Mlado in staro, šus v glavo!

Med debelim ducatom izdaj iz prve tretjine letošnjega leta je nadobudna založba ŠOP poslala v glasbeno orbito tudi Perfect Combustion EP benda H!PE. »Grunge never left,« je moto tega rockovskega projekta, ki ga je sestavil frontman Bini, na naši neodvisni nerockovski sceni bolj znan pod artističnim imenom Lil Bini oziroma uradno Dejan Gerčar. Lani je pri ŠOP-u objavil drugi samostojni album Mesaja in je član kolektiva Project XM1, s H!PE pa je ta zasavski artist skočil čez planke trapovskega polja naravnost v rockovski kotel. Iz suhoparnih informacij na plošči se da razbrati, da mu je bil v spodbudo in navdih rojak Jan Cizej z bendom Morvern. Tudi Bini si je zaželel zarokati in je z bobnarjem Miho, basistom Aljem in kitaristom Ivom oblikoval bend, ki direktno navezovanje na grunge izbruhne že v uvodnem komadu Combust. Naelektreni kitarski rif je uvodoma nastavljen na silovito frekvenco beograjskega Repetitorja, z vključitvijo frenetičnega vokala pa dobi robustno potenco prvih plošč Nirvane, Bleach in Blew, ki so bile posnete za majhne denarje. Tudi ta domači EP ni stal skoraj nič, kot se nenazadnje spodobi za ŠOP Records. Narejen je surovo, brez olepševanj in kompromisov, udari naravnost v čelo, se pa v njegovem nadaljevanju pokažejo slabosti, zaradi katerih lahko Perfect Combustion EP štejemo prej za demo kot za resno ploščo. Že v drugem komadu Slut, ki ga najavi divji krik, ki zaskomina po Iggyju Popu iz uvoda v komad TV Eye The Stooges, se razgalijo natempirani industrial tiktak bobni in enolično kitarsko žaganje. Bend se tudi v nadaljevanju ne izkaže za preveč domiselnega, igrivega ali drznega, na srečo pa ekspresivni nastop frontmana prevzame nase vso pozornost. Bini je motor benda. On je tisti, ki vodi, je glavni, vozi celotni vlak, je magnet, bend pa mu – zaenkrat – služi kot demo aplikacija. Tudi komada Silverstar in No clue drži pokonci njegov prodoren in hreščav vokal, ki se razmetava kot podivjani ris. Ob razdraženosti Kurta Cobaina in divjosti Iggya Popa premore vražjo nepredvidljivost Darbyja Crasha iz Germs, groteskno peklenskost Nika Fienda iz Alien Sex Fiend, v zadnjem komadu How do you feel? pa pride na dan še bolj lirična plat, ki zaradi podobnega naslovnega refrena zasmrdi po pevcu Ebbotu Lundbergu iz časov, ko so se Švedi Union Carbide Productions na odličnem rock albumu Swing spraševali: How Do You Feel Today? Škoda, da je bend preveč zakopan v okope in šablonsko, brez presežkov in odklonov, brez kitarske vihravosti in žara deluje kot hladen pomožni stroj iz ozadja. Za opaznejšo vlogo bo moral okrepiti in dograditi svojo vlogo, predvsem pa se otresti statičnosti in stopiti iz zabetonirane podrejenosti v prvo linijo, prav ob bok vražjemu pevcu. Za zdaj mu preprosto ni kos in mu služi kot matrica. Ker upanje umira zadnje, upam, da so to samo delovni posnetki, ne hipni projekt.  Tudi ta domači EP ni stal skoraj nič, kot se nenazadnje spodobi za ŠOP Records. Narejen je surovo, brez olepševanj in kompromisov, udari naravnost v čelo, se pa v njegovem nadaljevanju pokažejo slabosti, zaradi katerih lahko Perfect Combustion EP štejemo prej za demo kot za resno ploščo.

Za vzor bi si v H!PE lahko vzeli trdoživo korenino iz Prlekije*, skupino Odpisani, ki po dobri četrtini stoletja delovanja še naprej pravoverno, neomajno, jezno, angažirano in s kolektivnim duhom struži svoj hard core punk. Po sodelovanju z uveljavljenim danskim producentom Tuejem Madsenom, ki je na predhodnih dveh EP izdajah, Prva vrsta (2018) in Raised Fist (2020), na novo opredelil zvočni zid Odpisanih, so fantje konec lanskega leta pri založbi Monsterbilly objavili nov EP s petimi komadi, posnetimi lani poleti v kočevskem studiu Beartracks in dokončanimi z miksom in masteringom Dražena Kecmana. Naslov izdaje, Rebirth, je pomenljiv, saj sta Odpisane po Raised Fist zapustila originalna člana, kitarist Peter Beznec in pevec Borut Horvat, preostala dva veterana, bobnar Sašo Dolgov in basist Jože Pal, pa sta namesto njiju rekrutirala svežo in mlajšo kri, kitarista Marka Blažeka iz hrvaške zasedbe Senf in pevca Daria Berga iz Cold-Snap, ki sta suvereno zamenjala stara borca ter prinesla nekoliko svetlejši odtenek v drveči direndaj. Se pa Odpisani s to novo izdajo sploh niso na novo rodili, obrnili so novo stran in odločno nadaljujejo svojo utrjeno in osmišljeno pot. Če je bilo sodelovanje z Madsenom prelomno za ponovno aktualizacijo izraza Odpisanih, je bil Raised Fist naslednja prelomnica, saj so po dolgoletnem vztrajanju pri kleni lokalni govorici Prleki začeli peti v angleščini in s tem pokazali še več ambicije za internacionalizacijo svoje prepoznavnosti na svetovni podtalni hard core punk sceni. In to ostaja in postaja še bolj odkrita smernica nove izdaje Rebirth. Ta povsem legitimna in razumljiva hotenja so šla na račun lokalne avtentičnosti in pridodala globalni prizvok: zdaj jih ne prepoznamo več kot Prleke iz »lotmerk undergrounda«, ampak kot enega mnogih bendov »hardcore worldwide« mreže, ki brezkompromisno žgejo udarni gangovski punk rock na hard core potenco. V nabriti in angažirani šus se je vpletla večja mera punkrockovske spevnosti, saj Dario Berg ni tako kričavo artikuliran kot njegov predhodnik, ima pa zato večjo vokalno širino, ki jo dodobra izkaže v vseh novih petih komadih. V njih Odpisani niso več tako trashersko naravnani, več pozornosti posvečajo melodičnim poudarkom, ki so natempirani s hitečo ritem sekcijo. Kot pika na koncu stavka ploščo Rebirth zaključi skladba Just Dogs, ki se s psychobillyjevskim stampedom ponuja Clockwork Psychu v predelavo, hkrati pa s svojo učinkovitostjo pokaže, da pomlajeni Odpisani še zdaleč niso rekli zadnje, ampak ima nova stran obetavno nadaljevanje.   

* Skupina se je pet let nazaj preselila v Mursko Soboto, z odhodom obeh prešnjih članov zasedbe pa nima več direktnih povezav s Prlekijo. (op. ured.)