23.08.2019
Mentalno in fizično zasvoljivo
Pri založbi rx:tx sta nedavno izšli dve mali plošči dveh mlajših domačih producentov. Svoj prvenec, EP je povil Shao, svojo singlico pa SunnySun.
Shao / Sunny Sun
Mow / Sunstrumental, Vol. 2
rx:tx
2019
Shao prične muzicirat na svojem mini albumu Mow dokaj nedolžno, skoraj po otroško, bolj to kot naivno, da bi v naslednjih štirih glasbenih korakih prehodil skoraj življenjsko večnost. Morda res na trenutke preveč ponavljajočega se ritma, a vselej z razpoznavno aranžersko dinamiko, ki vsekakor pušča dovolj prostora za Shaovo nadaljnjo glasbeno ustvarjalnost. Če je debi kot nekakšen prstni odtis glasbenikove glasbe, potem je ta za dvajsetletnika kar globok.
Začne se s skladbo Flipper, ki se na različnih nivojih zvoka sliši kot fliperski odbijanec. Kdor je kdaj igral ali gledal fliper, ve, kako se kroglica lahko brez tvojega vpliva ali posega odbija in odbija … in odbija, lahko v nedogled. Flipersko mašino, težko ko hudič, je treba fizično iztiriti, a pri tem vedno tvegaš, da ti na vsakršne tresljaje občutljivi stroj izpiše tilt; in igre je konec. Ta tukaj pa se šele začne.
Dvajsetletni Shao se iz melodičnega odbijanja skladbe Flipper, kjer se kitare slišijo, kot da bi s svojim afektiranim zvokom blažile skladateljevo zaporedje poustvarjenega ambientalnega vzdušja, prelevi v Marmor. Skladba, kateri dajejo dodatno težo besedila in njihova interpretacija v režiji kamniške zasedbe Matter, zelo nazorno pričara mladinsko obstojnost ali, bolje rečeno, trdost (kot marmor) v ideji in načelu, da svojo insomnijo pozdravi z nočno ustvarjalnostjo. Če ne bi bilo besedila, bi prav tako to mislil. Shao v podlagi pričara tisti občutek, ko se »menja dan za noč in noč za dan«, in to mu uspeva zelo subtilno, na trenutke dokaj klavstrofobično, vselej pa tenkočutno in izrazno.
V Da Face avtor zakoraka v mrakobno nostalgičen zvočni noire, ki nam v duhu in slogu davnih noire časov kot da nastavlja zrcalo, da si pogledamo v obraz in vidimo življenje takšno, kakršno je. Produkcijsko dovršenost krepijo masivna akustika elektrificiranih orglic, strumno štrleči sinti in mastni basovski odtenki, ki si prej omenjeno klavstrofobijo podredijo z melanholijo, zelo hrupno melanholijo. Sledita hišno butična komada Casa in Untitled Outro, ki avtorja, bolj kot ne v raziskovalne namene, zaneseta v umirjeni down tempo. Morda res na trenutke preveč ponavljajočega se ritma, a vselej z razpoznavno aranžersko dinamiko, ki vsekakor pušča dovolj prostora za Shaovo nadaljnjo glasbeno ustvarjalnost. Če je debi kot nekakšen prstni odtis glasbenikove glasbe, potem je ta za dvajsetletnika kar globok.
Druga izdaja v napovedani trilogiji, Sunstrumental, Vol. 2, ki jo podpisuje vsestranski glasbeni ustvarjalec in multipraktik Sunnysun, predstavlja tisto, kar je bilo prej, in se strumno spogleduje s prihajajočim. Tisto, kar prihaja, pa vselej obeta, tako kot vse, kar se je doslej znašlo v režiji nekdanjega hrvaškega viceprvaka v freestylu, didžeja, producenta, skladatelja, mešalca ter dandanes ene ključnih oseb domačega podtalnega hip-hopa. Vendar se Sunnysun nikoli ni omejil na ustvarjanje le slednjega, temveč se vseskozi poglablja v glasbeni razvoj in popolni altruizem, kadar gre za promocijo njemu kompatibilnih glasbenih žanrov. Kompatibilnost v odmevu glasbe je v njegovem primeru treba zastaviti dokaj široko, saj še kako dobro razume in pozna glasbeno kronologijo in zgodovino kakovostnih glasb. Njegova ustvarjalna umetniška žilica se razteza od zimzeleno ultimativnih šlagerjev iz polpretekle jugoslovanske zgodovine do z dimom in potjo zabeljenega undergrounda.
Že na prejšnji Sunstrumental digitalni in vinilni izdaji je bilo povsem jasno, da sta včasih dovolj dve skladbi, da pustita sledi v času in prostoru. Tokrat ni nič drugače, a je vseeno vse novo, sveže in mamljivo tako za naša ušesa kot za našo plesno gibljivost. Fizikal Funk nas (za)pelje v srčiko boom bapa, pri čemer nas nepričakovano razvejeni ritmični obrati še bolj zasvojijo. Sporočilo je jasno: ne le mentalna, tudi fizična odvisnost je tisto, kar glasbo konfigurira kot najmočnejši stimulans v dojemanju sebe in sveta. Odvisnost od glasbe je tisto, kar ločuje umetnost od komercialne preračunljivosti. In Sunnysun to še kako dobro ve, zato so njegove skladbe globoko zasidrane v sedanjosti, ki se spogledljivo ozira prek rame. Nostalgija kot okostje nečesa novega, in ne kot poligon za patetiko vseh zvrst, se najbolje realizira v direktnem boju, pa naj gre za kulturni, družbeni, politični ali plesni boj. Skladba Dance Battle je tako obeležje pripadnosti skupnosti in globinska improvizacija priznane tematike. Vsem tistim, ki ste izgubili ideje, upanje in ohranjate iluzijo, da je bilo v glasbi že vse povedano, bo ta 7'' single dokazal nasprotno.
