Na dobri poti

Triindvajset let mineva od poletja 1998, ko so tolminski »drugačni« mladinci plažo ob stičišču Soče in Tolminke na začetku avgusta za nekaj dni prvič zapolnili s kreativnimi umetniškimi dejavnostmi ter inovativno živo in mehansko glasbo. Po dveh letih je Sajeta, kot so zadevo poimenovali, za kratek čas poniknila, a je leta 2002 konceptualno prenovljena ponovno vzklila in od takrat deluje nepretrgoma – letos slovesno obeležuje svojo dvajseto edicijo. O unikatnosti Sajete v okvirih domače koncertne in festivalske ponudbe, žanrsko in kakovostno osupljivem spektru gostujočih glasbenikov ter izjemni pomembnosti in ugledu, ki ga Art & Music Festival Sajeta kljub relativni majhnosti, finančni šibkosti in precejšnji medijski ignoranci uživa med poznavalci, je bilo nekaj povedanega že v uvodnem delu recenzije, ki sem jo za ta portal ob njeni polnoletnosti spisal pred dvema letoma, kakor tudi v letošnjem predstavitvenem tekstu Luke T. Zagoričnika.

Omembe in pohvale vredno je tudi to, da se za razliko od preteklih let, ko se je zdelo, da bo festival počasi utonil v sterilnem sound artu  galerijskega tipa, letos ni škrtarilo s plesnimi ritmi. S takim, nič manj kvalitetnim in vrhunskim, a na trenutke tudi bolj sproščenim konceptom, ki se bolj prilega poletnemu soškemu ambientu, se po mojem mnenju premošča včasih že kar prevelik razkorak, ki zna kdaj zazevati med hipideličnim, počitniško-delavničnim in občasno pretirano intelektualiziranim glasbenim programom. Sotočje je pač enostavno preveč magičen prostor, da bi se ga prepustilo le šumom, škripom in piskom.

Letošnji Art & Music Festival Sajeta se je odvil med ponedeljkom, 1., in nedeljo, 7. julija, in je, kot že nekaj let, prva dva dneva potekal v filmskem ritmu, v katerem bi že zaradi dolgoletne programske usmeritve in enega od letošnjih nosilcev programa, nemške eksperimentalne rock zasedbe Faust, izpostavil torkovo slovensko premiero dokumentarca Romantic Warriors IV – Krautrock, part 1 Adele Schmidt in Joséja Zegarra Holderja, ki jemlje pod drobnogled neberlinski in nebavarski del zahodnonemških avantgardnih sedemdesetih (Can, Neu!, Kraftwerk, Faust …). V duhu krautrocka je bila deloma tudi sreda, s katero se je pričel glasbeni festivalski cikel. Osrednji dogodek večera je bil po pričevanjih (sam sem programu sledil od četrtka do sobote) nastop lokalnega pihalnega orkestra Jazz Punt Big Band s posebej za to priložnost izbranim programom Kling Klang (plays Kraftwerk), evergreenskim izborom klasik porurskih dečkov, prirejenih za pihalno godbo. Prvotna ideja je menda bila, da bi se izvedlo kar izbor kraut klasik  avtorjev/izvajalcev širšega razpona, a ker ni bilo za to potrebnih partitur, se je to izkazalo za prevelik finančni in ustvarjalni zalogaj. Big Bandovci so se po besedah prisotnih odrezali odlično, zato upam, da ta izvedba ni bila zadnja in da bomo odsotni lahko nadoknadili zamujeno na kakem drugem slovenskem prizorišču.

Četrtkov program se je začel v tolminskem Kinogledališču, kjer se je s sprostitvenim klavirskim recitalom najprej predstavil angleški pianist Paul Taylor, za njim starosta slovenskih elektronskih zvočnih krajin in večkratni gost Sajete, Boštjan Perovšek, in sicer ob pomoči mladega nemškega perkusionista Emila Grossa, ki je popestril Perovškove terenske posnetke z naborom različnih tolkalskih zvočil, vrhunec kinogledališčnega večera pa je priredila zadnja nastopajoča, v Berlinu živeča japonska pianistka in zvočna manipulatorka Midori Hirano, ki nas je ob podpori subtilnih, prilegajočih se vizualij nemškega videasta Markusa Wambsganssa iz nemškega video-filmskega tandema Kaliber 16 z elektronsko modificiranimi ambientalnimi klavirskimi parti zapeljala v zvočne krajine zgodnjih ambientalistov tipa Harold Budd/Brian Eno in Midorijinega sonarodnjaka Susumuja Jokote. 

