11.02.2019
MENT Ljubljana 2019: koncertna in konferenčna paberkovanja
Tole so moji miselni, slušateljski, recenzentski, poročevalski fragmenti, zbrani na konferenci in koncertih letošnjega MENT-a.

Za nami je peta edicija MENT-a Ljubljana, ki ga spremljam že od samega začetka. Po teh letih lahko mirno trdim, da gre za netipični showcase festival z dobro kuriranim programom, raznovrstno glasbo, brezhibno organizacijo, rastočo in raznoliko publiko. Festival ima svoj moment ne le v Ljubljani, temveč tudi v mednarodnem okolju in njegove dejavnosti, razprostrte čez celo leto, počasi vnašajo določene novosti in pristope na našo sceno. Enkrat na leto nam MENT nazorno prikaže, da se v Evropi in njeni okolici razvijajo zanimive muzike, ki se nato brž umaknejo v ozadje, medtem ko v ospredje spet stopijo ameriški in britanski ustvarjalci in ustvarjalke ter industrija. Prizorišča so polna, včasih prepolna. Rast festivala je vsekakor očitna, manj pa je jasna njegova vloga v regiji in na splošno v ekonomiji rastočih showcase festivalov po Evropi in v naši širši regiji. Če je infrastrukturni problem, ki počasi nastaja z rastjo festivala, morda rešljiv že v okviru bodočih iniciativ MOL-a ob kandidaturi za Evropsko prestolnico kulture, pa je vsebinska pozicioniranost festivala znotraj spreminjajoče se showcase krajine v regiji večji vsebinski zalogaj in hkrati potencial za prihodnost. MENT je showcase festival, ki ustvari optimistični občutek tudi tam, kjer zanj morda ni prostora. In to kljub temu da, gledano lokalno, na ravni prehodnosti in pretočnosti v mainstreamu vse stoji v negibnosti, globalno pa se kaže, da showcase karavana nujno rabi novo veliko zgodbo za svoj pogon. Ne vem, morda sem premalo vpleten, vseeno pa se mi v zadnjih letih zdi, da iz nje ni bilo nekega odmevnega preboja, kaj šele preboja katere izmed naših zasedb, ustvarjalca ali ustvarjalke; še takega v obliki »ultra epohalnega natega«, kakšnega je v drobnem tisku sposobna sproducirati profesionalna glasbena industrija, ni bilo.
Po teh letih lahko mirno trdim, da gre za netipični showcase festival z dobro kuriranim programom, raznovrstno glasbo, brezhibno organizacijo, rastočo in raznoliko publiko. Festival ima svoj moment ne le v Ljubljani, temveč tudi v mednarodnem okolju in njegove dejavnosti, razprostrte čez celo leto, počasi vnašajo določene novosti in pristope na našo sceno. Enkrat na leto nam MENT nazorno prikaže, da se v Evropi in njeni okolici razvijajo zanimive muzike, ki se nato brž umaknejo v ozadje, medtem ko v ospredje spet stopijo ameriški in britanski ustvarjalci in ustvarjalke ter industrija. Prizorišča so polna, včasih prepolna. Rast festivala je vsekakor očitna, manj pa je jasna njegova vloga v regiji in na splošno v ekonomiji rastočih showcase festivalov po Evropi in v naši širši regiji.
