Od čričkov do uspavank v svetu festivala B-Air

Festival B-AIR, ki ga v sodelovanju z društvom Ljudmila, laboratorijem za znanost in umetnost, Kulturno umetniškim društvom Mreža in Natašo Serec, ZRC SAZU-jem, Imagom Sloveniae in Flanders – state of art organizira 3. program Radia Slovenija, je del triletnega istoimenskega projekta, posvečenega raziskovanju vloge zvoka pri razvoju človeka. Projekt sodi v program EU Ustvarjalna Evropa. Letošnji festival je potekal na različnih lokacijah: v studiu Radia Slovenija, v Moderni galeriji, v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (MSUM) in pred njim ter v atriju ZRC SAZU. V projekt so vključene različne stroke, kot so razvojna psihologija, nevrofiziologija, nevropsihologija, psihoakustika, muzikoterapija, glasbena pedagogika in druge. Festival je bil letos obenem del proslavitve 60. obletnice programa Ars in smo mu lahko sledili tudi na platformi AIR. Ustvarjalci, ki so se predstavili, so bili tako domačini kot tudi tujci. Posebnost festivala B-Air je neposreden stik s poslušalci, tako mladimi kot odraslimi, s poudarkom na igrivosti in vpetosti v dogajanje ter sproščanju. V nekaj dneh nam je festival postregel z različnimi projekti, ki so vsak na svoj način raziskovali dojemanje zvočnega v različnih starostnih dobah. Festivalsko dogajanje je bilo zgoščeno, a nikakor ne nasičeno, pač pa odlična priložnost za neobremenjeno sproščanje otroških duš vseh prisotnih.

V radijskem studiu smo se pridružili skupini radovednih poslušalcev dveh novih simfoničnih del za dojenčke in malčke, katerih avtorja sta Svetlana Maraš in Matej Bonin. Delo Svetlane Maraš za orkester in elektroniko z naslovom Defiance of the glorious children tvori transparentno poigravanje članov orkestra, ki sprva zveni kot uigrani kaos, iz katerega vzniknejo zdaj pihala in trobila in spet drugič godala itd. Skupek izvajanja tonov, zvokov, pizzicatov in glissandov deluje kot zvočni gozd, v katerem se naključno oglašajo posamezni inštrumenti, ki počasi utihnejo. Sledi jim nevihta visokih tonov v pihalih in šumljanje godal. Po vmesnem premoru zaslišimo posamezna glasbila, ki spominjajo na oglašanje živali v gozdu in sestavljajo zvočno življenje, v katerem ima vsak svojo vlogo in doprinese k skupnemu izrazu, ki je tekoč in kar žubori, dokler ga ne prekine novi oddih, po katerem se izvajalci posvečajo svojim inštrumentom tako, da jih brišejo in drgnejo, praskajo, trkajo po njih in ustvarjajo posebno zvočno teksturo. Perpetuum Mobile II Mateja Bonina izpeljuje eno linijo po skupinah posameznih inštrumentov in se opira na nekaj tonov, ki so iztočnica za izvajanje. Deluje komorno in umirjeno. Posamezni motiv dobi različne interpretacije po skupinah na način, da toni resnično zadihajo v prostoru in času ter barvito odzvanjajo s posameznimi dramatičnimi vzgibi, ki delujejo kot trkanje valov ob obalo in na nas vplivajo kot pomirjujoč in rahločuten organizem. Notranje bogastvo dela se kaže v poigravanju s toni znotraj umirjene dinamike, ki pa obenem vzbuja radovednost, tako da se prepustimo intuiciji.

