06.02.2018

MENT Ljubljana – koncertni program, III. dan

Sprehod čez še zadnji koncertni dan festivala MENT Ljubljana.

Luka T. Zagoričnik, Dušan Mijanović, Gregor Bauman

Kikimore
Foto: Kaja Brezočnik / MENT Ljubljana

Natrpani koncertni urnik zadnjega dne festivala MENT Ljubljana se je pričel v Galeriji kapelica, kjer je tokrat ob zvočni inštalaciji oziroma biozvočnem vmesniku cellF nastopil ruski improvizator in elektrofonik Aleksej Borisov. Inštalacija cellF je iz tkivnih celic narejena nevronska mreža oziroma misleči kiborg, ki se odziva na dražljaje in jih preko elektrod pošilja v dva modularna sintetizatorja zvoka, ki nato dražljaje pretvarjata v serijo zvokov, šumov in tekstur ter jih pršita, zgoščujeta in redčita v prostor prek vanj umeščenih osmih zvočnikov. Če se je vmesnik pri nastopu s Širom dva dni prej prikazal v rahlo omejeni različici s serijo šumov in prostorsko razpršenih zvokov, se je tokrat izraziteje potopil v pregibno, zvočno gosto in spreminjajoče hrupno zvočno tkivo, ki ga je Borisov vešče vil iz svoje predelane kitare, elektronike in zvočil. V tej zvočni gmoti pa je bilo težko razločiti elemente, ki jih je k celovitemu zvočnemu tkivu prispeval vmesnik. Vseeno je bila to dobrodošla doza hrupnosti z obrobja v spoju s sodobno intermedijsko zvočno umetnostjo, se pravi izkušnja spoja dveh zanimivih polj, kot ga redko slišimo v okviru showcase festivalov, saj s svojo radikalnostjo razbija občasno generičnost glasb, pristopov in podob, ki so za takšne festivale značilni. 

Letošnji MENT-ov izrazitejši vstop v polje eksperimentalne glasbe se je nadaljeval z nastopom domačega ženskega elektrofonskega seksteta Kikimore v Slovenski kinoteki. Mlada zasedba, ki šele v zadnjem obdobju izraziteje stopa na koncertne odre, v naš prostor vnaša svež zven sintetične analogne elektronske glasbe, ki bazira na sintetizatorjih zvoka, elektronskih orodjih in kontaktnih mikrofonih. V temelju je struktura, ki vsebuje dovolj prostora za spontane izlive, ki jih Kikimore udejanji v zelo kolektivni maniri in dobrem občutku za krojenje mehko hrupne zvočnosti. Ta glasba nas potaplja v atmosferska lebdenja, v izgradnjo mehkih ambientov skozi pretanjeno kolektivno nizanje šumov, pulzov, zvočnih manipulacij in občasnih sintetičnih melodij, ki jih zasedba včasih oplemeniti z bolj konkretnimi ritmi in skoznje sramežljivo vstopi tudi v okolje elektronskih plesnih praks, ki ne izhajajo nujno iz plesne narave klubske glasbe. Zven seksteta je danes delno tudi trendovska roba, ki izstopa zgolj iz omejenih okolij eksperimentalne glasbe. To dejstvo ter spoj zvena in šuma preteklosti in aktualnosti dela Kikimore za eno bolj zanimivih zasedb pri nas v tem trenutku. 

MENT Ljubljana je vsekakor postal osrednji showcase festival v regiji. Odlikujejo ga izvrstna izvedba, dobra organizacija in smelo programsko vodenje. Slednje se kaže pri konferenci, ki drugje postaja že iztrošeni model, medtem ko pri nas k nam še vedno prinaša sveže informacije, znanja in poglede, s pomočjo katerih se domača profesionalna srenja nato lažje umešča v širši evropski prostor. Hkrati ponuja energičen, vibranten, dinamičen festival z raznolikimi godbami, izrazi in pristopi, kjer se headlinerji potopijo v množico mlajših zasedb, ki šele vstopajo na sceno. Vsekakor se je letos prvič pojavil občutek, da festival prerašča samega sebe in da verjetno sledi nujna širitev modela.

V Klubu Gromka je nastopil domači trio Kukushai, ki ga sestavljajo pevka Eva Poženel, klaviaturist in pianist Rok Zalokar ter bobnar Bojan Krhlanko, ki je v zasedbi zamenjal prvotno članico, korejsko bobnarko SunMI Hong. Trio se na plošči umešča v intrigantno polje bolj artističnega pristopa k formi pesmi, ki jo členi s samosvojim branjem dediščine popa, rocka, punka in jazza. Osnovna forma je tako podvržena številnim premenam v ritmu, ki ga odlično poganja Krhlanko, ter členjenju melodij, ki jih skozi različna občutja spretno pregiba Zalokar, tudi s pomočjo improvizacij, repeticij in udarnih klastrov, medtem ko vokalna interpretacija Eve Poženel izvira globoko iz jazza. Če včeraj slišana avstrijska zasedba H5 HD jazz subtilno uporablja v ozadju svoje glasbe, je pri Kukushai v prvem planu, in to na način dekonstrukcije vokalnega jazza. Trio ustvarja nestandardne jazzovske popevke za novo tisočletje. (LZ)