Sprva sem mislil letos pisati samo o konferenčnem delu, a resnica je taka, da me je koncertni program navdušil bolj kot obravnavane teme na konferenci. Glede na trajanje debat po njih ob kavi ali pivu bom tvegal s to karikaturo: letos ni trajal njihov odmev niti za čas skajene polovice čika. Teme sicer niso bile slabo zastavljene, prav tako je bilo letos obilico delovnih skupin (denimo znotraj festivalske mreže INES …) in delavnic, ki bodisi skušajo misliti in snovati ter izboljševati modele za v prihodnje ali konkretno obravnavati določene teme in znanja ter jih vnašati v naš prostor. Tako smo bili deležni nekaterih tem, kjer se showcase scena ukvarja sama s seboj in lastnimi problemi (showcase balon, kako narediti konferenčni program spet relevanten, ipd.), pa predstavitve butičnih festivalov (pri čemer se pojem butičnosti ne sklada ravno z našim pojmovanjem butičnih festivalov, ki po formi pri nas prednjačijo), predstavitvijo možnosti turnej po rastočem kitajskem glasbenem trgu itd. Obenem smo bili v pogovorih deležni tudi bolj aktualnih in trendovskih tem, denimo o naravovarstvenih ukrepih, zelenih iniciativah in regulacijah znotraj širše festivalske scene ter o duševnih stiskah in boleznih, prisotnih v glasbeni industriji. Slednja debata je bila ena boljših in nazornejših, dotaknila se je tem izgorelosti, depresije, anksioznosti iz različnih, tudi osebnih in kliničnih vidikov, predstavila določene ukrepe, iniciative in organe (predvsem na Škotskem in v Veliki Britaniji), ki so se formirali v pomoč ultra prekarni glasbeni sceni. A seveda ti ukrepi in organi zgolj svetujejo, pomagajo in gasijo simptome, ki ležijo v samem ustroju glasbene industrije, v delovnih pogojih in razmerjih, na katerih bazira sistem – tega bi bilo zato treba spremeniti oziroma si izbojevati boljše pogoje in varovalne (tudi pravno-formalne in zdravstveno-zavarovalne) mehanizme. Pri nas je glasbena industrija seveda majhna in pritiski z njene strani temu primerni, turnej v pravem smislu ni (beri: vsi še isti dan spijo doma); pritiski tako izhajajo predvsem iz vedno bolj zaostrene ekonomske situacije na trgu in v prekarni negotovosti tako na ravni ustvarjalcev in izvajalcev kot založb, placev, agencij, promotorjev in novinarjev. Če špekuliramo, so pri nas razlogi zanje prej kot v ustvarjalnih krizah, pritiskih in blokadah, pogodbenih obveznostih in dolžnostih, pritiskih javnosti, javnih občil in podobe, vzponih in padcih po, med in pred turnejami in posledičnem stresu in nezdravem načinu življenja ipd. dejansko čisto socialne narave in posledica eksistencialne krize oziroma krize, povezane z ustvarjalskim izbrisom, frustracijo in izpadom iz ustvarjalskih, umetniških in producentskih krogov. Obenem pri nas težko govorimo o kakšni pretirani zlorabi opiatov in omamnih sredstev. Džanki na sceni je redkost, sploh v javnosti, pri nas je bolj uveljavljena podoba bodisi (zmernih) alkoholikov ali veselih pijančkov. Hkrati se o duševnih boleznih, depresiji, izgorelosti, bipolarnih motnjah in tesnobnosti ter s tem povezanimi stiskami na sceni javno skorajda ne razpravlja, kar pa ne pomeni, da tega ni, le fenomena pričevalcev ne poznamo, četudi so javno obelodanjene psihične težave v svetu glasbe in zabave danes na družabnih omrežij postale že malodane promocijske strategije.
