Močne Iluzije kolektivne fantazije

»Vedno glejte na svetlejšo plat življenja – in ne jezite ljudi!« Tako je v vročem lanskem poletju na Festivalu Lent sporočila Anina Trobec, pevka zasedbe Generator. Ni še bil večer, prav tako ne več popoldan. In bil je prehodni, prepišni oder na promenadi Lenta, kamor pridejo tudi mamice z vozički in kjer se pije prvo pivo večera. Generator je tam pičil po svoje, in to na res svoj način. Tako zelo, da se je zdelo, da nisi bil na koncertu, ampak ob koncertu. Četudi ima zdaj deset let in drugi album, ni lahko opisati Generatorja. Poskusimo z odgovorom, koliko članov sploh ima zdaj: »Od devet do enajst.« Približno toliko, če karikiramo, je še vedno tudi žanrov, ki jih preigravajo v tem bendu že vse od ustanovnega dneva mladosti leta 2016 v novomeškem Sokolcu, ko sta Anina Trobec in njen partner Joseph Wheba zagnala osnovno idejo, h kateri sta privabila cel kup somišljenikov. Le da je zdaj na drugem albumu Iluzije ta multižanr, v katerem najdemo vse od funka, elektronike in alter rocka do jazza, etna in blues, še bolj izpiljen, vznesen, suveren, prepričan in prepričljiv. Album Iluzije ni častni krog, ni album za okroglo obletnico. Ni sestavljen zgolj iz singlov, kot tudi ni album brez singlov. Skoraj lažje je naštevati, kaj vse ni, kot pa odločno reči, kar je. Kar je kompliment. Album od nas zahteva radovednost, nekaj poguma. Imeti tak zvok, tako jedro, tako pristnost, ne, to ni skromno, je presneto glasno, polno, močno. To je kolektiv, ki je naredil in dodelal in vztrajal pri svojem zvoku na svoj način. Zato ima stvarne Iluzije. Iluzije Generatorja so optimizem posebne, redke sorte.

Najprej, nekaj je na Novem mestu. Tam ne mirujejo. Ko se poslovi Dan D, štafeto dalje nesejo drugi. Pa saj ima tudi Dan D prste zraven pri zasedbi Generator (Marko Turk – Tučo) in še kdo iz Moveknowledgementa pa Drevoreda itd. Novo mesto pač. Generator je s »polnokrvnim« prvencem Open Eyes (2018), ki se zdi dejansko bližje kot dolgih osem let stran, pokazal drzen, art, paralelen zvok. V predkoronskem času je širil zvok tam, kjer bi drugi raje držali sredinsko linijo. Zdaj pa ima ta še vedno »naredi sam« kolektiv tak album, ki je od komada do komada še močnejši. Četudi deluje bolj kot kompilacija. Hitov, no, »hitov«. Generatorju s popevkami tedna uspeva biti kolektiv, kakršnega izkušeno radijsko uho rado sliši, pa tudi bend, ki je res specifičen. Pozornost pritegne z vsebino, že v enem samem songu, potem pa se prepusti radovednosti in vztrajnosti poslušalca. Generator je v teh štirih minutah in tem songu intriga in širina, glavno vprašanje pa je, kaj je potem v devetih skladbah. Generator je še naprej primarno jam session, ne sicer tako v ospredju, a morda na bolj trajen način. To džemanje je pač bolj uigrano in koncizno. Bend, ki je imel na prvi vaji osem članov, na tretji pa devet, kot se je spominjala Anina za Delo, je iskanje, je potovanje. In za desetletnico je poiskal in si dal najboljše možno darilo: tak album. In razprodan špil v Kinu Šiška. Medtem ko mnoge zasedbe razlagajo svoje komade in poudarjajo svojo širino in odprtost, Generator to uglasbi in vse pove s svojo muziko. Kako? Tako, da je po svoje znani tujek, nesojena sorodna duša sceni, ki ji ne pripada, čeprav se jo tja umešča. Generator je pri desetih letih s konciznimi Iluzijami še bolj osvobojen. Anina Trobec sicer medije prvenstveno pritegne s svojo življenjsko zgodbo, saj je sedem let živela v Londonu, eno leto v Indiji in na Šrilanki, delala je kot stevardesa ... Ampak čeprav o vsem tem govori v intervjujih in pripoveduje, kako se je s partnerjem iz Anglije vrnila domov, in to na njegovo pobudo, se njena pot predvsem sliši in ne toliko bere. Anina je bend naredila s partnerjem Josephom Whebo in pokazala, kaj je to potovanje, ta širina, in kaj je dobrina. 