Katja Šulc je glasbenica številnih glasbenih talentov; premika se od jazza prek duba in elektronike do ljudske in etno glasbe. Katja je v Slovenskem etnografskem muzeju predstavila svoj projekt Kamlisajlan, posvečen uglasbeni romski poeziji pesnikov z Balkana in Vzhodne Evrope. Album, ki je nastal in bil izdan v Mehiki, je doživel premiero leta 2016 na festivalu Druga godba, lani pa je avtorica predstavila remiks albuma, ki je nastal v sodelovanju z domačimi in tujimi producenti. Dva izmed njih sta se ji pridružila na odru. V prvem delu je za glasbeno podlago skrbel mladi multiumetnik Luka Uršič – KALU. Vmes je Katja predstavila novi material z ljubezensko tematiko, v katerem je pokazala, da je mojstrica loopanja. V drugem delu nastopa se ji je pridružil producent in trobentač Igor Matković, ki je čutno in toplo romsko glasbo nadgradil s hladno monotonimi atmosferičnimi zvoki trobente. Dodano vrednost koncertu je z vizualno podobo v realnem času dodajala Neja Tomšič. Koncert je potekal v sterilni avli Slovenskega etnografskega muzeja, kar sploh ni bilo moteče, toda po treh dneh obiskovanja koncertov in drugih festivalskih dogodkov bi Katjini glasbi prisluhnili s še večjim veseljem, če bi imeli možnost sedeti.

Za avantgardnega pop glasbenika Marta Avija, ki se je predstavil v klubu Channel Zero, bi lahko rekli, da je estonski David Bowie. Čeprav je bil njegov album razglašen za album leta 2017 estonske elektronske glasbe, v koncertni različici še bolj kot glasbena matrica, nadgrajena z vokalom, izstopa njegova dovršena teatralna drža. Retro posebnež Mart se je po odru sprehajal oblečen v dežni plašč ter svoje petje dopolnjeval z mimiko in gestikulacijami. Občinstvu se je prikupil tudi s projekcijo, na kateri sta se pojavila predstavnika slovenske popularne kulture Slavoj Žižek in Goran Dragić.

V Gala hali je nastopil slovenski raper in izvajalec hip-hop glasbe Andrej Janžekovič, bolj znan pod umetniškim imenom Mito. Lani je izdal svoj drugi album, ki nosi naslov Bratstvo in estradstvo (izšel je pri založbi Beton), in z njim navdušil glasbene kritike. Na odru se mu je pridružil rosno mladi producent YNGFirefly. Mariborčan Mito v pristni štajerščini lucidno pripoveduje tako banalne kot fantastične zgodbe. 

Kdor je hotel videti nastop dua Darla Smoking, se je moral podvizati in priti do Channel Zera še pred začetkom nastopa, drugače je ostal pred vrati. Duo, ki ga sestavljata tolkalec Jaka Berger in Nac na sintetizatorjih in elektroniki, je lani pri založbi Kapa Records izdal prvenec z naslovom Big Bug. Člana dua terensko zajete tradicionalne godbe predelujeta v dub glasbo. Koncert je bil zanimiv tudi zato, ker smo želeli preveriti, kako deluje komad Big Bug, ki so ga dan prej v poslušalnici glasbeni strokovnjaki sprejeli z mešanimi občutki. Glede na odziv publike je bila skepsa kritikov odveč. S tem komadom se je občinstvo razživelo in ostalo v plesnem elementu vse do konca koncerta, ki je trajal točno 45 minut. 

MENT se je letos ponovno vrnil v Klub K4. Tam se je do jutranjih ur zabavala in plesala mlajša populacija, kot smo je bili vajeni videvati na ostalih dogodkih. V Klubu K4 se je letošnja edicija festivala MENT tudi zaključila. (DM)

