Na koncu je pesem tisto, kar šteje.

Če za koga v naših koncih, potem za Iztoka Mlakarja velja krilatica: prišel tiho in odšel v legendo. Pred natanko tridesetimi leti zanj ni vedel praktično nihče, potem pa se je čez noč vse spremenilo. Kasete Štorije in baldorije niso mogli tiskati tako hitro, kakor hitro je pohajala naklada. Vendar se o Iztoku Mlakarju niti potem ni izvedelo prav veliko oprijemljivega. Bolj se je ugibalo, verjelo (ali ne) raznoraznih ljudskim pripovedovanjem in vražam. Ravno ta beseda, ki je krožila od ust do ust, je vedno bolj ustvarjala legendo okoli njegovega lika in dela. Danes je seveda drugače. Z leti smo Iztoka spoznali za odtenek bolje, četudi se, kar se njegovega javnega nastopanja tiče, ni veliko spremenilo. Trmasto vztraja pri svojih principih, in prav je tako. 

Nedavno je omenjena kaseta ob svojem jubileju dobila vinilno različico.  Vsa stvar na začetku niti ni bila ambiciozno zastavljena. Morda jih je vodil zanos, da je potrebno podpirati manj znano slovensko glasbo in kulturo. Če se poigram z besedami: šansonu so dali šanso. Prvotna naklada kasete je namreč hitro poskočila. Petsto primerkov je bilo prodanih že na prvem koncertu. Kar se poslušalcev tiče, vedno in povsod jih jemljem brezpogojno resno. Vedno gojim rešpekt do vseh, pred katerimi nastopam, katerim pripovedujem svoje štorije. Morda je ravno to tisto, če sem malce analitičen, kar sicer nisem rad, s čimer sem jih prepričal.       

Slovenija je majhna, a vseeno prepolna skrivnosti. Kot potepajoči se trubadur ste dolgo veljali za nekakšno lokalno zanimivost ali posebnost, vendar ste s kasetnim prvencem Štorije in baldorije dobesedno obnoreli Slovenijo. Kakšna je bila pot od odkritja do prvenca?

Saj veste, kako pravijo v prestolnici: odkrit si takrat, ko Ljubljana izve zate. Ljubljančani so namreč od nekdaj trdno prepričani, da za odkritega veljaš, ko/če te odkrijejo oni, sicer ne obstajaš. Sam sem se pred usodnim trenutkom po Primorskem in Krasu anonimno potikal že kar nekaj let. Mislim pa, da je šlo za martinovanje v Števerjanu. Tja je zavila tudi ekipa RTV Ljubljana in snemala nastopajoče, med katerimi sem bil tudi jaz. V kombiju je sedel pokojni Vili Vodopivec, ki mu je bil preko prenosa – v živo me namreč ni videl – moj nastop všeč, zato smo hitro navezali stike in po nekaj vmesnih korakih je prišlo do snemanja. 

Kaj mislite, da je prepričalo ertevejevce, da so se vzneseno lotili projekta? Ali še pomembnejše, kaj je v trenutku prepričalo poslušalce, da se je – četudi sem prepričan, da tega ne boste želeli slišati – začel graditi mit okoli Iztoka Mlakarja?

Pojma nimam! Vsa stvar na začetku niti ni bila ambiciozno zastavljena. Morda jih je vodil zanos, da je potrebno podpirati manj znano slovensko glasbo in kulturo. Če se poigram z besedami: šansonu so dali šanso. Prvotna naklada kasete je namreč hitro poskočila. Petsto primerkov je bilo prodanih že na prvem koncertu. Kar se poslušalcev tiče, vedno in povsod jih jemljem brezpogojno resno. Vedno gojim rešpekt do vseh, pred katerimi nastopam, katerim pripovedujem svoje štorije. Morda je ravno to tisto, če sem malce analitičen, kar sicer nisem rad, s čimer sem jih prepričal. Vendar zelo nerad teoretiziram, saj tako izgubljam čas, ki bi ga lahko porabil za pomembnejše stvari.   

Vprašanja so torej precej lažja od odgovorov?

Res je. Saj veste, kako pravijo: Kar ena mona vpraša, na to ne more odgovoriti nešteto filozofov.

Omenjeni mit Iztoka Mlakarja z nedostopnostjo dodatno pumpate predvsem sami. Zakaj takšni pogoji glede koncertov, redki intervjuji … ? Ali gre za neke vrste strah pred razdajanjem, pred tem, da bi se vas ljudje polastili?

Ne, daleč od tega. Nenazadnje v svoji redni službi nastopam pred velikimi avditoriji. Takšna in podobna vprašanja vedno dobivam pred svojim koncertom, po njem nikoli več. Ti so namreč zavezani ali podrejeni komornemu načinu nastopanja, kjer pride do, pogojno rečeno, intime in neposrednosti. Do oblikovanja – uf, kako sovražim to besedo – interakcije med publiko in menoj. Samo na ta način ima publika nekaj od koncerta, domov odnese tisto, kar od te neposrednosti odnesem tudi sam. V večjih dvoranah pred množico ljudi je kaj takšnega povsem nemogoče, tam bi šlo zgolj za niz pesmi, ki bi jih prekinjali vljudnostni aplavzi. 