Ne glede na izrazito naključni izbor ustvarjalcev in ustvarjalk, ki sem jim sledil po različnih prizoriščih, me je koncertni program oziroma moja lastna selekcija navdušila. In to kljub temu, da me moji favoriti Iceage s svojim nastopom niso povsem zagrabili in sem jih slišal že v boljši verziji. Tako rekoč nisem naletel na koncert, ki bi me pustil popolnoma ravnodušnega in me pognal naprej v kolesje nadaljnjih koncertov in prizorišč. Obenem malce starejšim kostem prija več ustaljenosti, počasnejši tempo, toplota, suho okolje in bolj intenzivna poslušalska izkušnja, bolj to kot pa beganje in paberkovanje sem in tja. Povedati moram še, da je bilo za moja ušesa navdušujoče malo bendov, ki jih, tipično za showcase kroge, tvorita moški in ženska, ki se izmenjujeta na vokalih, imata kitaro, synthe, elektronske bobnarske pade ali bobnarja s slušalkami na glavi in z muziko, ki je nekje med sanjavostjo in melanholijo, mehkobnostjo indiefolka in (bognedaj) dreampopa (okej, enega sem slišal, italijanski duo Malihini, ki je vsaj meni s prepletom moškega in ženskega vokala in melodijami sumljivo zvenel kot približek avstralskega dvojca Angus & Julie Stone). Sam nikoli nisem preveč štekal te generične logike, saj se na koncu vsakega showcasa pogovarja o stvareh, ki so izstopale, ne pa potihnile v povprečju. A očitno je tu na delu nekakšen razkorak med zahtevami trga in tistim, čemur smo priče na MENT-u. Ta to prizmo vztrajno lomi, in če se v sferi showcasanja že razmišlja o prihajajočih modelih, je kuratorska politika MENT-a definitivno ena od rešitev. MENT ne samo ustvari utripajočo in navdihujočo atmosfero, ampak s svojim ustrojem poseže v številne godbene sfere, scene in načine delovanja; kar nenazadnje odstira izbor domačih skupin. A ti raznorodni izrazi in načini, po katerih delujejo in funkcionirajo, niso vedno v skladu s tokovi, ki jih generira showcase sredina – in ta je večinoma res sredina, sredinskost. Obenem je v času virtualne sfere, kjer se aktualnosti rapidno odvijajo na spletu in tamkajšnjih platformah in medijih, ta sredinskost vsebinsko heterogena, posluša ter konzumira marsikaj. In tako je tudi na MENT-u. Marsikdo »s scene« zna reči, da zelo pisane publike, ki je prisotna na tem festivalu, drugače na sceni ni. Če je tako, potem je to zame predvsem dejstvo, s katerim se mora soočiti sama scena in se vprašati, zakaj take publike ob drugih priložnostih ni. Kajti muska, ki jo občinstvo na MENT-u entuziastično konzumira, je predvsem muska s klubske scene, muska, ki že sicer živi v naših klubih in ni v svojem bistvu nič drugačna, zgolj bendi, ustvarjalci in ustvarjalke prihajajo od drugod, iz krajev, kjer je večina del istih »obrobnih« zgodb. Če pa niso, so pa vedno obrobni v kontekstu showcasa, pa čeprav so se doma že trdno zasidrali v mainstream. Pevka Mira Lu Kovacs, angažirana avtorica in voditeljica zasedbe Schmieds Puls, stoji vmes med indie rockom in kantavtorstvom s svojimi čutnimi, a obenem simpatično zajedljivimi besedili in bi po videnem in slišanem na odru Stare elektrarne zlahka parirala indie folk karavani podobnih avtoric in avtorjev iz anglosaškega področja; vendar bo verjetno vseeno izrazito priklenjena na germansko področje, četudi poje v angleščini. Njena godba in njen angažma me pripeljeta k enemu večjih razočaranj konference, diskusiji o ženskah v glasbenem polju. Udeleženke na njej so z izjemo domače avtorice in aktivistke Nine Dragičević in moderatorke Laure Kriefman izhajale iz zelo vprašljivih pozicij aktualne trendovske politične korektnosti, ki resda zagovarja enakovredno pozicijo in zastopanost žensk v glasbenem polju in na odrih, a se obenem ogiba feminizmu, vedenju in opominjanju o preteklih in aktualnih bojih in se rajši zateka k relativnemu konceptu zagovarjanja kvalitete, ki je zgolj priročni izgovor, dimna zavesa in pogostokrat razlog za status quo. Iz te potencialno subverzivne debate, ki bi lahko postavila določene smernice in teze ter s tem pripomogla k opolnomočenju žensk v vseh porah glasbene industrije, sem nazadnje odnesel zgolj frustracijo.
