Med dvema kulturama

Saksofonist Jan Kus, čigar prvenec Faith je izšel leta 2016, je v letih domovanja v New Yorku postal eden pomembnejših izvajalcev tamkajšnjega latino jazza. Med drugim sodeluje s Fernandom Garcío, Césarjem Orozco in Miguelom Zenónom, ljubezen do tega žanra, s katerim je prvič prišel v stik v času študija na Nizozemskem, pa je vključil tudi v projekt, ki ga je poimenoval Slavo Rican Assembly in se mu v zadnjih nekaj letih povsem posveča. Gre za sedemčlansko zasedbo, ki jo poleg njega tvorijo vokalistka Aleksandra Denda, kitarist Gabriel Vicéns, pianist Ahmed Alom, basist Dan Martínez, tolkalec Victor Pablo in bobnar Žan Tetičkovič (Jean John). Ta pestri sestav s stičiščem v New Yorku in raznolikimi koreninami vnaša v prostor skupnega muziciranja rumbo, salso, bombo, bosanske uspavanke, srbske žalostinke in slovenske ljudske pesmi. Glasbenike združujejo prvine jazzovske glasbe, njihovo raziskovanje pa se naslanja na podobnosti (melanholija, čutni naboj) in razlike (ritmi) med portoriško in južnoslovansko tradicijo. Širina, po kateri posegajo – omenimo solistične vložke večine sodelujočih (Zrejlo je žito, denimo, v ospredje postavlja Vicénsa, Vo naše selo pa Aloma) in prispevek gostov – razširja obzorja poslušalcev. Vendar je to obenem ena od osrednjih slabosti izdelka. Skladbe namreč prehitro in prepogosto prehajajo med posameznimi vplivi in se drobijo na več medsebojno ne nujno povezanih delov.

Vse našteto na plošči Intercosmic povzame že uvodna skladba Intro Elevation, sestavljena iz treh ritmično in slogovno raznolikih delov, med katerimi eden vključuje orkestralno rabo vokala. Ta je prisotna še v nekaterih drugih kompozicijah na Intercosmicu, pevka pa prvotni namen svojega glasu uresničuje predvsem z interpretiranjem tradicionalnih skladb, kot so Zrejlo je žito, Što te nema in Vo naše selo. Medtem ko prva zaradi ponavljanja motiva daje vtis pasivnosti in druga globoke občutenosti, in to celo bolj inštrumentalno kot vokalno, pa tretja prinaša zanimivo igrivost. Deloma gre zasluge zanjo pripisati sodelovanju z vokalno skupino ROSA (Denda, Astrid Kuljanić, Carolina Mama, Joanna Schubert), ki v kasnejše portoriške ritme popelje z a cappella uvodom (v tem briljira), deloma pa aranžerski razgibanosti. To v polnosti ohranja skladba True Heroes, kjer ima Kus edinstveno priložnost, da so povsem izrazi, jazzu pa se glasbeniki približujejo sočasno z odmikanjem od glasb sveta, kar jim omogoča precej večjo enotnost.

Širina, po kateri posegajo – omenimo solistične vložke večine sodelujočih (Zrejlo je žito, denimo, v ospredje postavlja Vicénsa, Vo naše selo pa Aloma) in prispevek gostov (v okviru Bomba Jam sodeluje García, v Vamp Song pa je vključen Krišnamurtijev govor) – razširja obzorja poslušalcev. Vendar je to obenem ena od osrednjih slabosti izdelka. Skladbe namreč prehitro in prepogosto prehajajo med posameznimi vplivi in se drobijo na več medsebojno ne nujno povezanih delov. S tem ustvarjajo vtis nedokončanosti oziroma skiciranja nastavkov, ki bi jih vsekakor bilo vredno nadalje razviti.