Na gori brez širokega razgleda

Slovenija je obdana s hribi in gorami – trdim reliefom, ki je dolga stoletja oteževal intenzivno fizično in miselno gibanje ljudi pa tudi muzike čez hribovito, gorsko pokrajino. Morda prav zato stereotipni Slovenec tako trmasto rine v hrib ali na goro. Razširjanje ozkih, »kotlinskih« mentalnih struktur je nuja dolinskega človeka, kajti na vrhu se pogled na tisto, kar leži preko gora, pa tudi na tisto pod njimi, razlije in zbistri.

Čez gore svoj pogled usmerja tudi nova zgoščenka s terenskim ljudsko pesemskim in glasbenim gradivom zamejcev ter Slovencev po svetu, ki nosi naslov Za gorami …  in je, podobno kot predlanska izdaja posnetkov pesmi, šeg in navad ob rojstvu z naslovom Sijaj, sonce!, nastala kot končni produkt razpisa na pobudo Simone Moličnik, urednice za ljudsko glasbo na Radiu Slovenja in avtorice oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi (SZBP). Kljub nekaterim zanimivim odklonom od pričakovanega se v mnogočem zdi, da tokrat pogled čez gore ne prinaša jasnega, prevetrenega obzorja – ne v metodološkem, ne v vsebinskem in ne v ideološkem smislu.

Na metodološke težave nas v spremnih besedah opozarjajo že urednica in člani komisije, etnomuzikologinja dr. Urša Šivic, etnolog dr. Bojan Knific ter mag. Metka Lokar, literarna in umetnostna zgodovinarka. Radijsko zbiranje etnomuzikoloških posnetkov za oddajo SZPB je nekoč potekalo drugače kot danes, ko se metodološki pristop uredništva za ljudsko glasbo očitno obrača od neposrednega terenskega raziskovanja k javnim pozivom zbiranja in snemanja ljudske glasbe. S tem sicer na neki način spodbuja samorefleksijo terena, a se je hkrati treba zavedati, da takšen (precej bolj neoseben) način pridobivanja želenega gradiva ne more odstreti vseh potrebnih družbenih in družabnih kontekstov, v katerih je tradicionalna glasba danes še živa, kot so kolektivna in osebna memorija ter spominjanje, osebna zgodovina, pričevanja pevcev in godcev ter njihova identifikacija z določeno pesmijo ali vižo ali zgodbo, vpetost muzike v vsakdanje življenje godca, pevca. Takšno zbiranje ljudsko glasbo popredmeti, relativira njen pomen, njen bivanjski topos in vrednost ter jo, iztrgano iz ust ali rok ustvarjalca in zapečeno na plošček, ponuja kot romantizirano komoditeto.

Ravno zato mora vsak, ki hoče popisati ljudsko glasbo in njeno vpetost v življenje, najprej med ljudi. Z njimi prebiti vsaj nekaj dni (etnomuzikološki teren v Sloveniji je zaradi dobrih prometnih povezav in prislovičnega pomanjkanja časa postal nevarno »blitzkrigški« in zato večni izgovor za enkratne popoldanske čajanke pri informatorjih), si deliti izkustva, poslušati, peti, igrati ter se počlovečevati. Teren je živa, čutna oblika komunikacije med raziskovalci in raziskovanci, hkrati pa lahko samo kot takšen ponuja resen razmislek o vlogi nas in drugih v tem procesu. Zbrani material je torej dragocen že zato, ker je rezultat tega človeškega dialoga, terenskega izkustva, spoznanj, in kot tak je nenadomestljiv.

Velika slabost dopisne metode, ki močno vpliva na vsebino in predvsem kvaliteto zbranega gradiva, je tudi časovno zelo omejen rok zbiranja (poziv je bil odprt med 13. septembrom in 5. oktobrom 2011), za katerega se je izkazalo, da je v okviru tako logistično in metodološko zahtevnega projekta, kot je predstavitev današnje ljudskoglasbene ustvarjalnosti Slovencev v zamejstvu in po svetu, neprimeren.