Pregovorno velja, da najboljše pride na koncu. Kar se mojega pohajkovanja med izbranci po letošnjem MENT-u tiče, je zgodba obrnjena na glavo: tako kot v četrtek (Dogs in Kavala) me je tudi naslednji dan najbolj prepričal prvi (to bi sicer morali biti Tolstoys, a se je montaža zavlekla), ki sem ga uspel preveriti v živo: Richard Cejer, na Nizozemskem živeči Britanec. Richard je kantavtor novega kova, muzikant in pripovedovalec zgodb, ki zna vzpostaviti stik s poslušalci. Prepričan sem, da je to odtis šole »buskinga«, prav tiste, ki jo je pred tem osvojil in ponesel precej višje (celo do nagrade oskar) Glen Hansard, in klubskih preizkušenj, ki jih je izkusil Paolo Nutini. V prijetnem vzdušju spodnjega bara v Ortu je namreč s svojimi intimnimi, a glasnimi zgodbami stopil med nas ter nas nagovoril s soulovskimi intervencijami med fasadami urbanih folkovskih muzik, ki jih je na trenutke prekinjal z malodane rapovskimi vložki. Četudi se je oziral vase, ni bil zaprt ali patetičen, temveč odprt in dramatičen, včasih celo tako, da mu je krepko in konkretno uspelo preglasiti nekulturne klepetulje za šankom. Skratka, fant se zna prilagoditi prostoru in pripeljati svoje moderne pesmi med nas; in se prikupiti z zastonjkarskim EP-jem, ki ga lahko pričakujemo na naših elektronskih naslovih. Drugo plat kantavtorske medalje je na istem odru predstavil Nelson Graf Reis, bolj znan kot »mastermind« punkovske zasedbe We Bless This Mess. V zadnjih letih je postalo že kar pravilo, da se v nekem trenutku punkerji izštekajo, in nekaterim, kot na primer Franku Turnerju, se ta podvig celo posreči in nas prepričajo, vendar je treba biti pri tem skrajno previden, saj lahko stvar prav hitro zaide v banalnost. Nelson je tu pogrnil na celi črti; saj ne, da bi mu očitali negativne vibracije, toda obupni in razvlečeni »flower-power« nagovori med povprečnimi pesmimi so bili presneto moteči in banalni. Bolje je niso, četudi v predrugačenem kontekstu, odnesle niti moskovske mladenke Lucidvox. Djevuške so namreč tipičen primer benda, ki odkrije svojo izhodiščno idejo, a je ne zna izpeljati, zato se (za)duši v njej. Ta nastop je bil po desetih minutah zmerne psihedelije ena sama utrujajoča uravnilovka brez vsakršnih presežkov. Tudi povezujoča radikalnost v pojavnostnem smislu ni bila dovolj, saj ni bila podprta z aktivno glasbo, temveč zgolj z nezahtevnim morečim vzdušjem. Raven se je vnovič dvignila s srbskim Igralom, četudi osebno nisem najbolj naklonjen konglomeratom za vsako ceno. Že nekaj časa namreč opažam trend v smeri zbiranja in mešanja glasb s celega sveta, in to zgolj zato, da se ustvarja nekakšen hype okoli tega in preizkuša skrajne domete. Zasedba Igralom je imela trenutke, ki so bili posrečeni, a tudi trenutke, ko je bend izgubil že osvojeno osredotočenost. In takšnih nihanj je bilo med špilom vse preveč. Med vsemi nastopajočimi je švedska skupina Hater delovala izredno osvežujoče. Zakaj? Ker je s svojim utečenim grenko-sladkim popom lepo izstopala iz precej bolj »radikalnega« mentovskega programa. To seveda ne pomeni, da je ta glasba povprečna ali manj zahtevna, prav nasprotno, v svoji preprostosti je bend vešč in pozitivno naiven, saj se odkrito prilagaja sramežljivim čustvenim meandrom svoje pevke. Bend se očitno nagiba v smer dream-popa, kjer vlada omamna neopredeljivost sanj in glasbena dediščina postmoderne melanholije. 

Na tem mestu bi moral slediti zapis o belgijskih noise-corovcih The Guru Guru, vendar recenzent ni mogel priti niti do vrat Gromke, kaj šele vstopiti v klubske prostore. To je vsekakor ena izmed glavnih pomanjkljivosti festivala: tisti, ki imajo pravico vstopa, zaradi gneče ne morejo noter in torej ne slišati in recenzirati izbranih nastopov. Če izvzamemo nas, zastonjkarje, je problem še precej večji iz vidika tistih, ki so vstopnice plačali, a so obsojeni (o)stati zunaj. Kljub modrovanjem na snegu nam problema ni uspelo rešiti. Do naslednjega leta … (GB)

MENT Ljubljana je vsekakor postal osrednji showcase festival v regiji. Odlikujejo ga izvrstna izvedba, dobra organizacija in smelo programsko vodenje. Slednje se kaže pri konferenci, ki drugje postaja že iztrošeni model, medtem ko pri nas k nam še vedno prinaša sveže informacije, znanja in poglede, s pomočjo katerih se domača profesionalna srenja nato lažje umešča v širši evropski prostor. Hkrati ponuja energičen, vibranten, dinamičen festival z raznolikimi godbami, izrazi in pristopi, kjer se headlinerji potopijo v množico mlajših zasedb, ki šele vstopajo na sceno. Vsekakor se je letos prvič pojavil občutek, da festival prerašča samega sebe in da verjetno sledi nujna širitev modela. Očitki, da ga poganja hype, so povsem neupravičeni, in to predvsem zato, ker glasbeno industrijo zadnjih let izrazito poganjajo prav mehanizmi hypa. In MENT je edini, ki mu jih je uspelo povzeti. (LZ)

 
Darla Smoking
Mito
Katja Šulc
Kukushai
Lucidvox
We Bless This Mess
Richard Cejer
Nelson Graf Reis
Hater
Igralom
Alexei Borisov & CellF
Mart Avi