Nataša Padabed, ruska organizatorka, vodja agencije in programska voditeljica več inspirativnih, programsko drznih in zanimivih festivalov, je bila gostja prvega pogovora, vendar se je izven striktnih organizacijskih principov, ki jih je utelesila in pomembno vzpostavila v Rusiji ter tako pustila vtis tudi širše v regiji, na žalost izkazala za precej zadržano sogovorko predvsem tam, kjer se je pogovor dotikal ruske politične aktualnosti, cenzure, restriktivnih zakonov o javnem protestništvu in rastoči netoleranci režima do kritike, ki jo utelešajo nekatere zasedbe in ustvarjalci, povezani s t. i. novim ruskim valom, ki smo ga bili v preteklosti deležni tudi na MENT-u. Narativa o aretacijah določenih zasedb in pritiskih je tako z njene strani v marsičem zvodenela v pretirano politiziranje. Tega ni izrekla, a dejstvo je, da je zaradi značilno zahodnjaškega dojemanja sodobne Putinove Rusije to postalo močno promocijsko orodje predvsem izven Rusije. Lep primer je zasedba Ic3peak, ki žal ni bila del MENT-a, menda pa še letos prihaja k nam. Letos je trend novega ruskega vala nadaljevala ekipa iz elektronske založbe Hyperboloid, a sem jo kot starejši občan zaradi pozne ure izpustil. Sem se pa udeležil koncerta beloruskega harmonikarja Jegorja Zabelova, ki na svojstven način nadaljuje linijo, ki jo je pred leti vzpostavil finski kolega Kimmo Pohjonnen in jo dobro usidral tudi pri nas. Toda Zabelov v svojem skrajno emotivnem, gestikularnem nastopu predvsem posega v polje rastočih repeticij in variacij na sledi različnim vejam sodobnega minimalizma z romantičnim pridihom. Znotraj tega okvira vešče skače iz ponavljajočih melodičnih vzorcev v hitre melodične bravure, se spusti v tihi šepet in v ekspresivni šum, pri tem pa nevsiljivo uporablja efekte, ki glasbi dodajo večji volumen. Odličen nastop in dober odziv sta potrdila, da ima MENT raznorodno občinstvo, ki zna poslušati tako indie rock in pop, elektroniko in hip-hop kot glasbo, ki se napaja v klasični glasbi in ljudski tradiciji (tudi v jazzu, če pogled razširimo na nekatere druge zasedbe à la Klein in Zabelov Group). Če smo tovrstnih godb pod okriljem showcase mreže redno deležni, pa je vprašljiva njihova učinkovitost znotraj teh maksimarketov. Verjetno bi bolje delovali in več poželi na kakšnem WOMEX-u. Naša Katalena je v tem oziru čudna zver, ki lahko nagovori oba pola, še posebno s svojo zadnjo ploščo, toda, logično, na festivalskem nastopu in spodobnem, morda rahlo necelostnem špilu je užgala po lastni dediščini in posegla po materialu iz različnih let. Pri Kataleni in na splošno pri ustvarjalcih z daljšim stažem in z več izdanimi ploščami se pojavi neka druga dilema kot pri mladih ustvarjalcih, ki se šele uvajajo in pokušajo v kratkem špilu utelesiti nekakšno »best off« oziroma aktualno podobo lastnega ustvarjanja. Obenem je na delu predsodek, ki tiho tli v industriji in v njenem nenehnem iskanju novega, svežega, mladega. Prisostvoval sem na primer debati, kjer so udeleženci delavnice hvalili prav Kataleno kot zanimiv bend, a nato hitro dodali, da ima ta vendarle za seboj že sedem plošč in da bendi svojih najboljših del ne ustvarijo v času svojega poznega delovanja. Tretjina belgijskega punk rock kvarteta It It Anita ustvarja vtis, in to kljub temu da uradno obstaja od leta 2012, da je na sceni že kar dolgo, tako dolgo, da je po sivini obraznih dlak lahko aktivno prisostvovala bendom, ki jih v svoji glasbi »obuja«. Energični in angažirani špil kvarteta v Gromki nas je ponesel v čase, ko je pri nas harala založba Dischord, ko se je poslušalo ameriško vejo punk rocka in post hardcora ter prvo linijo emocora devetdesetih, ko se je švicalo na Fugazi in nelagodno drenjalo s skejt-tralala-pankerajem ob nastopu zgodnjih At The Drive In. Trdi in agilni ritmi, rezke, občasno sonično hrupne kitare, kričavi večglasni vokali, poza in teatralnost ter vpetost v publiko ter švic – vse to je bilo zelo na mestu in hkrati zelo starošolsko. Po odzivu občinstva in pofestivalskih kritikah sodeč, ta stara šola vžge, le da vstopa v druge okvirje kot v preteklosti, medtem ko se starih pri nas nekateri še vedno oklepajo v imenu neke mitske tvorbe, imenovane alternativa. To niso več istomisleči okvirji subkulturnih skupnosti, temveč razpršena in raznolika gmota ljudi, ki pod okriljem MENT-a konzumira raznolike glasbe v zelo kratkem času, nekako brklja po glasbeni krajini, zvokih, občutjih in doživetjih.