Po njenem nastopu se je dogajanje preselilo na Sotočje, kjer je za začetek še en stari znanec Sajete (teh se je, kot se za obletnico spodobi, v naslednjih dneh zvrstilo še precej), Francesco Cusa, po več kot desetih letih ponovno predstavil večji del vnaprej posnete, deloma pa v živo odbobnane »kinoušesne« upodobitve klasične neme komedije Sherlock Jr. Busterja Keatona iz leta 1924. Pri nas, ki smo bili prisotni že ob prvi izvedbi, je bil déjà vu občutek neizbežen, kljub menda rahlo posodobljeni zvočni materiji, se je pa ob Busterjevih vragolijah izborno zabavalo par otrok, ki so predstavo spremljali v moji neposredni bližini. Ti zadnja leta, ko Sajeta vse bolj postaja neke vrste družinsko počitnikovanje, predstavljajo znatni delež zgodnjevečernega koncertnega občinstva. »Sound & Vision« princip je bila nekakšna vezna nit vseh treh večernih nastopov na Sotočju. Za Cuso je oder zavzel »francoski psiho«, električni kitarist Julien Desprez s svetlobno-gibalno-zvočnim performansom, ki je v veliki meri temeljil na nevrotičnih kitarskih solažah, podkrepljenih z njegovimi robotskimi telesnimi kretnjami in premiki po odru ter na trenutke že kar stroboskopskimi vpadi in prekinitvami bele svetlobe. Julienov nastop je bil ob Midorijinem najboljši part četrtkovega večera, ki se je takisto z vizualijami, a tokrat barvnimi in gmotno se valečimi, zaključil z italijanskim metalurškim ambientalistom, ki sliši na ime Petrolio. Po kakih petnajstih minutah spremljanja tega je bil moj vtis, da gre za še enega izmed zdaj že neskončnega števila kot jajce jajcu podobnih nojzerjev, ki izhajajo iz metalskih vod. V dobro svojih ušes in živcev, da bi bili operativni naslednja dva dneva, sem se tako raje odločil za taktični premik k šotorišču.

Intenzivnost dogajanja je že nekaj let stalnica Sajete. Težko rečem, kdaj natanko se je zgodila točka preloma, a ko preučujem koncertne plakate, priobčene v slikovno bogatem zborniku, izdanem v čast dvajsete edicije (20. jubilejna izdaja / 20th Anniversary Edition), imam občutek, da se je število nastopajočih začelo strmo vzpenjati nekje po letu 2012 ali 2013, vse do takrat pa je veljalo zmerno pravilo dveh ali treh koncertov na večer. Kaj je botrovalo premiku, bi bilo morda kdaj vsekakor zanimivo izvedeti, ključno v tem trenutku je, da takemu stampedu skoraj ni mogoče slediti, sploh če si obenem nagnjen k uživanju dražesti narave in namakanju v Soči, kolesarjenju (ki je letos zaradi recenzentskih zadolžitev odpadlo) ter sproščenemu lenarjenju in druženju v kampu. Sam sem v treh dneh, večinoma v celoti, pospremil kar šestnajst nastopov (le dva sta se mi uspela izmakniti), v vseh petih dneh festivala pa se jih je zvrstilo epskih 26! Vendar so bili dnevi tokrat tematsko res vrhunsko porazdeljeni: četrtek je bil zvočno ambientalen, petek pretežno groovy, kot se zanj spodobi, sobota, recimo temu, artrockovska in nedelja improvizatorska. Ob tem gre pohvala tudi sicer maloštevilni, a zato toliko iznajdljivejši in učinkovitejši tehnični ekipi, ki je ne glede na kronične zamude, ki so dogajanje na odru znale zavleči do zgodnjih jutranjih ur, zadevo izpeljala brez večjih zapletov. Za konec še posebna pohvala odličnemu glasbenemu selektorju, Beograjčanu Miroslavu Sretanoviću aka Izvanrednemu Bobu, ki je med včasih res dolgimi pavzami skrbel za izvrstno, z občutkom izbrano glasbeno kuliso. Le kot primer naj navedem, da je na primer četrtkov nastop ambientalnega nojzerja Petrolia uvedel s klasiko Metal Machine Music Louja Reeda, petkov »techno« večer pa je učinkovito pospremil s Frankom Bretschneiderjem, varovancem nemške založbe Raster-Noton, katere paradni konj, Ivan Pavlov (CoH), bo eden od nosilcev letošnjega programa elektronskega festivala Sonica, ki se bo septembra odvil v Ljubljani in ki je Sajeti v tem segmentu na domačih tleh še najbolj soroden. Toliko mimogrede.

