21.07.2020

Nabriti zveni Komba C

Kombo C združuje tretjo generacijo učencev šole Zlatka Kaučiča, ki je v zadnjih letih postala tudi pomembno sidrišče lokalnega dogajanja z vse širšim dometom. Tokrat so se predstavili na odru Gale hale v Ljubljani.

Aleš Rojc

Kombo C
Foto: Tina Jenko

Medtem ko je že tako prekeren oziroma negotov položaj na glasbeno-umetniški sceni še zaostrilo zmedeno spreminjanje dekretov o združevanju in prireditvah, so ljubljanski koncertni odri v zadnjih tednih polni vsebin, ki jih nismo vajeni v tolikšni gostoti. Situacija je na neki način predvidljivo nepredvidljiva: zaradi vseh odpovedanih dogodkov so se organizatorji v splošnem prisiljeni obrniti predvsem k domači produkciji. Kar je na eni strani huda omejenost koncertnih možnosti za lokalne ustvarjalce, se zdaj, na drugi strani, kaže kot bogastvo zgoščene koncertne ponudbe, ki je v zgolj nekaj tednih že predstavila repertoar, katerega bi v normalnih časih verjetno odkrivali razpršenega po lokalnih mini festivalih. Na svoj račun tako pride predvsem mlajša ustvarjalna scena, v kateri se imena posameznikov ponavljajo v množici različnih projektov in zasedb; kar je vsekakor tudi priložnost. Če je predvidljivost tako v pogostejšem pojavljanju enih in istih glasbenikov v različnih sestavih, pa je nepredvidljivost v tem, da raznolikost v resnici tvorijo sestavi, kreativnost pa se kaže vsaj toliko skozi dialog in komunikacijo kot v posameznih izrazih. Skladbe so bile tudi v živo zgrajene na prepoznavnih kitarskih rifih, a že ritmično so ti raje kot rockersko neposredno zaigrali okoli ovinka, neparno ali sinkopirano. Uvodi v skladbe so navadno prepuščeni temu ali onemu solu, ki pa v koncertni izvedbi nemalokrat izpostavi preizkušanje zvoka, tonski zven strun pa se tu in tam umakne električnemu zidu. Ko se Kombo vendarle zaplete v štrene posameznih kompozicij, te znova postanejo le podlaga za improvizacijo, med katero vlogo prevzame mentor z ohlapnim orkestriranjem, namenjenim predvsem uravnoteževanju individualnih izrazov in skupinskega zvena.

Če slabi vremenski obeti sredi julija ne bi nekoliko skrčili programa, bi pretekli četrtek na različnih koncih istočasno lahko zamujali ali prehajali med kar tremi koncerti sorodnih ustvarjalcev: solo projektom harfistke Rouge-ah, ki je le teden pred tem na letnem odru Gala Hale nastopila kot del novejše Juričeve zasedbe Zhlehtet, in lokalno že dobro razigranem dvojcu Etceteral Boštjana Simona in Mareka Fakuča. Oba dogodka sta odpadla in s tem prepustila prostor mlajšemu delu bogate goriške produkcije, točno dva tedna po koncertnem groovanju s sokrajani Nesesari Kakakulu na istem odru. In če se še malo zadržimo pri okoliščinah: gre za prizorišče, ki je po zaslugi organizatorjev in srečni ograjenosti od skupnih površin metelkovske cone verjetno še najbolje prilagojeno za točno te čase, v katerih marsikateri klubski prostor zaradi le malo manj posrečene lege in prepuščenosti samemu sebi te dni klone pod težo kapricioznih antivirusnih odredb. 

Kombo C združuje tretjo generacijo učencev šole Zlatka Kaučiča, ki je v zadnjih letih postala pomembno sidrišče lokalnega dogajanja z vse širšim dometom. Na leto starem prvencu Komba C se, eden v gosteh in drugi kot redni član, znajdeta pihalca s precej samosvoje grupe Koromač, ki si s Kombom deli še kitarista Antona Lorenzuttija. Z že omenjenim Nesesari Kakalulu si Kombo deli basista Timija Vremca, še eno kitaro v Kombu vihti njegov brat Ajk Vremec, tretjega kitarista Tilna Kravosa pa lahko vse pogosteje slišimo v bolj rudimentarnem Josip Broz triu, ki si ravno tako s Kombom deli del bobnarske sekcije. To sicer sestavljata še Tomi Novak in Robi Erzetič. Tako oblikovana zasedba je pravzaprav precej preprosta in povedna za muziko, ki jo proizvaja: dva bobna, tri kitare in električni bas za jazzovsko in svobodnjaško usmerjeno zasedbo lahko predstavlja težo, ki jo na albumu Komba nekoliko razmiga pihalec ali dva, na tokratnem koncertu pa je grupa ostala pri povsem električnem kitarskem zvoku z močno razmigano, poskočno, čeprav ne povsem poplesavajočo usmerjeno ritem sekcijo.

Za tako zasedbo ni nič nenavadnega, če se v različnih opazkah primerja z zgodovinskim zvokom jazzovske fuzije, a bolj kot tovrsten opis, ki pretežno meri le na zvok, se vrlina kaže v njeni izmuzljivosti in veščini uhajanja kitarskim obrazcem. Za to premore Kombo C nekaj trikov, katerih skrivnost je najverjetneje v tem, da se s prej omenjenim žanrskim zvokom in še manj z omejenostjo inštrumentarija že v štartu sploh ne obremenjuje. Material, ki so ga fantje predstavili minuli četrtek na odru za Gala Halo, je bil predvsem ali povsem sestavljen za to priložnost. In zasedba se je izkazala kot živa tvorba, dovolj živa, da bi ob vseh odpadlih predstavah večera lahko pritegnila več publike, ne le prisotni širši krog znancev in radovednežev. 

Skladbe so bile tudi v živo zgrajene na prepoznavnih kitarskih rifih, a že ritmično so ti raje kot rockersko neposredno zaigrali okoli ovinka, neparno ali sinkopirano. Uvodi v skladbe so navadno prepuščeni temu ali onemu solu, ki pa v koncertni izvedbi nemalokrat izpostavi preizkušanje zvoka, tonski zven strun pa se tu in tam umakne električnemu zidu. Ko se Kombo vendarle zaplete v štrene posameznih kompozicij, te znova postanejo le podlaga za improvizacijo, med katero vlogo prevzame mentor z ohlapnim orkestriranjem, namenjenim predvsem uravnoteževanju individualnih izrazov in skupinskega zvena. Po mojem štetju se je zasedba le enkrat zapletla v groovi kitarsko preigravanje in jammanje, večinoma pa jih je pred tem reševalo več vrlin. Opazno na primer precej raznolik karakter posameznih kitaristov, nato njihovo izhodišče v skupinskem duhu, spet drugič pa je prednost dejansko odigrala tudi kaka kompozicija s himničnim požvižgavanjem ali zajebantskim zaključnim prepevanjem. 

Vse to skupaj zasedbi daje značaj, ki kljub omenjenim zvočnim omejitvam ostaja večplasten. Čeprav gre za zasedbo, ki je z materialom zagotovo vezana na svojega mentorja, hkrati presega zgolj predstavitveno vlogo; tega smo nenazadnje vajeni že iz starejših Kombov A in B. S svojim kitarskim zvokom deluje dostopno, vseeno ne ubeži kompleksnosti, koncertno težo pa pridobi z ravno pravšnjo mero ritemske moči in preizkušajočega izraza, ljudskega in eksperimentalnega.