Če so bili predhodniki It It Anite (še posebej Fugazi) glasniki tistega starega indie principa, ki je prisegal predvsem na neodvisnost od ustaljenih distribucijskih kanalov glasbe, načina prezentacije, organiziranja turnej ipd., najdemo v današnjem času It It Anito vsepovsod, od Youtuba, Soundclouda in Bandcampa do Twitterja, Instagrama in Facebooka pa Deezerja, Tumblrja in Spotifya. Takšna je pač aktualna realnost; to je danes neodvisnost in to nam na MENT-u v glavo vbijajo profesionalci iz posla že vsa ta leta, na naših bendih in založbah pa je, da sprejmejo ta »neizogibna« pravila igre ali pa ne. Na srečo nam MENT na konferenci v glavo ni vrgel še rastočega fenomena influencerjev na družabnih omrežjih, ki postajajo pomembni dejavnik tudi v glasbeni industriji; namesto tega nam je rajši ponudil panel o Spotifyu in tem, kako se ga da čimbolj učinkovito izkoristiti. Pozabimo dejstvo, da je pri nas prisoten le na šverc, rajši bendom natvezimo, naj za trenutek pozabijo na musko ter špile in se čimprej izobrazijo v obvladovanju in uporabi metadata podatkov. Še ena taka svetovalna posvetovalnica in delavnica je bila namenjena synchanju med glasbeno, filmsko in oglaševalsko industrijo. Izobrazili smo se o znanjih iz polja urejanja avtorskih in izvajalskih pravic za glasbo, ki se uporabi v filmih ali oglasih, o meandriranju med filmskimi produkcijami, izvajalci, publisherji, licencami in katalogi – stvareh, ki jih tam, kjer denar uspešno gnezdi, opravljajo glasbeni svetovalci (music consultants), pri nas pa so ob bornih budžetih zgolj del mokrih sanj. Morda velja tu ponoviti eno izmed pripomb, ki so padle ob zaključni prezentaciji zaprte delavnice, organizirane s strani akterjev, ki se s showcase krajino in sorodnimi mehanizmi ukvarjajo na prostoru nekdanje Jugoslavije. Ti so med drugim povedali, da je na konferencah premalo vsebin, vezanih na določen specifičen prostor oziroma regijo. To bi bilo vsekakor dobrodošlo popraviti in MENT bi tu lahko deloval kot eden glavnih iniciatorjev v regiji. Toda po drugi strani večji poudarek na lokalnem odganja globalno ter s tem večje igralce v polju industrije, ki nenazadnje dajejo showcasu in konferenčnemu programu težo in veljavo. Razmislek je nujen, nenazadnje tudi okoli showcase balona, ki ga je nagovorila zaključna okrogla miza ter ob dobrodošlih izkušnjah in nasvetih, namenjenih ustvarjalcem in ustvarjalkam, ubesedila golo dejstvo: showcase festivalov je v zadnjih letih preveč! Razrasli so se celo tam, kjer glasbena industrija hira na obroke oziroma je praktično že ni več, tako da je njihov namen spreminjanja in vplivanja na sceno majhen, neznaten in vprašljiv. Mreženja prevečkrat potekajo le znotraj showcase festivalov, ne pa tam, kjer scena dejansko deluje, umira in se iznajdeva; bendi igrajo le znotraj njih, na lastne stroške ali s podporo ustreznih inštitucij, na konferencah pa so večkrat nastopajo profesionalci, katerih interesi so drugje. Včasih se zdi, da so znotraj krogotoka tudi wannabe profesionalci, ki zgolj igrajo profesionalce in igralce na lokalnih scenah, ter novinarji, ki jih zanima le tisto, kar že tako in tako izstopa, še najmanj pa tisto, kar je lokalno. O zadnjem na žalost pričajo pofestivalski zapisi gostujočih medijev, ki le redko omenijo kakšno domačo zasedbo ter hkrati pišejo pretežno o istih zasedbah. To pomeni, da mehanizem fame in hajpa deluje tudi znotraj showcase scene, pa naj gre za sposobnost menedžerjev in agentov, akterjev music export pisarn, novinarjev, založb, promotorjev ali odmevnih nastopov na drugih showcase festivalih. Zdi se torej, da bi veljalo krepko razmisliti o strategiji načinov prezentiranja domačih zasedb v okviru MENT-a.