Omembe in pohvale vredno je tudi to, da se za razliko od preteklih let, ko se je zdelo, da bo festival počasi utonil v sterilnem sound artu  galerijskega tipa, letos ni škrtarilo s plesnimi ritmi. S takim, nič manj kvalitetnim in vrhunskim, a na trenutke tudi bolj sproščenim konceptom, ki se bolj prilega poletnemu soškemu ambientu, se po mojem mnenju premošča včasih že kar prevelik razkorak, ki zna kdaj zazevati med hipideličnim, počitniško-delavničnim in občasno pretirano intelektualiziranim glasbenim programom. Sotočje je pač enostavno preveč magičen prostor, da bi se ga prepustilo le šumom, škripom in piskom. In da zna biti zmes inteligentnega, plesnega in obenem še nadvse komunikativnega in združujočega v rokah vrhunskega maga za praktično vse prisotne odrešujoča formula, ki navsezadnje krepi tudi skupinskega duha, je letos dokazal osrednji gost festivala, Rambo Amadeus. Ta je na Sotočju prvič nastopil leta 2010 in je v tistih najbolj kritičnih trenutkih menjave vodstva in vprašljivosti nadaljnje festivalske strategije, ki je visela v zraku, marsikomu, vključno z menoj, deloval celo kot nekakšna grožnja. Grožnja v smislu, da festival s to tranzicijo podleže komercializaciji ali se nevarno približa resda prav tako »robnim«, a v bistvu dokaj povprečnim smernicam v domačih logih že dodobra usidranih festivalskih in koncertnih ciklov, katerih zaslomba je ponavadi v mitskih alternativnih osemdesetih in nasledkih. Kot je pokazal nadaljnji tok dogodkov, je bila naša takratna bojazen odveč, saj je festival dvajseto edicijo pričakal v izvrstni formi, Rambo Amadeus pa je na Sotočju zavzel vlogo Vrhovnega maga in priredil koncert, ki je pod oder privabil in večinoma navdušil malone vse prisotne, ne oziraje se na njihovo plemensko pripadnost.  

Mož, ki ni izumil turbo folka, mu je pa dal ime, je že nekaj časa v kreativnem zastoju in je bil, kot je sarkastično prijavil, že s svojim davnim albumom Titanik (1997) morda počasi »zrel za penzijo«. Deloma je temu pritrdil tokratni nastop, ki je bil skoraj identičen njegovemu špilu pred nekaj leti v ljubljanski Cvetličarni. A Rambo se s tem očitno ne obremenjuje. Z jazzovsko zasnovanim spremljevalnim bendom Five Winnetous je v prvem delu nastopa ležerno preigraval nekakšen sofisticirani »hotel wave«, skozi katerega je v glavnem izživljal mladostno fascinacijo nad glasbo fuzionistov tipa Billy Cobham, Return To Forever in Radomir Mihailović – Točak, ob katerih je rasel, podprt s solidnim kitarskim znanjem, ki ga je kot član jadranskih terasnih bendov očitno nabral v svojih predzvezdniških letih. Ne meneč se preveč za osnovno sporočilnost in tekst, je vanj vpletal delčke svojih hitov, kot sta Prijatelju in Maroko, v zaključnem drugem delu pa je rutinirano razbil počasi nabirajočo se monotonijo in kot resnični mojster ceremonije v interakciji z občinstvom, ki ga je s preizkušenimi triki brez prevelikega napora zapeljal v stanje nekakšne kolektivne ekstaze, privedel nastop do triumfalnega zaključka. 

Rambu je sledil v Berlinu nastanjeni libanonski elektronski producent Rabih Beaini. Tudi ta je nekaj let nazaj, takrat pod umetniškim psevdonimom Morphosis, že nastopil na Sajeti in me s svojim precej monolitnim techno setom ni povsem prepričal. Njegov tokratni nastop pa nasprotno lahko brez sence dvoma razglasim za osebni višek festivala. Mastno valeči se zvočni gmoti, podloženi z zadubiranim podzemnim techno bitom, iz katere so se izvijali fragmenti arabskega ritualnega petja, plemenskega jazza in industrijske atmosferike, bi težko našel paralelo že zaradi izjemno močnega vtisa, ki ga je naredila name, če pa že, bi šel z asociacijo morda celo vse tja v devetdeseta, med tiste najbolj nore momente kompilacij Macro Dub Infection, ki jih je za Virgin sredi devetdesetih sestavljal Kevin Martin, skratka zares impresivno!

