21.12.2021

Melanholičnost življenja

Žalostinke po razkriško, uglasbljene drame pesnika, novinarja in urednika Vlada Žabota, so pisane v razkriškem narečju. Izvaja jih zasedba Mala mestna muzika.

Nina Novak

Žalostinke po razkriško

Mala mestna muzika

Žalostinke po razkriško

ZKP RTV Slovenija
2021

Žalostinke po razkriško, uglasbljene drame pisatelja, novinarja in urednika Vlada Žabota, so pisane v razkriškem narečju, katerega preteklost je več kot zanimiva. Izvira iz vasi na stičišču Slovenije, Hrvaške in Madžarske ter predstavlja posebnost v slovenskem jezikovnem prostoru, saj beleži vplive tako hrvaškega kot madžarskega ter celo nemškega jezika. Slovarček, dodan besedilom, je zato nadvse dobrodošel, zlasti če upoštevamo bogato mitološko, antično, melanholično vsebinsko zazrtost v (pol)preteklo zgodovino. Zgodbe združujejo lirske in epske elemente, interpretirata pa jih na naših tleh bolj ali manj vodilna pevca avtorskih skladb, navdihnjenih z ljudsko tradicijo, Brina Vogelnik in Metod Banko. Postavljena sta v vlogo nosilcev glasbenega dogajanja, pri čemer v ospredje stopajo predvsem barvni prepleti njunih vokalov (Goslice, Murska romanca, Ciganica v belom) in dvoglasje (Fterkej – vofrkej), v katerih prihajata do izraza enkrat možatost, drugič nežnost. Brina Vogelnik morda nekoliko ostaja v ozadju, poleg tega pozornemu poslušalcu ne uide, da narečno bolj poudarjeni deli pripadejo Banku. In ta jih je osvojil, ne pa ponotranjil v isti meri kot poljansko narečje, v katerem je pisana poezija Janeza Ramoveša, ki jo izvaja Uršula Ramoveš s Fanti z Jazbecove grape, katerih član je. Glasbeni urednik Prvega programa Radia Slovenija je namreč s tem projektom javnosti razgrnil svoje doslej skrite skladateljske veščine. Pri tem se je oprl na ritem Žabotovih besed in jih ovil v melanholično melodiko panonskih krajev, zaznamovanih s tokom Mure ter griči Slovenskih goric, vanje pa hkrati vtkal še številne druge vplive in s tem poskrbel za glasbeno večkulturnost. Ta se napaja pri hrvaških (tipičen primer je Murina či), romskih, bosanskih, madžarskih, judovskih in še kakšnih glasbenih krajinah, ki skupaj z domišljenim akustičnim inštrumentarijem tvorijo estetsko zaokroženo in v slovenskem prostoru dokaj edinstveno celoto.

Med tema projektoma obstaja več vzporednic, loči pa ju barva Bankovega glasu, ki je pri žalostinkah malenkost udušena oziroma manj izrazita, kot smo je vajeni. Morda je to posledica določenega dvoma, da zares pravilno interpretira narečna besedila, ali pa odraz postprodukcijske zadušenosti vokalov, zaradi katere se oba vokala občasno pretirano zlijeta z zgoščeno inštrumentalno podlago. Za slednjo so poskrbeli Jelena Ždrale (violina), Andrej Zupan (klarinet), Tanja Pirc (mandolina), Tina Pančur (čembalo), Branko Matošec Bizjak (kitara), Tomaž Guček (harmonika), Nino de Gleria (kontrabas) in Rudi Pančur (klavir). Slednji ima nasploh posebne zasluge, ko gre za Malo mestno muziko. Glasbeni urednik Prvega programa Radia Slovenija je namreč s tem projektom javnosti razgrnil svoje doslej skrite skladateljske veščine. Pri tem se je oprl na ritem Žabotovih besed in jih ovil v melanholično melodiko panonskih krajev, zaznamovanih s tokom Mure ter griči Slovenskih goric, vanje pa hkrati vtkal še številne druge vplive in s tem poskrbel za glasbeno večkulturnost. Ta se napaja pri hrvaških (tipičen primer je Murina či), romskih, bosanskih, madžarskih, judovskih in še kakšnih glasbenih krajinah, ki skupaj z domišljenim akustičnim inštrumentarijem tvorijo estetsko zaokroženo in v slovenskem prostoru dokaj edinstveno celoto.

Znotraj te celote se posamične inštrumentalne linije prepletajo in na ta način poudarjajo solista, ne ponudijo pa inštrumentalnih vložkov. Izstopajo le posamični motivi, s katerimi glasbeniki obarvajo posamezno skladbo s samostojno dramsko zasnovo. Jelena Ždrale nas z violino povede v pesem V belom snegi bela in zaključi Goslice, medtem ko Andrej Zupan na klarinetu z nadvse pretanjenimi muzikalnimi vložki zasede enkrat mesto povezovalca, drugič pa podstavi motiv in z njim podkrepi vokalni del (Murina či), spet tretjič pa se pridruži vokalni liniji (Goslice) ali združi z violino (Murina či). V vseh naštetih vlogah ohranja elegantnost, ki se lepo prilega tako vzdušju skladb in harmoničnim barvam kot tudi melodičnim in ritmičnim zahtevam. Ne vemo, kako podroben je zapis partiture, da je glasba tako živa, je pa jasno, da Pančur ni le temeljito premislil, katera glasbila vključiti, temveč je pozorno domislil tudi to, koga povabiti k sodelovanju, da bo poezija življenja v Razkrižju v vsej polnosti zazvenela v kateremkoli mestnem središču.