Sam sem jim v preteklosti na MENT-u sledil bolj kot letos, moj omejeni izbor in gravitiranje okoli nekaterih placev (Stara elektrarna, Kino Šiška, Klub Gromka, Ljubljanski grad) pa sta me peljala drugam, denimo na zamaknjeno temno zveneče poplesavanje na glasbo belgijske zasedbe Slumberland, v kateri sta dva bobnarja in šef na vokalu, elektroniki, kitari in basu ter arzenalu domače šare in tehnike (šivalni stroji …), uporabljene v smislu mehaničnih zvočnih objektov. Slednje zasedba kot šum, dodatne ritmične in teksturne elemente vpenja v industrijski plesni drnec, v pulz, ki je včasih zadržano monoton, drugič hrupno ekscesiven, vsekakor pa se vtke v pretekle tradicije krautrocka, v hladni monotoni pulz njujorških pionirjev Suicide in kasnejših številnih zasedb iz 80-tih. Zasedbi je predhodil nemški dvojec Ätna, in ta je s svojim spojem glasu, elektronike in bobnov našel izraz, ki je preveč spominjal na The Knife, z občasnimi divjimi in svobodnejšimi bobnarskimi izleti pa na manj znani švedski dvojec Wildbirds & Peacedrums, zato me ni izraziteje premaknil. Vsekakor gre pri obeh zasedbah za navezavo na širši glasbeni prostor, kar morda izkazuje tudi njune širše ambicije. Te so bile še najizraziteje na pladnju pri glavni zvezdi festivala, Sevdalizi, ki je ponudila brezhibni nastop, in to tako produkcijsko kot izvedbeno, koreografsko, vizualno in glasovno. Vendar je obenem ravno ta brezhibnost name delovala skrajno hladno, preračunljivo, negibno in nespontano. Na drugi strani ekstrema je bil, denimo, bosanski kantavtor Sir Croissant, ki je nastopil v primernem ambientu kapelice Ljubljanskega gradu. Njegovo ubiranje strun in eterično podajanje pesmi kaj lahko pripnemo k ostalim visoko piskajočim slavčkom, vdetim v zven melanholije, od Iron & Wine in Sufjana Stevensa v ogoleli, zgolj kitarski varianti, do kakšnega Keatona Hensona in še marsikoga vmes, le da tiči v njegovem nepretencioznem in navidezno skromnem, čustvenem in zamaknjenem podajanju lastne glasbe nekaj več kot golo, malce predrugačeno posnemanje. V njem zveni nekaj starega, če se poslužim ogoljenega klišeja, ki v tem primeru kar lepo drži. V glasbi mlade islandske ustvarjalke eksperimentalne elektronike Dj. flugvél og geimskip pa odzvanja nekaj ravno nasprotnega, nekaj skrajno infantilnega, a tudi premišljenega in izvirnega, ki skozi rahlo bizaren nastop, zavit v lastni mitološki vesoljski horror mišmaš in improvizirane štorije, snuje skrajno sodobno sintezo udarnih in igrivih sodobnih plesnih elektronskih beatov in basovskih pulzov ter naivnih melodij, večkrat v trendovskem stilu z dodatkom zvena računalniških igric ter igrivih vokalov in gibov. Njena prezenca je mešanica bizarne folklore in podobe dekletca iz japonske pop kulture, vizualna spremljava pa sledi digitalni večbarvni in zastrti estetiki osemdesetih, vzpostavljeni na spletu in delno povezani z vedno izmuzljivo sceno vaporwava. Skratka nekaj zelo samosvojega, a hkrati vpetega v sodobne obrobne veje eksperimentalne elektronske glasbe, zato je Dj. flugvél og geimskip na turneji pred MENT-om spremljala znani ameriški hrupni boben-in-bas dvojec Lightning Bolt, zatem pa nastopila na znanem berlinskem festivalu CTM. Kar pomeni, da se giblje pretežno proč od ustaljene showcase scene.