Po Rabihovem nasičenem zvočnem udaru je atmosfero, kot se za petek spodobi, s tekočim in rahlo starinskim transiranjem razbremenil italijansko-holandski DJ duo z Eliso Batti & Cybom, sklop pa sta v zgodnjih jutranjih urah z nabrejkanim, rahlo temačnim electro technom efektivno zaključili ljubljanski producentki iz Warrego Valles. Ta set naj bi pretežno baziral na materialu z njunega letošnjega drugega albuma save as, izdanega pri butični domači založbi Kamizdat, v katere eklektičnemu katalogu med drugimi najdemo zasavskega težkokategornika Lifecutterja in vsestransko Nino Dragičević, ki sta oba že gostovala na Sajeti. Mimogrede, na Sajeti je pred nekaj leti s tekočim deep techno setom na plavajočim odru na Soči gostovala tudi Nina Hudej iz Varrego Walles.

Sobota je bila seveda predvsem v znamenju legendarne nemške eksperimentalne rock zasedbe Faust. Ta je z avantgardnimi postopki manipulacije zvoka in izrabe studijske tehnologije pustila neizbrisni pečat in usodno vplivala na nadaljnji razvoj avantgardističnih teženj znotraj rocka in sorodnih žanrov predvsem v prvi polovici sedemdesetih, se zatem po petih letih delovanja in ravno tolikšnem številu albumov samoukinila in se zaradi povečanega zanimanja publike, za kar so poskrbeli predvsem najvidnejši predstavniki postpunka in novega vala, ki so skupino nenehno navajali kot enega od vzorov, ponovno aktivirala na začetku devetdesetih let. Od takrat bolj ali manj stabilno deluje z ogrodjem, ki ga tvorita originalna člana, basist Jean-Hervé Peron in bobnar Werner »Zappi« Diermeier, vse do današnjih dni. Tretji prvotni član zasedbe, Hans-Joachim Imler, ki je v duetu z berlinsko elektroničarko Gudrun Gut že nastopil na Sajeti, je pred leti skupino zapustil in ustanovil svojo različico, tako da sta nekaj časa delovali kar dve zasedbi z istim imenom. Četrti pomembni člen originalnega Fausta, Rudolf Sosna, avtor precejšnjega dela materiala z zgodnjih albumov, pa je žal že več kot dve desetletji pokojen. Faust se danes piše faUSt, in kot se je izkazalo na Sajeti, je to še vedno živ organizem, ki z izjemo osnovnega dvojca iz projekta v projekt menja zasedbo in glasbene smernice, katere pa okvirno ostajajo vezane na minimalistični dronovski hrupni rock, značilen za zasedbo že od njenega ponovnega vstajenja. V Tolminu se je faUSt predstavil kot mobilna frikovska DIY enota, ki so jo za to priložnost poleg Jean-Hervéja in Zappija sestavljali še njen že leta pridruženi kitarist Amaury Cambuzat iz francoske zasedbe Ulan Bator, za merch je ob razmajanem kombiju, s katerim sta s Peronom pripotovala iz več kot 1000 km oddaljenega severa Nemčije, skrbela Peronova žena, zasedbo pa je z vokalom in klaviaturo tokrat dopolnila njuna hčer Jeanne-Marie Varain, ki je v svojih dvajsetih letih. Nekakšna družinska franšiza torej, ki me je neizogibno spomnila na legendarno prvo sajetniško gostovanje neuničljivega hipijevskega plemena Embryo, ki po bolezni in lanski smrti svojega motorja in liderja Christiana Burcharda nadaljuje z delovanjem in poslanstvom pod vodstvom njegove hčerke Marie. Kdo ve, morda bo ob takšnem medgeneracijskem sodelovanju podobne nesmrtnosti deležna tudi zaenkrat neuničljiva formacija faUSt.

