Mežikajoči blues, rock, country preplet

Kako stopiti iz ozadja, a hkrati ne preveč v ospredje? Tako, kot to počne zasedba Paul Grem. Primorska peterka je sodelovala z dovolj uveljavljenimi imeni, kot so na primer Tinkara Kovač, Rudi & the Cool Vibes, Matjaž Jelen band, Danilo Kocjančič & Friends, ampak želja po kreativnosti in izvirnosti v njej vseeno prevlada. Bolje pozno kot nikoli? Očitno. Tako je namreč nastal prvenec Luč preteklosti. To je naslednji prvenec iz kategorije tistih, ki nastajajo dolgo, zato produkcijsko in strukturno ne zvenijo kot prvenec, četudi to so.  Luč preteklosti se že v naslovu poigrava: za kakšno osvetljevanje preteklosti gre? Ni malo tri leta vaditi devet skladb za album, ki bi lahko prišel precej prej, če se skupek glasbenikov ne bi tako dolgo odločal narediti nekaj, kar si je tako dolgo želel. V tem pogledu je Paul Grem luč lastne preteklosti, in v trših, hitrejših skladbah tako tudi deluje.

Paul Grem je na prvencu tako žanrski, da tega ni težko zgrešiti. Dobimo blues, country in rock preplet, ki ni nikdar zares pop, a mu po ovinkih mežika. Produkcijsko (Marko Jakopanec za uvodna dva komada, preostale je produciral Jan Baruca) in strukturno je to dovolj avtohtoni izdelek, da se vplivi poznajo, ne da bi bili usodni. Kar je za tako dolgo nastajajoči prvenec ključno. Še bolj pa ob tipanju, kam približno bi se tak bend rad uvrstil. Kam torej? Nekam vmes, a ne v ozadje. 

Anekdota, kako se je rodilo ime Paul Grem, je vredna omembe. Ker so bili člani pred prvim koncertom v Kopru leta 2019 še brez imena, je basistu Patriku Grbcu prekipelo: »Če nimamo imena, pol grem!« No, Grbac ni odšel, preostala četverica pa tudi ne, saj je z imenom dobila tudi legitimnost. Razlog za vztrajnost je v prepričanosti v lastno ustvarjanje. Paul Grem zveni suvereno in odkrito, nobenega strahu nima pred materinščino, ko poje, kar je leta vpijal pri drugih in od drugod. Luč preteklosti je namreč nastajala tri leta in se pri tem dodobra omedila. Devet skladb v skupni dolžini 38 minut je izpiljenih in skrbno postavljenih. To je album, ki se ga kljub trem nominacijam za popevko tedna na Valu 202 in eni zmagi (Hladen dan) še vedno posluša kot album. 

Ni naključje, da je uvodni ton v uvodni skladbi Nočem plesat sam kitarski. Je programsko izhodišče. Kot tudi odločitev, da stoji vokal (Dušan Sagadin – Duco) izrazito v ospredju. Kitare prevladujejo, vendar skupina ne zapravlja časa in gre takoj k melodiki s prepoznavnim besednjakom tako v kitici (»Izgubil tla sem pod nogami / ostal v breznu sam sem ujet«) kot v refrenu (»Divja reka, sonce in cesta / vabijo me v tuji kraj / a bojim se, da me mine moja / želja, da vrneš se nazaj«). Ni prav veliko skupin s tako jedrnato kitarsko podlago, četudi se vmes pojavijo hammond klaviature (gost Denis Horvat – Duki). Nočem plesat sam nakaže kitarsko dvojnost Marka Stropnika in Andreja Rota, izbira besed in mešanica durovsko-molovskega vokala pa zadiši po nostalgični plesni glasbi, ki pa je posneta na izrazito sodoben način. Marko Jakopanec, ki je produciral komad, v zasedbi Paul Grem vidi malenkost več melosa in zasanjanosti ter manj direktnosti. Nočem plesat sam namreč ne deluje udarno, četudi namiguje tudi na festivalski pridih. Naslednji Iskren pogled je bolj čvrst v kitarski melodiki, in sicer zaradi mešanice akustike in elektrike. Blues in country se v Sloveniji redko srečata tako neposredno, zlasti ob naštartanem vokalu, kjer Duco razkaže bolj prodoren glas, skupina pa koketira z motivi dark countryja, ne da bi docela prestopila na temno stran. Verz namreč deluje malenkost pretoplo, najbrž zaradi vokala. Je pa to še en produkcijsko močan, glasen, poln izdelek. 