Snemanje prvenca je bilo posebno tudi po tem, da ste se v studio odpravili s harmoniko, kar je bilo za tiste čase, za razliko od danes, zelo nenavadno? Bili ste deležni celo posmeha. 

Res je, konec osemdesetih je bilo sila nenavadno, da si harmoniko kakorkoli povezoval s popularno glasbo. Zdaj je drugače, brez Astorja Piazzolle normalen meščan niti ne more več shajati. Sam pa sem izhajal zgolj iz tega, kar je že od vekomaj bilo prisotno v mojih koncih in krajih. Osnova glasbe je vedno bila harmonika. Še več, brez harmonike sploh ni muzike, so mi pripovedovali. Najprej harmonika in šele potem na vrsto pridejo ostali inštrumenti. To smo na koncu tudi skombinirali. Za komorni način nastopanja je to najboljše. Na koncu koncev ne potrebuješ elektrike, kar je nadvse priročno. To je tik pred snemanjem spoznal že Mojmir Sepe, ki je preostalo ekipo založbe ZKP RTV Ljubljana prepričal, da je najbolje, da skladbe prav nič ne okrasijo z dodatnimi inštrumentalnimi posegi – da ostanejo takšne, kot so! 

Kolikšna je pri tem pomembnost nastopa/prisotnosti Davida Šuligoja? Ko sem se pripravljal na ta pogovor, namreč nisem z novinarske strani zasledil prav nobenega poizvedovanja o njem. Ali ga štejete za neke vrste blažilnika oziroma naslombo, da lahko pripovedujete in nagovarjate ljudi?

To je vprašanje zanj. Zadnjič sem ga vprašal, koliko časa že sodelujeva skupaj, in je odvrnil, da občutno preveč. Na koncu imam nekoga, da me po koncertu dostavi do doma, in to mi ogromno pomeni. 

Po osnovni izobrazbi ste igralec. Koliko vam igralsko (pred)znanje pomaga pri interpretaciji pesmi?

Igralec? Sebe smatram predvsem kot komedijanta, kar je v osnovi zelo širok pojem. Komedijant namreč ni samo nekdo, ki se poglobi v tekst, kar se na koncu opredmeti kot njegova interpretacija besedila, ampak tudi avtor. Igralec je tako samo del moje umetniške identitete, en segment celega razpona.  

Niste pa prvi ali edini igralec, ki je postal glasbenik. Rade Šerbedžija, Boris Cavazza, Jeff Bridges, Joe Pesci, Johnny Depp … Kaj je tisto, kar umetnike vašega kova zmami tudi na glasbeni oder?

Večina umetniških panog si je zelo blizu, bližje, kot mnogi predvidevajo. Imamo igralce, ki so plesalci, najverjetneje tudi kakšnega, ki je slikar. Takšen je pač naš komedijantski posel: združuješ različne, a sorodne scenske zadeve. Vsi prehodi potekajo po naravni poti. Zadaj ni nobenega natančno izdelanega ali razdelanega načrta. 

Nekaj je zagotovo res: z vašimi pesmimi (ne samo s prvenca) se je cela Slovenija učila primorščine. Kaj izgubljamo s tem, ko ne gojimo več narečij, celo stereotipiziramo jih?

Ne me razumeti narobe, da s svojim narečnim skladanjem narečja postavljam višje od česarkoli. Knjižni jezik, slovenščina, je fenomenalen jezik. Imel sem priložnost pisati in rimati v knjižnem jeziku in zagotavljam vam, slovenščina ima krasen izbor in nabor besed, veliko je prostora za odlične rime. Včasih je početje precej lažje kot v narečjih. Narečje je govor, ki si ga niso izmislili strokovnjaki. Niso se zbrali učeni profesorji in rekli: to ja in to ne. Nastal je zaradi sporazumevanja, predvsem zaradi govorjenja. Ker je govorjen, je gledališki jezik par excellence. Vse to izhaja iz tradicije improviziranega teatra ali commedie dell'arte. V njej ima vsak izmed likov svoj dialekt, da z njim obarva sebe oziroma maske, kot so Arlecchino, Pantalone, capitan Fracassa, Scapino in tako naprej. V tem primeru je dialekt vedno v vlogi označevalca figure.

Marsikateri kantavtor ali navaden slehernik vam je zavisten za vaše pesmi, saj bi si želel, da bi katero izmed njih napisal sam. Ali ste tudi sami zavistni kateremu izmed kolegov? Ali obstaja pesem, pod katero bi se radi podpisali, pa se ne morete?

Veliko jih je, vendar me ne sprašujte, za katere pesmi gre, ker ne bom povedal. Niti prikimal ne bom. Ne gre za zavistnost ali kaj podobnega. Ta občutek je po drugi strani naravnost čudovit, saj se na ta način naša glasbena scena bogati. Pisci pesmi imamo vrojen občutek, da nekaj manjka, in ko nam uspe zložiti takšno pesem, smo veseli in žalostni hkrati, če nismo sami pred ostalimi pogruntali tega manjkajočega elementa. A tisto, kar na koncu šteje, je, da imamo takšno pesem!