Malo znana prostranost glasbenega izraza

Klarinet je po svoji uveljavitvi v drugi polovici 18. stoletja hitro osvojil skladatelje in občinstvo. Njegov barvno raznolik zvok in izjemna okretnost sta se v enaki meri podala tako melanholični spevnosti kot vratolomni virtuoznosti romantičnega časa. Uveljavil se je ne le kot nepogrešljivi del pihalne skupine v simfoničnih orkestrih, temveč tudi kot solistični inštrument, bodisi ob simfoničnem orkestru ali kot del različnih komornih sestavov.

Le redko pa naletimo na izvirna glasbena dela za komorno skupino, ki je sestavljena izključno iz klarinetov različnih uglasitev. Nekaj slovenskih prispevkov k temu žanru prinaša zgoščenka Prostranost Slovenskega seksteta klarinetov, ki je izšla pri Društvu slovenskih skladateljev. Posneta dela so produkt skladateljev različnih generacij in se slogovno razpenjajo od modernističnega širjenja zvočnih obzorij do postmodernističnega vračanja k poslušalcu.

Izvedbe tako raznolikih del so člane seksteta postavljale pred zelo različne naloge. V njihovih interpretacijah pretanjeni zvok ansambla sega od prosojnega prepletanja enakovrednih linij do stapljanja v pastozne harmonske barve.

Zgoščenko uvaja skladba Brelka Marka Mihevca Munija. Glasbeno gradivo iz bogatega folklornega izročila vzhodne Evrope je dobilo novo življenje v skladateljevi mojstrski osvetlitvi in občuteni izvedbi seksteta, ki pred nas pričara plesno radoživost ter otožno melanholičnost. Tango izpod peresa Črta Sojarja Voglarja je motiviralo podobno iskanje povezav z že obstoječimi glasbenimi svetovi. Skladba pa je več kot le še en tango, prej gre za rekombinacijo glasbenih prvin tega plesnega žanra, ki gradijo novo glasbeno pokrajino. Med stilističnimi svetovi stojita skladbi Prostranost Janeza Gregorca in Sekstet za šest klarinetov Igorja Krivokapiča. Čeprav se prva mestoma približuje modernističnemu občutju, se ne želi odreči svoji zasidranosti v svetu jazza in revijske glasbe. Prvotno simfonično delo ni v priredbi za sekstet klarinetov po zaslugi njihovega širokega zvočnega razpona izgubilo prav nič svoje prostranosti. Krivokapičeva večstavčna skladba je v svojem ustroju še bolj raznolika. Medtem ko se Cantilena zopet navdihuje pri jazzu, se v Cascadi preprosti repetitivni vzorci zlivajo v scherzozni glasbeni tok, v Piramidah pa se široko razpete melodične linije zlagajo v like, ki jih napoveduje stavek. Skladbo sklepa živahen, polifoniziran in ritmično pester Finale. Vpliva jazza ne moremo preslišati niti v skladbi Clarinet Blues Jake Puciharja.

Modernistična iskanja na zgoščenki zastopajo skladbe Hip Nenada Firšta, Črni vran Pavla Mihelčiča in Divertimento Iva Petrića. V prvi se drobni motivi spletajo v več po vzdušju kontrastnih odsekov, v katerih Firšt širokopotezno izkorišča zvočni prostor in barvno raznolikost zasedbe. Mihelčičeva skladba je zvočno široko razpeta podoba s programskim ozadjem. V večstavčnem Divertimentu Iva Petrića polifonsko prepletanje melodičnih linij gradi različno občutene stavke, od resnobne Intrade prek spevnejših Ariosa in Intermezza leggiera do živahno virtuoznih Capriccia in Finala.

Izvedbe tako raznolikih del so člane seksteta postavljale pred zelo različne naloge. V njihovih interpretacijah pretanjeni zvok ansambla sega od prosojnega prepletanja enakovrednih linij do stapljanja v pastozne harmonske barve. Melodično poudarjeni odseki so enako prepričljivi, pa naj gre za zastrto otožnost spevnih linij, odrezavo odločnost ritmično poudarjenih odsekov ali lapidarno izklesanost modernistične zvočne fakture. Zgoščenka je opozorila na po krivici prezrto zasedbo, ki v bogastvu zvočnih barv ter dinamičnem in artikulacijskem razponu ponuja izjemne možnosti za glasbeni izraz. Lahko smo le veseli slovenskega ustvarjalnega in poustvarjalnega prispevka k njegovi uveljavitvi.