Meditacija in obenem spektakel

Repetitivnost minimalistične glasbe je eden najhitrejših vlakov, ki nas lahko popeljejo na melanholično potovanje skozi prostranstva domišljije, razmišljanja, meditacije in najintimnejših čustev. Strojevodij je v današnjem času veliko, tokrat pa smo poslušali brnenje dveh mogočnih strojev – Philipa Glassa in Milka Lazarja. Lazar je eden tistih strojevodij, ki potnike tudi sam nagovori; njegova glasba še posebno prepričljivo nagovarja poslušalce, ko prihaja izpod njegovih lastnih prstov. Z enako prepričljivostjo glasbi vdihnejo življenje prsti Bojana Goriška, ki z Lazarjem sodeluje že vrsto let. Po intenzivnem sodelovanju v letih 1999–2011 je sledilo obdobje samostojnega (po)ustvarjanja in raziskovanja, po teh šestih letih pa sta tokrat prvič ponovno nastopila v duu. Dvorana (Katedrala) Kina Šiška ju je dočakala polna oboževalcev, potnikov, očitno že povsem pripravljenih na odhod na nepredvidena doživetja.

4 Arias with Unpredictable Extensions (4 arije z nepredvidljivimi podaljški) so Lazarjevo najnovejše delo za klavir solo, ki ga je avtor krstno izvedel kot uvod v koncert. Delo je nastalo letos in deluje kot cikel štirih, sicer povsem jasno ločenih, a v enotno pripoved povezanih in neločljivih miniatur. Te v Lazarjevem prepoznavnem narečju pripovedujejo zgodbe, ki so kontrastne in se skladno dopolnjujejo.

Podobno se je dopolnjeval izbor iz 2. zbirke Etud za klavir Philipa Glassa. Bojan Gorišek je Etude št. 11, 12, 14, 17, 18 in 20 povezal v celoto, s katero je hotel izraziti določena čustva in izpostaviti eno izmed najpomembnejših prvin Glassove glasbe – barvitost odtenkov ene same barvne lestvice. S tem je ta najnovejša Glassova klavirska dela tudi prvič predstavil slovenskim poslušalcem. Ponavljanje nekega ritmičnega/melodičnega/harmonskega vzorca in gradnja relativno dolge skladbe iz enega samega motiva na prvi pogled lahko pušča vtis monotonije, vendar pod prsti spretnega pianista in navdihnjenega umetnika takšna glasba razkriva bogastvo barvnih in seveda čustvenih odtenkov.

Z isto mislijo bi lahko opisali tudi interpretacijo še dveh Lazarjevih skladb, Prêt-à-porter variacij za dva klavirja (2007) (na koncertu je  pri založbi Klopotec uradno izšla nova remasterizirana verzija, ured. op.) in Four Pianos v priredbi za dva klavirja (2008). Pianista sta se skladno dopolnjevala v podajanju glasbenega materiala, ki je najbolj očarljiv v minimalnih, a za pomen in občutenje bistvenih spremembah. Razkrivala sta bogastvo zvoka svojega glasbila v vseh njegovih barvnih in dinamičnih ekstremih ter pri tem delovala tako enovito, kot bi na odru sedel en sam izvajalec.

Občinstvo je dogodek spremljalo zbrano, vendar je iz zbranosti pogosto odplavalo v zamaknjenost, občasno tudi v nebrzdano navdušenje. Učinkovitost glasbe in odrskega pojava obeh glasbenikov so spretno podpirali preprosti, a učinkoviti svetlobni efekti in decentna postavitev odra. Bil je to nepozaben dogodek, ko iz meditacije nastane pravi spektakel.