Nadčloveški napredek

Čeprav je slovenska glasbena krajina tako majhna, se nemalokrat zgodi, da se spregleda marsikatero obetavno glasbeno zasedbo. Razlagov in razlag, zakaj je tako, je preveč, da bi jih naštevali. Včasih je kriva lenoba recenzentov, ker so v današnjem prekarnem času preveč zasedeni z dopoldanskimi službami, kjer se bolj kot z analizo novih domačih glasbenih izdelkov ukvarjajo s tem, kako bodo konec meseca plačali položnice. A raje ne drezajmo v širšo eksistencialno problematiko. Včasih je krivda na glasbenih urednikih, ki tovrstnih pojavov iz takšnih in drugačnih razlogov ne zaznajo, drugič na radijskih postajah, ki pakete (digitalne ali fizične, ni pomembno) z oznako »neuveljavljeni« nalagajo na kup, ki se zgolj veča, dokler ne pride prednovoletni čas, potem pa jih veselo razdelijo kot božična darila kolegom, saj z njimi »nimajo kaj početi«. 

Plata Superhuman ima specifičen avtorski pečat in komplementarno inštrumentalno podlago, kar je zagotovo občuten napredek v primerjavi s prvencem. Če parafriziram »lunohodca« Neila Armstronga, je Superhuman »majhen korak za domačo glasbeno sceno, a velik skok za NOAIR«.

Tako malo za uvod, da vemo, kje smo, oziroma da še vedno vemo, kje se nahajamo. Ne bomo odkrivali tople vode, morda pa bo kdo odkril svoj novi najljubši domači bend, za katerega prej še nikoli ni slišal. Koristno v vsakem primeru, če nam le dovolite, da vam ukrademo nekaj časa.

Za NOAIR sem slišal pred leti, ko je bend izdal prvenec Existential (2014), in priznam, da mu nisem namenjal posebne pozornosti. Ne bom se izgovarjal in iskal opravičil, je pač šel mimo mene, nič drugače kot mnogi drugi. Tokrat ga nisem mogel prezreti, ker se je nova zgoščenka znašal v mojem poštnem nabiralniku; poslali so mi jo sodelavci portala, ki ga trenutno berete. V zgodbo o tem, kako se je najprej ena zgoščenka nekje izgubila, se ne bom spuščal, sem pa to moral omeniti, ker je bil to povod, da sem potem, ko smo primopredajo naredili vnovič, zadevo res moral recenzirati. 

Moram priznati, da sem si, ko sem pogledal naslovnico, mislil: Ojej, ne že spet, upam, da me ne čaka kakšno minimalistično sranje, zavito v alu folijo visoke umetnosti in s kvazi abstraktnimi besedili, ki jih izvajalci še sami ne razumejo. To je bil moj osnovni predsodek. Črno-bela naslovnica, ob zidu pa narisan otrok s televizorjem na glavi, ki z rokami stiska k sebi kolena. Stiska pač in kritika sodobnega sveta, že videno. Čeprav, da ne bom prestrog, na to najbrž res ne moremo nikoli preveč opozarjati oziroma komentirati. Tudi znotraj zloženke so risbe, ki namigujejo na osamljenost, iztekanje časa, manipulacije, marionete, zdolgočasenost in nenazadnje smrt – torej: zdaj smo tu, zdaj nas ni več. Podobe so sicer prepričljive, natančno stilizirane in bi lahko stale tudi same, brez priloženih besedil, a to ni likovna kritika, zato se vrnimo h glasbi.

Zvok druge plošče zasedbe NOAIR, ki nosi naslov Superhuman, je čist, pronicljiv in oster. Da gre za neoporečno zvočno kuliso, priča podatek, da je skladbe produciral Robi Bulešič, za mastering pa je poskrbel Gregor Zemljič, očitno zmagovita kombinacija. Pa tudi bend je prispeval svoje, seveda. Dober zvok ni nič brez dobre vsebine, presenetljivo dobre, moram poudariti. Primorska, natančneje koprska zasedba na prvo žogo malo diši po portoroških kolegih Eskobars, ki pa so bolj surovo rockerski in zadnje čase tudi bolj kantavtorski, naš recenzirani bend pa je žanrsko širši in dopušča obiske bolj elektronskih ritmov in poigravanj. 

Uvodna skladba Holly G. se giblje nekje med Bowiejem in Radioheadi, a tudi čim zabavnejšim, kar je prišlo z Otoka v valu indie in brit rocka. »Run, tonight we are lovers again,« prepeva vokalist in pisec tekstov Maks Bembič. Prepričljivo, umirjeno v kiticah in pričakovano udarneje v refrenu, ker je obetaven začetek. Druga, Colours, z nenehno ponavljajočimi frazami že zaide v bolj pop vode in produkcijo, ki je bližje MTV-jevskim ljubljencem poznih devetdesetih. Res pa je, da na koncu nadvse simpatično in kaotično razpade na vse strani. Umirjeno nadaljuje tudi pesem Patterns, nekakšna rahlo hitrejša različica dream popa, ki še utrjuje močan avtorski pečat prej omenjenega frontmana skupine, tokrat tudi z nekaj zavidljivimi poigravanji s falsetom. Bembič v svojih glasovnih sposobnostih vsekakor skriva še marsikaj, medtem ko se za preostale člane (Jaša Hedžet – Jajo na bas kitari, Aleksander Družina – Sandoc na kitari in Gregor Brajkovič – Brajko na bobnih) zdi, da so se že povsem udobno namestili v kočiji, ki jih pelje po začrtani glasbeni poti. 

Skladba Switcher ima skoraj bluesovski kitarski rif pa tudi kasneje komad obvladuje prodorna električna kitara, ki tako pokoplje kot tudi zasenči vokal, ki nas nagovarja, da želi zamenjati telo (»give me a switch to get another body«). Naslednja, Piece of Chess, je že skoraj dance punk, šesta, ki nosi naslov From A Near Distance, je kritika medijev, potrošništva in instant življenja, a zaradi preživete teme (ponovno izpostavljam težavo, ki jo imam s tem, kot rečeno že v uvodu) kanček moralistična. 

Clockwork Dance je oda minljivosti, kjer zmoti predvsem na trenutke neprepričljiva izgovorjava nekaterih ključnih angleških besed, ki so poudarjene v besedilu. Sklepna pesem, Canvas For Thoughts, je nekakšna hrbtenica albuma, ki se začne s svetlobno hitrostjo, nato pa se s presledki umika skoraj pripovedovalnim kiticam in melodičnemu refrenu. Zaključni skladbi se kot da nekam mudi in bi želela ukrotiti kaos zvokov in jih razpostaviti nazaj v predalčke, od koder so ušli med vrtenjem plošče in nizanjem pesmi. In tako se zvok popolnoma poklopi s sporočilnostjo albuma – krog je sklenjen in z zadnjim stavkom se zgodi skoraj apokaliptičen in razsvetljenski trenutek: »Reaching for what I need, I'm ready for the awakening ... « Rodi se torej Superčlovek?

No, kakorkoli že, da se ne ujamemo v zanko »napačnih« in »pravilnih« interpretacij: plata Superhuman ima specifičen avtorski pečat in komplementarno inštrumentalno podlago, kar je zagotovo občuten napredek v primerjavi s prvencem. Če parafriziram »lunohodca« Neila Armstronga, je Superhuman »majhen korak za domačo glasbeno sceno, a velik skok za NOAIR«. 

Pa je NOAIR le prišel do zraka.