Zbrane pesmi in viže Slovencev iz sosednjih držav (Italija, Avstrija, Hrvaška, Madžarska) ter potomcev slovenskih priseljencev v ZDA, Kanadi in na Nizozemskem (povečini gre za posnetke organiziranih godčevskih ali pevskih sestavov in folklornih skupin), sicer same po sebi pričajo o integracijskih politikah, kompleksni podobi migracijske izkušnje in vloge glasbe v procesu ohranjanja, preoblikovanja ter adaptacije ljudi in njihove muzike na nova družbena, etnična, kulturna okolja. Vendar vse to ostaja nereflektirano in tako se nam odstira neskončno več vprašanj, kot pa dobimo odgovorov.

Vsi trije člani komisije se ob zbranih posnetkih upravičeno sprašujejo tudi o ustvarjalčevem razumevanju tega, kar imenujemo »slovenska ljudska glasba«, o stereotipnih identifikacijah s »slovenstvom« ter o stiku z drugimi godbami novega okolja. Glede na intenzivne čezoceanske migracije Slovencev v obdobju narodnobuditeljskih gibanj, iz katerih so vzniknile številne ponarodele pesmi (pri čemer ne smemo pozabiti na favorizacijo polk in valčkov kot dominantnih plesnih in godčevskih oblik, na ekspanzijo harmonike ter povojne narodnozabavne glasbe), ki so postale železni repertoar migrantov in so polagoma privzele tudi značilnosti godb novega okolja, smo po pričakovanjih na aktualnem ploščku priče številnim vižam in pesmim, ki jih ti štejejo za ljudske. Prav tako je v estetiki mnogih pesmi zamejcev (sploh iz Avstrije) slišati vpliv zborovskega in cerkvenega petja, saj sta bili tako cerkev kot pevski zbori inštituciji utrjevanja »narodne zavesti« oziroma etnične pripadnosti. V tem in še več ozirih pa so izjemno zanimivi posnetki inkorporacije polke v versko obredje – t. i. clevelandske polka maše – ki jih je prispeval kronist godb clevelandskih Slovencev Joe Valenčič, in s katerimi smo se seznanili že v Moravčevem Polka filmu. Istrske citrarke so prav tako intriganten fenomen, ki pa ravno tako ostane zgolj na ravni kuriozitete.

Če upoštevamo izbrane metode dela (in odmislimo razlike med »domačinskimi« in strokovnimi percepcijami ljudskega), s pomočjo katerih so snovalci albuma prišli do gradiva iz oddaljenih krajev (ZDA, Kanada, Nizozemska), potem »bele lise« v času globalne povezanosti sveta in tehnologije, ki omogoča video pogovore, muziciranje in izmenjevanje datotek v realnem času (skype, youtube, sendspace itd.), ne morejo biti izgovor za to, da nimamo nobenega posnetka iz dobro organiziranih slovenskih skupnosti na področju Latinske Amerike (predvsem Argentine), Avstralije, evropskih držav in iz držav nekdanje Jugoslavije (Bosna in Hercegovina, Srbija).

Z ljudmi v tujino vedno odhajajo tudi njihove godbe in tako kot ljudje so tudi njihove godbe podvržene dinamičnim procesom integracije, asimilacije, pa tudi upora proti njim. V spremnih zapisih pa se v ideološkem smislu dotične ljudske godbe zamejcev in izseljencev večkrat tolmači kot »prežitke«, kot glasbo, ki »v vrtincu popackanega, neosebnega, brezčutnega« današnjega časa domuje »globoko v narodovem spominu«. To godbo potomcev migrantov in vseh tistih ljudi, ki živijo izven meja države Slovenije (in se deklarirajo za Slovence), nehote obsoja na muzejski artefakt, na v času zamrznjeno ostalino, katere namen je rekonstruirati »dobre, stare čase«. Številne antropološke in etnomuzikološke študije diaspore, migracij in z njimi povezanih transformacij glasbe pričajo o nasprotnem in skrajni čas je, da se branja takšne literature lotimo tudi v Sloveniji.

Slovenci za državno mejo, sploh pa tisti po svetu, za večino ljudi še vedno ostajajo precejšnja terra incognita. Kompleksnost njihove migrantske izkušnje in njihovih muzik je prevelik in preveč ambiciozen zalogaj za tiste, ki bi radi zgolj pokukali čez gore.