Najprej je bila Sad Sam Lucky

Nova, prelepa fizična ter potencialno zastonjska spletna izdaja Luke Prinčiča prihaja kot opomnik v času – locirana je v svoj specifični trenutek in svoje lastne okoliščine, vendar konfigurirana glede na neko zgodnejše mesto, funkcijo, potrebo.

Najprej je bila Sad Sam Lucky solo plesna predstava hrvaškega koreografa in plesalca Matije Ferlina, za katero je Prinčič ustvaril glasbo. No, pravzaprav je bila najprej relacija dveh umetnikov: Ferlina in Srečka Kosovela. Ferlinova predstava je bila namreč nekakšen poklon pesniku, uspela naj bi predvsem kot fokus na kritično vsebino kot tako, fokus, uspešno pršen med telo in besedo, formo in vsebino, avtorja in avtorja, sodobno in preteklo; predvsem pa mimo površne analogije, interpretacije ali morale. Prinčičev glasbeni doprinos moramo poskušati razumeti v vzporednem relacijskem smislu. Vsekakor gre za vzajemno funkcionalnost, vendar skozi izrazno avtonomnost, svobodo motiva in zgolj vsebinsko smernost.

Glasba z albuma Sad Sam Lucky Outtakes se je na medmrežju pojavila že lani v obliki obsežnega paketa petindvajsetih fragmentov oziroma dobre ure in pol muzike, tukaj predstavljeni album pa je oblikovan skozi avtorjevo ožjo selekcijo in prenovljen scenosled z le enim kosom, ki je glede na predhodno dostopne zvočne datoteke zares nov. Vendar to dejstvo ne zmanjšuje vrednosti novega kompleta kot same po sebi relevantne izjave. Izbrani posegi so smiselno in učinkovito naravnani na albumsko formo, ki je namenjena glasbenemu stiku s poslušalcem veliko bolj, kot pa je to veljalo za predhodno spletno skladišče.

Že omenjeni novi kos, zadnja in najdaljša kompozicija z albuma, ki se imenuje Sad Sam Lucky Scene 5, je pravzaprav originalna glasba, uporabljena v predstavi. Ostalo so tako imenovani »outtakes«, kot razkriva že naslov, torej glasba, ki v sami predstavi nazadnje ni našla mesta. Te skladbe nosijo naslove po izvlečkih verzov iz angleških prevodov pesmi Srečka Kosovela.

Povsem vsebinsko gledano, je treba Sad Sam Lucky Outtakes nujno uzreti v odnosu do posteljice plesne predstave; v nekem smislu celo dobimo vtis, da je albumska deviacija glasbenega dela projekta šele dovršitev ali vsaj retrogradna potrditev Prinčičevega prispevka k predstavi – njegovo celostno vpetje v igro relacije, ki jo je Ferlin vzpostavil skozi svojo telesno refleksijo Kosovela. Kot je zapisano v spremnem tekstu, so ideje, ki tičijo v zasnovi te glasbe, najprej izšle iz Ferlinovega ter nato posredno iz Kosovelovega dela, ki prodira skozi Ferlinov navdih. Kot po vzročni verigi, je Prinčičev koncept torej nekakšno prizmatično telo, ki – glede na svoje principe – posreduje ideje obeh avtorjev v tretji medij glasbe.

V smislu izvora zvočne materije in tehničnih okvirov Prinčič tu deluje skozi vrsto »ne-sodobno sodobnih« asociacij predvsem na simfonično neoromantično glasbo poznega 19. stoletja, ki jo nato preko koncepta »poglabljanja v preteklost s srcem v sedanjosti« prevaja s pomočjo sodobnih digitalnih orodij reformuliranja zvoka. Učinki geste prevoda, če že ne kar premestitve, so na mestih izredni, močno sugestivni, igrajo se z materialom spomina in glasbene intuicije. Večji del plošče, ki ga predstavlja izbor dvanajstih outtakov, je zastavljen kompozicijsko ohlapno, vsak od dvanajstih fragmentov deluje kot »zamrznjena slika«, kot nastavek vzdušja. Sestavljeni so v ambientalno celoto, ki po logiki scenosleda bolj kot na počasne premike ali postopno plastenje stavi na moč posebnosti in svojevrstno intenzivnost vsakega fragmenta ter na premišljeni vrstni red, v katerega so postavljeni (sosledje kompozicij je močno premešano glede na omenjeno obsežnejšo predhodno spletno izdajo, tudi ko izpustimo v novi različici izpuščene dele). Tako se »ozadnost« mnogih »ambientalnih« glasb nikoli ne pojavi, vsak delček nas vabi v ostri fokus, nadaljnje podobnosti med posameznimi skladbami (denimo očitne paralele med četrto A Tight Feeling Overwhelming Us ter sedmo Man – This Is The New Word) pa kar kličejo k dodatnim preudarkom potencialnega kompozicijskega odnosa med posameznimi fragmenti, na katerega nenazadnje kaže tudi zadnja, že omenjena dlje skomponirana in najdaljša skladba.

Sad Sam Lucky Outtakes se tako ravno skozi samoreferenčnost oziroma povratno zanko, ki jo omogoča samostojni narativni glasbeni moment, vzpostavi kot tretji člen v umetniški verigi navdiha – verigi, singularno vzpostavljeni na priložnosti plesne predstave Matije Ferlina. Ali je ta glasba umetno preoblikovana, umetno starana ali umetno premeščena v tukaj in zdaj, seveda ni važno; željena in še kako uspešno realizirana »matte patina« je povsem avtentična. Navsezadnje ne gre za prisiljene analogije ali za prilaščanje drugih časov. Pomembni so podpisi in ideje različnih obdobij, različnih avtorjev in različnih medijev, ki vzporedno peljejo misel v umetniško realizacijo. Preko konstrukcije pesniške pisave, preko sledi, ki jih telo v gibanju riše z ogljem na belo površino, preko motiva soočenja 16-bitne podobe in gobelina, preko tehtne sodobne glasbe...