Petkovo popoldne smo preživeli v Moderni galeriji in obiskali performans Kaj slišijo psi Aernoudta Jacobsa z Ino Puntar, Tiso Nežo Herlec, Teo Vidmar in Žigom Jenkom. Ženski del zasedbe uvede dogajanje s petjem v isti višini med sprehajanjem po prostoru. Slišimo cvrčanje, sesljanje, žvižganje, petje in podobno. V sredini prostora, na robovih katerega smo se posedli poslušalci, je visela trakasta folija, s premikanjem katere smo obiskovalci vplivali na zvočno podobo, medtem ko so nastopajoči izvajali posamezne tone in jim z artikuliranjem spreminjali barvo. Poslušalci smo bili del dogajanja, nadeli smo si bele rokavice in premikali folijo, kar je bilo še posebno zabavno, ko so se tega lotili malčki, ki so radovedno raziskovali to zvočno čudo. Avtor je v sklepnem delu pojasnil, da je naredil posnetke zvokov in jih preobrazil v glasove. Instalacija je delovala kot zanimiv poskus skupnega oblikovanja zvočnega sveta, ki je deloval spontano in hkrati premišljeno. Zvečer je bila v atriju ZRC SAZU na sporedu predstavitev projekta Zvok kot nit življenja, ki zajema raziskave in posneta pričevanja petnajstih ljudi, ki so preživeli obleganja Sarajeva. Poleg filma Pripoved o obleganju o spominih na zvoke vojne Lejle Odobašić Novo in Emirja Klepa sta bili del programa tudi zvočni kompoziciji, in sicer elektroakustično delo Simfonija obleganja Harisa Sahačića in zvočna kompozicija Mir (Peace) Mirsade Zećo.

Sobotno dogajanje festivala se je preselilo na Metelkovo, kjer smo na ploščadi pred MSUM-om prisluhnili skladbi Zazibam svet Tomaža Raucha, v kateri avtor posnete odlomke uspavank različnih prvinskih ljudstev kombinira z lastno intervencijo na preprostih glasbilih. Ob zvočni podobi uspavank je delo zvenelo kot prikaz intimnega sveta matere z otrokom, toda kot je pojasnil Rauch, pri prvinskih ljudstvih uspavanka ni nujno nežna in ta svet ne nujno intimen, ampak pogosto javen. Zanimivo se je bilo vživeti v pisani svet, ki v raznih kulturah predstavlja uspavanko, Rauchova živa intervencija na inštrumentih pa nas je še bolj povezala s slišano tvarino. 

Sledila je zvočna instalacija Poj, blazina, poj Irene Pivka in Braneta Zormana, čudovito delo v prostoru, v katerem je velika postelja z blazinami, med katerimi so nekatere ozvočene, sicer pa po zvočnikih poslušamo zvoke poletnega travnika s črički, murni, kobilicami, muhami in čebelami. Sproščujoče okolje nas mentalno prestavi na idilični poletni travnik, kjer mrgoli od raznega zvočnega življa. Temu se pridruži bitje srca, kot povezava z materjo ali ljubljeno osebo, in ga lahko slišimo preko srčnih blazin. Nežnost in milino pričara glas pevke in nas tako še bolj približa pričarani naravni idili. Kot sta povedala avtorja, gre za 8-kanalno instalacijo, ki zajema višjo in nižjo raven. Višjo predstavljajo ptice, veter itd., nižjo pa dogajanje na tleh (murni, črički). To mešanje ravni nas ponese v srčiko poletnega počitka na prostem in nas odklopi od realnega časa in prostora.

Ogledali smo si tudi instalacijo Zvočno popotovanje Blaža Pavlice, ki združuje štiri svetove: kmetijo, tovarno, gozd in džunglo. Ti svetovi so preko zaslona na dotik dostopni obiskovalcem, ki s premikanjem ikon prostorsko usmerjajo zvok preko številnih zvočnikov v skeletni lupini. Instalacija mladim in odraslim obiskovalcem omogoča neposreden stik in spoznavanje zvokov teh svetov ter njihovo prostorsko umeščanje. 

Poleg tega je v popoldanskem času pred MSUM-om potekala predstavitev dua Merzouga z improvizacijo From Womb to World to World of Wonders (Od maternice v svet in svet čudes), ki pa se ga nismo udeležili. 

Posebnost festivala B-Air je neposreden stik s poslušalci, tako mladimi kot odraslimi, s poudarkom na igrivosti in vpetosti v dogajanje ter sproščanju. V nekaj dneh nam je festival postregel z različnimi projekti, ki so vsak na svoj način raziskovali dojemanje zvočnega v različnih starostnih dobah. Festivalsko dogajanje je bilo zgoščeno, a nikakor ne nasičeno, pač pa odlična priložnost za neobremenjeno sproščanje otroških duš vseh prisotnih.