13.08.2021

Mednarodno zasedeni Berlinski pihalni oktet

Glasba za pihala skladateljev Beethovna, Krommerja in Mozarta v ljubljanski stolnici.

Franc Križnar

Berlinski oktet
Foto: Milica Križnar

Na enem od letošnjih koncertov 33. festivala Imago Sloveniae/Podoba Slovenije v organizaciji Staroljubljanskega zavoda za kulturo je v ljubljanski stolnici nastopil znameniti Berlinski pihalni oktet. Kot pove že ime, gre za »Berlinčane«, osem pihalcev, ki prihajajo v ta ansambel iz Nemčije, Madžarske, Japonske in Slovenije: po dve oboi (Christoph Hartmann in Yijea Ham), dva klarineta (Wenzel Fuchs in Tomaž Močilnik), dva roga (Andrej Žust in Boštjan Lipovšek) in dva fagota (Bence Boganyi in Hana Hasegawa). Ansambel je imel v cerkvenem prezbiteriju na sporedu tri tehtna in izvirna dela za svojo zasedbo skladateljev Beethovna, Krommerja in Mozarta. V skoraj eno uro in pol trajajočem nastopu so umetniki z vsemi elementi svojih briljantnih individualnih iger, tokrat preverjeno s poudarjenim komornoglasbenim patosom, predstavili opus, ki se na sodobnih nosilcih zvoka in slike pogosto izvaja in izdaja z dirigentom. V Ljubljani smo ga slišali brez dirigenta, kar pa je le potrdilo enotno in enovito pulziranje osmerice glasbenikov. Včasih je to mejilo že kar na brezčasnost. Ljubljanska stolnica je dihala vzajemno, saj so se rafinirani izvajalci nenehno trudili za nekaj več, za nadgradnjo, ki je v nekem trenutku segla na področje dandanes povsem nerazumljivega aplavza pri izvajanju Beethovna – sredi stavkov. Vse skupaj je bilo začinjeno z izvedbami brez neobveznega kontrabasa in z morda malce prešibko estetiko tona para oboi. Kljub temu bi težko izpostavili kateregakoli od osmih posameznikov, saj so bile vse zasedbe, tako solistične kot dui in celota, svojevrstna perfekcija. 

Med tokratnimi »serenadami«, kamor sodijo podobni okteti, je po Beethovnu prišel na vrsto štiristavčni Oktet – Partita v F-duru, op. 57 Moravčana F. Krommerja. V celotnem večeru sta se v tem delu zamenjala edino hornista. Skladatelj Krommer je v pihalih marsikdaj prekosil katerega od velikanov Dunaja, kot so bili Haydn, Mozart in Beethoven. Mozartova štiristavčna Serenada v c-molu, KV 388, ki je sledila, pa še vedno velja za neke vrste največjo značilnost na področju pihal tistega časa in prostora. Za izvajalce je bila ta partitura poseben izziv, in to uspešen, saj smo jo slišali v dih zastajajoči izvedbi. Muzika, ki ostaja večna. Morda je tudi zato na koncu sledil en sam bis, stavek iz uvodnega Beethovnovega Okteta.

Vse skupaj je bilo začinjeno z izvedbami brez neobveznega kontrabasa in z morda malce prešibko estetiko tona para oboi. Kljub temu bi težko izpostavili kateregakoli od osmih posameznikov, saj so bile vse zasedbe, tako solistične kot dui in celota, svojevrstna perfekcija.