faUSti so v zadnjem desetletju izdali nekaj izvrstnih in konceptualno presenetljivo zaokroženih albumov, kot so Something Dirty (2011), Just Us (2014) in Fresh Air (2017), a so se, morda tudi zato, ker koncert tokrat ni potekal v sklopu kake turneje, katere namen bi bil promocija sveže izdanega materiala, v nastopu pred tolminskim občinstvom raje naslonili na nekaj legendarnih dadaističnih momentov iz svoje začetne faze delovanja. Koncert je z daljšo kitarsko distorzijo uvedel Cambuzat, zatem smo bili v približno uro dolgem nastopu deležni izvedb del Krautrock in The Sad Skinhead z albuma Faust IV ter dveh starejših skladb iz albuma Faust Tapes. Zappi nam je v par fragmentih demonstriral svoj rušilni pračloveški udarec po bobnih ter tu in tam zagnal še kako orodje, kot sta brusilka in betonski mešalec. Vmes je med koncertom zvok enkrat tudi konkretno razpadel. Na odru sta bili še mladi lokalni pletilji, ki sta kot scenski dodatek (to je razvidno iz njihove spletne strani), že nekaj let del faUStovega odrskega koncepta; in to je bilo približno to. Čeprav sem naslednji dan mimogrede ujel opazko, da je bil za nekatere nastop precejšnje razočaranje, nas, izvornih fanov, ki nas je bilo za to priložnost pod odrom kar nekaj, nastop faUSta nikakor ni pustil hladne. Koncertna perfekcija pač ni bila adut Faustov niti v sedemdesetih. Sajeta nam je ob jubileju s Fausti pripravila prvovrstno praznično darilo in upati je, da s ciklom krautrock legend nadaljuje tudi v prihodnje, čeprav se nabor potencialnih še nevidenih kandidatov zaradi človeške minljivosti iz leta v leto nevarno zmanjšuje.

Pred Fausti je oder Sajete zasedla vsaj v domačih logih ne dosti manj legendarna zasedba Salamandra Salamandra, ki z začetki delovanja v času prehoda v novo tisočletje velja za enega od pionirjev domačega freak-folk-rock revivala. Po kakem desetletju pavze (z občasnimi nastopi, op. ured.) se je ponovno zbrala posebej za to priložnost in je bila morda zato še rahlo bolj razpuščena kot že sicer. A podobno kot Faustom na tem mestu tudi njim ne bi bilo smiselno preveč podrobno gledati v zobe, mirne duše lahko oprostimo celo kak Magajnov osladni starorokerski kitarski solo. Po drugi strani je bil nastop člana Salamandre in enega od dolgoletnih nosilnih stebrov glasbenega in delavničnega programa Sajete, Sama Kutina, v duetu z Ano Kravanjo že kar mala šola perfekcionizma. Vsekakor se pozna koncertna kilometrina, ki sta jo z leti nabrala z nenehnim muziciranjem in nastopanjem doma in kot člana prodornega tria Širom, katerega vrhunec je bilo nedavno gostovanje na festivalu nove glasbe v nemškem Moersu. Ne glede na to, v katerem sestavu se pojavita, vedno je njuno izvajanje predano in intenzivno; in podobno kot v Širom, se tudi v duetu gibljeta znotraj okvirov imaginarnega folka. Posebej navdušujoča je bila tokrat izvirna raba cevastih zvonov in hipnotična medigra belafonov. 

Za konec velja omeniti odličen nastop furioznega francoskega prog tria Poil pa petkov zgodnjepopoldanski špil na malem odru italijanskega jazzovskega dua Pieno e Vuoto, dopolnjen z živim slikarskim performansom Arianne Ellero, ki sem ga žal ujel le zadnjih nekaj minut. Omembo si zaslužita tudi kompaktni mehanski EBM »belgijskega Baltazarja« Jochema Baelusa in njegove zasedbe Slumberland, in sicer predvsem v tistih momentih, ko sta vajeti prevzela izvrstna tolkalca. Za zaključni sobotni nastop Boštjana Simona in njegovega novega projekta Appulso mi je zmanjkalo energije, prav tako sem bil iz logističnih razlogov prisiljen izpustiti zaključni nedeljski impro večer. Kolikor sem uspel naknadno izvedeti iz druge roke, je navdušil zlasti prispevek vokalistke Sainko Natmčilak iz Tuve, medtem ko je še en dolgoletni gost Sajete, Zlatko Kaučič, ki je v preteklosti s solističnimi nastopi in kolaboracijami z improvizatorji v razponu od Alexandra Balanescuja do Trevorja Wattsa dal festivalu močan pečat, tokrat presenetil z zanj neznačilno rabo elektronike.

Summa summarum: to je bila še ena odlična Sajeta!