Naslovna Iluzija je zalet, (kon)fuzijski uvod z močno in prepoznavno zvočno sliko, ne pa še nujno točno določno. Obarva vzdušje in vodi vokal. In ta je pretkan, predan, vijugast in predvsem suveren, je preplet žanrov, je r&b in soul, jazz in pop. To je vokal, ki ima zgodbo in prezenco, ampak vse temelji na vsebini in mojstrskem obvladovanju jezika, tako v angleščini kot v slovenščini se igra z besedami, zlogi, primesmi. Vokal je tako res to, kar so lahko inštrumenti. Ne preseneti, da so pod komadi podpisani vsi, bolj presenetljivo je, kako se album začne in kako konča. Vstopni prag je visok, Iluzija ima mamljive momente in viskozno besedilo v igrivi slovenščini. Ampak ko pride bolj osrediščen komad, Out of Space, je Generator že fokusiran, uigran, nameščen. Že pri drugem komadu je Generator samosvoj. Out of Space ima lajtmotiv, gradi bolj na občutku kot vsebini, čeprav je jasno, da vsi vedo, kdaj potisniti naprej izjemno pihalno sekcijo: Mitjo Turka s saksofonom, Gregorja Turka s pozavno in Žana Cesarja s trobento, ki se jim v Out of Space pridruži Denis Androić (trobenta) in v First Flight Tomaž Gajšt. Prelomna točka albuma ali vsaj prvi premislek je Ni. Svet brez pogojev in posledic, ki pa ni tako svoboden, brezskrben in svetel. Daleč od tega, temačen je, a hkrati gibek. Elektronika je tista, ki komad zasidra v možgane, pihalna sekcija pa v pljuča. Z Ni je Generator mogočno paralelen tej realnosti, zato pride First Flight kot (od)rešitev, toda še vedno lebdeča paralelna realnost, ki na koncu tudi odleti v čisto svoj svet. Generator si lahko dovoli več. Zakaj? Ker drugi del albuma zapoje. Eno je, če pesmi, kot sta Jasno je nebo in Kej si, slišite na radiu; in tam se jih sliši, vsaj na Valu 202 in na Radiu Si, ki ju Generator pritegne in hkrati razteguje po žanrski pestrosti. Ti skladbi sta res songa, skoraj pop songa, ki na albumu Iluzije delujeta precej stvarno, nista le »navadno optimistična predstava, ki ni osnovana na resničnosti«, če uporabimo slovarsko razlago besede iluzija. V Jasno je nebo je Generatorja ogromno, tolkala (Maksim Špelko) pisano poudarjajo jasnost, ki je še vedno jasna na bendu imanenten način. Jasno je nebo, kjer spremljevalne vokale pretkano doda Marina Mårtensson, ne bo nikdar zares hit, a že sam krasno izpove, zakaj to niti noče biti: ker je to bend, ki ga zanese in ponese. In od tega ne odstopa. Enako velja za Kej si, kjer Anina Trobec življenjsko zadene z narečjem. Eno je svet, drugo je dom(ačnost). Kozmopolitska regionalnost, ki bend popelje v ospredje in ga prizemlji, nas pa pritegne. To so tiste iluzije, ko se z nogami še stoji na tleh. Generator ima tako po desetih letih svoj moment in v njem triumfalno uživa, saj skladba Kej si zveni že skoraj himnično. Kakšna pa je dejanska himna, pokaže Sonce. Anina postane več kot vokalistka, postane frontalna ženska. Verza »dnevi so mimo, tedni letijo / ko te vidim, bi mogla it na pivo« ne zmore vsak, prav tako ne takšne trobente, ves čas ovite okrog vokala, ki se na koncu potopi in posonči zaprtih oči s celotnim bendovskim zvokom. Da pa bi bil Generator lahko tudi drugačen, bolj tuzemski, kitarski in sredinski, predvidljiv bend, pokaže Tako jako, ki jezikovno skoči čez južno mejo; in zdi se, da tudi po vplivu in ideji. S tem Generator kuka tja, kjer je bolj predvidljivo. Deluje? Ja, na prvo žogo. Ampak Generator vseeno nekako ni tak bend. Je pa bend, ki bo konvencionalno raztegnil po svoje. 

Album Iluzije ni častni krog, ni album za okroglo obletnico. Ni sestavljen zgolj iz singlov, kot tudi ni album brez singlov. Skoraj lažje je naštevati, kaj vse ni, kot pa odločno reči, kar je. Kar je kompliment. Album od nas zahteva radovednost, nekaj poguma. Generator ni prvi in ne zadnji bend, ki je jubilejni koncert v Kinu Šiška vnaprej razprodal, je pa kolektiv, ki sam prizna, da je še vedno relativno neznan. In ni centralen. Ampak v bendu so se sami odločili tako, ne da bi bili skromni. O, ne. Imeti tak zvok, tako jedro, tako pristnost, ne, to ni skromno, je presneto glasno, polno, močno. To je kolektiv, ki je naredil in dodelal in vztrajal pri svojem zvoku na svoj način. Zato ima stvarne Iluzije. Iluzije Generatorja so optimizem posebne, redke sorte.