Nekatere muzike se morda zdijo preveč lokalne, vezane na omejen prostor in njegove historične in aktualne premene ter na jezik in njegovo zakodirano uporabo v godbi, da bi lahko intenzivneje zaigrale na strune po meri mednarodnega okusa. Seveda me tukaj takoj demantirata fenomena Rusov in Islandcev, a vendarle govorimo o drugem prostoru. Taka je hrvaška zasedba Porto Morto, v osnovi pop zasedba, ki se v svojem zvoku napaja pri dediščini jugoslovanskega novega vala in ga nadgrajuje z domišljeno uporabo elektronike in drznih pihalnih aranžmajev ter večplastno ritmiko, ki jo ob bobnarju širi še tolkalec, občasno tudi sintetični boben. Besedila so imenitne, lucidne, večinoma enovrstične premetanke, zasedba pa ob tem lahno prehaja od udarnih plesnih rifov in fankoidnega basa k bolj razplastenim in svobodnejšim pasusom, ki mejijo že na progresivni rock. Po drugi strani se domača Kukla s svojo pojavnostjo, grajenjem imidža, vizualno podobo in nenazadnje s produkcijo močno vpenja v sodobni trendovski milje, s tem da ga preči z lokaliziranimi kodi, besedili, načini čustvovane interpretacije in navezavami na zvočne miljeje od novega vala in njegovega nadaljevanja v devetdesetih in z novo srbsko sceno v novem tisočletju do ljudske glasbe, otroških napevov pa skrajne melodrame in razčustvovanosti turbofolka. S prvencem je Kukla na veliki oder očitno prinesla tudi določeno mero samozavesti in nas dobro vpeljala v prvi večer festivala. Njena pojavnost na showcasih je v zadnjem času precejšnja, nova plošča, boljša odrska podoba, izvedba in prezenca pa so pri tem vsekakor njena dobra popotnica.
Domača scena gleda na MENT in njegove dejavnosti včasih preveč enosmerno, v vulgarnem smislu kot možnost izvoza domače ustvarjalnosti v tujino, pri čemer se zato marsikdo ujame v začarani krog pomankanja ustreznih profesionalcev (menedžerjev, agentov, promotorjev, založnikov), ki bi morali aktivno komunicirati s tujimi potencialnimi interesenti, da bi do dogovorov nato dejansko prišlo. Obenem scena spregleduje, da je MENT tu tudi za okrepitev domače klubske in promotorske scene, za to, da ji odstira vpogled v številna evropska snovanja na tamkajšnjih klubskih odrih ter jih seznanja z bendi, ki bi lahko v prihodnje nastopili v njihovih prostorih, na festivalih in programih. In če v zaključku pogled še malce bolj lokaliziram, MENT že peto leto zapored ljubljanski klubski sceni enkrat na leto pokaže in dokaže, da je tam zunaj kup mlade publike, ki bi z drugačnim pristopom lahko redno polnila raznovrstne domače prostore. Res je, da je format festivala danes eden od atraktivnejših in množično bolj priljubljenih, vendar to ne bi smel biti razlog, da se ne poskusi nagovoriti občinstva tudi v drugih formatih in ob drugih priložnostih.