Dokaj pričakovano se Paul Grem že v tretji skladbi oprime balade. Duco se udomači v upočasnjenem ritmu na manj zasedeno podlago, ki v kitici zgolj polaga akorde. Ampak takšna zgradba je tvegana: manj ko je kitar, bolj se presoja vokal. Pot je skladba, ki nezadržno stremi k močnemu refrenu. In res, dvoglasno petje iste linije v refrenu okrepi sporočilo, ne pa pesmi kot take. Pot je moderna verzija kakšne podobne kitarske rock balade, s čimer ni nič narobe, toda zasedbo zaradi tega hote ali nehote začnemo primerjati s podobnimi izvajalci. Prednost Ducota je ta, da tudi če se še tako približa, recimo, Kevinu Koradinu iz Tide, ostaja vedno na varni razdalji. Samozavestnejša in bolj prepričljiva je Slika. Blues osnova s slide kitaro v produkciji Jana Baruce odpelje peterko proč od številnih primerjav, toda ne predaleč izven kroga, ki računa na najširše poslušalstvo. Tudi za Ducota je takšna izvedba pravšnja, če že ne idealna. Odrezani refren, ki pravi, da »jaz bi ... hotel ... nekaj več ... / nekaj, kar se ne sme / rad bi ... videl ... čisto vse / nekaj, kar imaš ti«, je pisan na kožo tako skupini kot posameznim članom. Če bi zasedba Paul Grem rada našla svoj prostor, potem je Slika tista pesem, ki jo lahko ponosno izobesi. Ne zato, ker bi bila tako reprezentativna, ampak ker je izpiljena, domiselna in udarna. Ostra, željna, hrabra. 

Za potrebe albume je Omama na polovici neke vrste premor, skladba pa v kontekstu celote vendarle premočna upočasnitev. V Omami sta v gosteh Matija (violina, viola) in Ema Krečič (violončelo), skladba pa ne skriva, kaj želi biti, čeprav že od uvoda bolj uspava kakor premami. Pesem, ki je hkrati najdaljša, poskuša biti malenkost psihedelična (delay/echo), a prej deluje kot opis kot pa prepričljiva izkušnja. Večglasno petje ob sklepnih godalih da izhodišče za kaj več, vendar ne prepriča povsem in albumu kot celoti ne daje omamnega ekskurza. Zato je boljše, če se Paul Grem drži tistega, kar v osnovi je, namreč blues-country-rock bend. To ne le pokaže, ampak potrdi naslovna Luč preteklosti, rifovski komad s šegavim besedilom. Pisati takšne komade ni lahko ob priseganju na dediščino priznanj in izpovedi. Luč preteklosti je s phaser pridihom v ozadju tista omama, ki je prej peterka ni našla. V skrbni radijski shemi lahko deluje kot dobrodošla popestritev. Nič ni narobe s tem, da je Luč preteklosti bazični komad. Prej prednost, saj nas spomni na to, kaj naj bi takšen kitarski rock bil. 

In ravno ko se album znova razvije in bi bil paket hitrejših skladb bolj konkreten, se skupina v Tam nekje spet odloči za balado. Za vokal, kakršnega premore Duco, je zlogovanje z manj besedami tudi manj prepoznavno, je pa res, da se bend lahko bolj izkaže, ko ponudi bolj zapolnjeno ozadje (hammond tokrat v izvedbi Mitje Bobiča). Ampak v tem primeru je premalo oprijemljiv, zato ostaja Tam nekje mimobežna balada, kjer »ptice pojejo lepšo pesem«. In tako naposled pridemo do skladbe Hladen dan, ki je bila konec lanskega leta popevka tedna na Valu 202. Kitarsko razvezano akordno rifovsko poigravanje izvabi in ob koncu kitice s tercami okrepi Ducotov vokal, ki je tu najbolj karakterno močen na celotni plošči. Ta skladba je edina, kjer je tudi besedilo prispeval kitarist Stropnik (preostala je spisal Dušan Sagadin); to je morda recept za prihodnje prepričljive, spevne, udarne skladbe. Paul Grem v tem komadu deluje sveže, preudarno in posebno. Zveni prepričljivo in skupina da vedeti, da ve, kaj počne. Presenečenje je zadnja skladba Let Him Go Home, ne le zato, ker izstopa zaradi angleščine, ampak ker ni balada. Let Him Go Home spada v kategorijo skladb, ki pokažejo, kako blizu lahko skupina pride svojim vzornikom in sebi. V Let Him Go Home dobimo najbolj kitarski zvok na plošči, kar se celote tiče, pa bi bilo boljše, če bi se fantje držali slovenščine. 

Zasedbo Paul Grem bi po zvočni podobi lahko umestili v bližino zasedbe Leonart, čeprav je prva bolj izrazito bluesovsko podkovana. Vsake toliko se porodi kakšna sorodna primerjava, vendar nobena ne zdrži. Kar je kompliment. Se pa Luč preteklosti že v naslovu poigrava: za kakšno osvetljevanje preteklosti gre? Ni malo tri leta vaditi devet skladb za album, ki bi lahko prišel precej prej, če se skupek glasbenikov ne bi tako dolgo odločal narediti nekaj, kar si je tako dolgo želel. V tem pogledu je Paul Grem luč lastne preteklosti, in v trših, hitrejših skladbah tako tudi deluje. Kot skupina, ki uživa v tem, kar počne. In včasih je to dovolj. Pravo luč pa bi na Luč preteklosti vrglo več koncertov in še kakšen album.