zadrževal, a pokazal je dovolj, da sem si ga zapomnil. Trio Corrente, ki korenini v različnih brazilskih idiomih, se je izkazal kot zvezdniška zasedba. Njegova kombinacija strogega, pravzaprav elitističnega straight-ahead jazza z dodanimi brazilskimi idiomi je dejansko mnogo več, kot bi ta opis utegnil sugerirati. Njegova veličina je nedvomno v odtenkih, v res hitrih in razvejanih osenčitvah pianista Fabia Torresa in v virtuoznih ritmičnih barvanjih bobnarja Eduja Ribeira. Ribeirovo neverjetno hitro in hkrati zadržano igranje z metlicami je celoti dajalo izrazito napetost.

Posebej bi rad omenil še večer islandskih zasedb, ki je potekal v okviru Škodine klubske noči, dogodka, ki je v eni noči prinesel okoli 35 različnih koncertov. Da bom omenil tri, ki sem jih videl, se spričo obsežnosti zdi skoraj domišljavo, vendar lahko zagotovim vsaj doživeto iskrenost. Islandci, ki so, kakor smo slišali ob otvoritvenem nagovoru, v času hude krize pred nekaj leti še dodatno poudarili pomen kulture in vanjo vložili še več sredstev in truda, so narod, ki bi po številu lahko naselil Ljubljano, a premore neverjetno bogato ustvarjalnost. Nekaj od nastopajočih glasbenikov sem spoznal na njihovi stojnici, kjer smo se ob brezovem šnopsu pogovarjali tudi o eni izmed izbrank festivala 12 Points, Kaji Draksler (pozdravlja Kristján Martinsson), in potočkih kot inštrumentu (prim. ustvarjanje Tómasa R. Einarssona). Kar sem si od njihovih nastopov obetal, je bil bolj individualiziran pristop h glasbeni in širši identiteti Islandije. Natanko to sem tudi dobil.

Večer je otvorila zasedba ADHD, nekaj najbolj originalnega, kar sem slišal v zadnjih letih. Kvartet (orgle, bobni, kitara oziroma bas in saksofon) je deloval kot jam session jazzistov, ki so jih zamrznjene poslali v neko drugo galaksijo in so se sredi potovanja nepričakovano zbudili kot društvo penzionistov. Njihovo glasbo je v glavnem vodila prijetna songovska struktura, ki je v postrockovski preobleki ponujala priložnosti za nepričakovane izlete in odklope. Svojo glasbo so odigrali z zadržanim občutkom za kaurismäkijevski bohemski plesni bal, pri čemer so kitarske pasaže Ómarja Gu∂jónssona v svoji individualizirani stilskosti skoraj presegale Jeffa Parkerja.

Nastop dvojca Voices of a Nation je bil poglobljeno raziskovanje (narodne) identitete. V njegovem središču so bili do sto let stari posnetki islandskih viž, ki sta jih Pétur Grétarson in Sigur∂ur Flosason dopolnjevala z improvizacijami na saksofonu in sprotnimi elektronskimi obdelavami. Rezultat je bil kompleksna glasbena gmota, ki bi lahko bila še boljša z bolj inovativnim solistom, če torej ne bi Flosason skoraj vsake pasaže začel z istim tonom. Nastop sta zaključila s tragično uspavanko o materi, ki jo preganja duh umorjenega otroka. Grétarsonovo sprotno prevajanje je bilo nekoliko moteče, saj je iz glasbenega tkiva izstopalo kot suha glosa, ne kot integralni del pripovedi. Islandski večer je zaključil trio pianistke Sunne Gunnlaugs. Njena do skrajnosti romantizirana glasba je bila močno pripovedno in emocionalno sugestivna. Njene spokojne modalne pasaže so bile odigrane z občutkom za melodičnost in res mehkim dotikom, ki je še stopnjeval njihovo pretočnost. Celoti bi bila v prid le nekoliko bolj razgibana dinamika, ki bi razbila aluzije na Keitha Jarretta in Torda Gustavsena.

Zame sta sejem in njegova koncertna ponudba doživela svoj zelo prijeten zaključek v nedeljo dopoldne na švedskem brunchu. Z avtobusom se nas je kakšnih trideset zainteresiranih odpeljalo v predmestje Bremna, kjer smo se z glasbeniki dobili v prijetnem ambientu kluba KITO. Na podstrešnem odru v značilni severnjaški hiši sta se odvila dva koncerta: najprej že omenjeni Fredrik Kronkvist, za njim pa znana švedska pevka Lina Nyberg. Lina Nyberg je zanimiva glasbenica, ki v svojem vokalnem jazzu spaja različne idiome, s katerimi izvorno jazzovsko govorico cepi na dvoje. Njena novejša glasba je spoj skandinavske folklore, brazilskih ritmov in jazzovskega raziskovanja. Njen ognjeviti nastop je bil duhovit, poetičen in razgiban, v njem je bilo nekaj namerne oglatosti, ki zvočni sliki ni dovolila, da bi se ustalila v kakršnikoli sredinskosti. Lina Nyberg je živahno improvizirala in z vokalnimi linijami izzivala kitarista, ki je eno skladbo pospremil z igranjem na prazno steklenico. Dogodek se je zaključil s prigrizkom v pritličju, kjer smo prisotni razpravljali o povezavah med novim in starim, tudi kar se tiče sodobnih distribucijskih možnosti.

@http://www.youtube.com/watch?v=xXpvg_R0kP4@

Ker sem čez dan večino časa preživel na SIGIC-evem razstavnem prostoru, ne morem komentirati množice koncertov, ki so se odvijali nekje od zgodnjega popoldneva naprej. Vendar lahko prav zato, ker sem čez dan večino časa preživel na SIGIC-evem razstavnem prostoru, povem, kako prijetno sem bil presenečen nad zanimanjem, ki so ga pokazali obiskovalci sejma. Ob tej priložnosti bi rad znova spodbudil vse slovenske jazzovske ustvarjalce, da z nami še naprej sodelujejo in pošljejo še več svojih cedejev, saj jih je velika večina resnično prišla v prave roke: od promotorjev, organizatorjev koncertov do voditeljev radijskih oddaj in glasbenih kritikov. Reči moram tudi, da se mi raznolikost našega jazza še nikoli ni tako jasno razkrila kot prav tam, ko sem poskušal za vsakega obiskovalca najti tisto, kar ga je najbolj zanimalo. In četudi identiteta našega jazza zaenkrat ni povsem jasna – povedano drugače: kar je v njem dobrega, ni nujno tudi posebej »slovensko« – je njegov obstoj nekaj, s čimer sem se v Bremnu rad pohvalil. Kot se je izkazalo, so mnogi obiskovalci bili vsaj že v Ljubljani (tej prikupni prestolnici, preveč pocukrani in premalo jazzovski), večina pa jih je poznala tudi naš osrednji jazzovski festival. Seveda ne bom rekel, da je vse dobro, nasprotno, prav kritični moment je tisto, kar je pri predstavitvah in pogovorih štelo največ. In tako sem se, medtem ko pri nas ni jasna niti usoda Agencije za knjigo, v Bremnu navduševal nad državami, ki imajo agencijo posebej za jazz. Pa ne za muzejski jazz, da se razumemo.