Zven kitare v kontrastu tradicije in moderne

Imago Sloveniae/Podoba Slovenije v organizaciji in realizaciji Staroljubljanskega zavoda za kulturo počasi sklepa svojo 34. edicijo. V Mestnem muzeju Ljubljana je izstopal premierni recital naše vrhunske kitaristke Klare Tomljanovič. Ne samo zaradi nje in zaradi tistih nekaj »klasik« (M. d. Falla, I. Albeniz, A. Piazzolla in F. Tarrega), pač pa zaradi prvih izvedb skladb Slovenca Tomaža Bajžlja (Surreal), islandskega Nemca Steingrimurja Rohloffa (Positive), Madžara Martona Illesa (Psychogramm VII.) in Španca Alberta Carretera (Phorminx). V te novitete je odlična solistka vložila največ dela, napora in truda, pri čemer se je zlasti v zlatem španskem kitarskem repertoarju izkazala za tenkočutno bralko te glasbe. Skratka, če kje, potem bi predvsem za skladbo španskega skladatelja lahko mirne duše zapisal, da je šlo na izvajalkini strani za soustvarjalni prispevek. Deležni smo bili nadstandardnega koncerta-recitala kitaristke Klare Tomljanovič, s kančkom nadgradnje običajnega koncerta. Glasba z dodano vrednostjo. 

Glavni poudarek projekta pod skupnim naslovom Dialog kulture in časa je bil prav na omenjenih novitetah. Razen enega (T. Bajželj) so mu namreč v medkoncertnem pogovoru s skladatelji prisostvovali kar trije. Vodila ga je spretna in tenkočutna moderatorka Anamarija Štukelj Cusma. Odlična ideja, odlična dramaturgija delov in celote, nekaj posebnega in drugačnega v kontrastih tradicije in moderne, glasbe in govora, nacionalnosti skladateljev ter njihovih enovitih prijemih v delih za kitaro. Skratka, že v tem uvodu zmanjkuje presežnikov, s katerimi bi poudaril svoj zapis, namenjen tudi tistim, ki se niso udeležili koncerta.   

Če je bil začetek s Surrealom kot predtakt namenjen T. Bajžlju in iz ljubljanske ali kar Mihelčičeve kompozicijske šole, smo že v tem delu slišali nemalo znakov, da je izvajalka naklonjena sodobnim tehnikam kitarske igre. Poustvarjalni in ustvarjalni lok se je potem kar vzpenjal. Islandsko-nemški skladatelj S. Rohloff v skladbi Positive nadaljuje in zaostruje svoje načrtno ukvarjanje v delu za kitaro, kjer kombinira krhko francosko in prefinjeno inštrumentalno zvočnost ter jo spaja z melodičnim navdihom, repetitivnimi odseki in dramaturškim lokom same skladbe. V tem večstavčnem delu je skladatelj izvajalki namenil še govor, petje, vpitje … in nas tudi na ta način opozoril na bitje in žitje človeka-umetnika. Madžar M. Illes je šel v Psihogramu VII. še dlje. Potem ko je že oblikoval šest takih solističnih del za violo, klarinet, flavto, violončelo, rog in flavto, je zdaj prišla na vrsto kitara. Tej se (v sedmi skladbi cikla) posveča z vso intenziteto. Njegova ustvarjalna vodila se kažejo v sunkovitih gestah, čutnih in telesnih zvočnih oblikah. Vse pa se izmika čistim tonom. Ti se razgrinjajo v plastično oblikovane šume, njegova glasba pa se počasi približuje preparirani kitari. Te je še največ v delu Phorminx zadnjega predstavljenega tujca, odličnega Španca A. Carretera. To je že tako preparirana kitara, da si zasluži kar novo ime. Če bi to delo samo poslušali in ne videli izvajalke, skoraj ne bi vedeli, da gre za kitaro. Po besedah avtorja gre za prosto interpretacijo glasbene arheologije: pri izvedbi se uporabljajo lepilne blazinice in drugi predmeti iz različnih materialov, palčke, udarjalke … Ob netemperiranem zvočnem sistemu pa skladatelji in njihove skladbe še vedno ostajajo v primarni zvočni domeni kitare. V tem konkretnem primeru je avtor izbral različne uglasitve kitare. Zanje so aktualni antični modusi (tonalni sistem), tu pa so še drugačni vibrati in njihove resonance. 

Skratka, če kje, potem bi predvsem za skladbo španskega skladatelja lahko mirne duše zapisal, da je šlo na izvajalkini strani za soustvarjalni prispevek. Deležni smo bili nadstandardnega koncerta-recitala kitaristke Klare Tomljanovič, s kančkom nadgradnje običajnega koncerta. Glasba z dodano vrednostjo.