Narodnozabavna glasba: med družbenimi odnosi in študentstvom

Slovenska narodnozabavna glasba je od nekdaj eno najmanj raziskanih pojavov v kulturnem in akademskem prostoru, glasbeni novinarji in kritiki pa ravno tako redko zapopadejo to glasbeno formo, ki številne zaradi dobro znanih konotacij avtomatično odbija. Nekaj poskusov v nasprotno smer, tudi intrigantnih, je sicer bilo. Najopaznejši glas v tem oziru je bila lanskoletna študija Simbolni imaginarij slovenske narodnozabavne glasbe Petra Stankovića, ki je med drugim sprožila silovite tviteraške spopade, večinoma na podlagi raznorodnih identitetnih driblanj in premlevanja avtorjeve poante o možnostih politične zlorabe tovrstne vsebine. Stankovičevo delo je bilo prvenstveno usmerjeno v analizo videospotov sodobne narodnozabavne glasbene produkcije, v lociranje njenih simbolnih kodov in refleksijo o tem, kako premešča nekatere pomembne označevalce v primerjavi s »klasiki«. Takšne študije so nedvomno lahko koristno izhodišče za nadaljnja prevpraševanje, saj demistificirajo dotlej morda samoumevne simbolne in semantične mreže specifičnih kulturnih pojavov. Vendar se zdi, da ležijo najbolj vznemirljive kompleksnosti pričujoče glasbe na presečišču njene pozicije v polju eksplicitno družbenega oziroma v dejanskih konstelacijah družbenih odnosov in aktualnih politično-ekonomskih trendov. Po vsem povedanem se nam ponudi precej intriganten način tolmačenja porasta prisotnosti narodnozabavne glasbe na zabavljaških in drugih druženjih v ljubljanskih študentskih domovih. Po svoje bi namreč lahko trdili, da gre za svojevrsten kolektivni odgovor dela študentarije na družbeno-politično stanje v državi, tj. na sistemski pretres tradicionalnih varnostnih in solidarnostnih mrež, izrazito individualizacijo tveganj in prisilno družbeno integracijo v lokalna okolja, družinske in sosedske kroge – ob hkratnem vseobsegajočem trendu poblagovljenja prestolnice, njenih kulturnih in urbanističnih praks in politik. Narodnozabavna glasba tako lahko igra vlogo, prvič, simbolnega označevalca opisanega razmerja do lokalnega okolja (tu se  hkrati pletejo vzporednice z motiviko in občo vsebino tovrstne glasbe) in, drugič, morda celo nekakšnega orodja za specifičen, bolj ali manj impliciten tip kulturnega oporečništva, ki je med drugim posledica novega dojemanja Ljubljane kot vedno dražjega, v mnogih pogledih podjetniškemu upravljanju in turizmu podrejenega mesta, ki vztrajno izgublja avro domačnosti, gostoljubnosti, solidarnosti.

Zadnja leta se v raznorodnih (tudi akademskih) kontekstih rado govori o porastu priljubljenosti narodnozabavne glasbe, o pogromu »gasilskih« veselic in drugih podobnih dogodkov, o njeni modernizaciji in prevzemanju nekaterih estetskih potez pop glasbe in njenih glasbenih postavk, najbolj na primer na ravni oblike, melodične senzibilnosti in motivičnih preferenc v besedilih. Enega v tem kontekstu manj zastopanih uvidov v novo pojavnost te glasbene forme pa v največji meri izkušajo prebivalci ljubljanskih študentskih domov oziroma obiskovalci raznoraznih intimnih manifestacij študentskih zabav. Če je pred leti veljalo, da bi kak vztrajnejši pristaš narodnozabavne glasbe v študentskem naselju že malone letel skozi okno, je danes vsak povprečen domski harmonikar pogosto prvi, ki se ga pokliče na skupinsko rajanje. Seveda ne govorimo o vseobsegajoči kataklizmi v polju študentskih kulturnih in družabnih dejavnosti, prav tako ni naš namen, da bi tem spremembam pripisovali moralne oznake, toda dejstvo je, da zabavljaška druženja v Rožni dolini in drugod vsebujejo več narodnozabavne glasbe, in to tako starejše kot sodobne, kot kadarkoli prej. Morda se stvar na prvo žogo zdi banalna ali posebnost aktualne generacijske zamenjave, ampak smiselno je o tem razmisliti nekoliko globje.

Danes je na voljo vrsta empiričnih raziskav in raznorodnih zaključnih nalog, ki glasbeni okus opredeljujejo kot statusno in včasih celo izrecno razredno kategorijo. Velika večina teh del narodnozabavno glasbo skoraj izključno povezuje s pretežno ruralno, manj izobraženo, svetovnonazorsko konzervativno in eksplicitno desničarsko populacijo. Kako lahko to uskladimo z njenim širjenjem v urbanem prostoru, kjer se zadržuje izobražena, praviloma pretežno liberalna študentarija? Najprej je treba zapopasti realnost radikalne individualizacije in z njo hibridizacije neenakosti sodobnih družb, se pravi, razumeti moramo kulturne logike neoliberalnih ekonomskih politik, krhanje tradicionalnih institucionaliziranih varnostnih struktur, socialne države in vrednotenja skupnostnega nasploh. V konkretnih družbenih skupinah se na splošno meglijo meje, kulturne formacije so neprimerljivo šibkejše, nestalne, neenakosti pa nastopajo v intersekcijskih oblikah. Zaradi tega danes bistveno težje govorimo o jasni zvezi med družbenim izvorom in kulturno potrošnjo in še težje o sistematično strukturiranih kulturnih preferencah. Vse to pa še ne pomeni, da družbene skupine sploh več ne poznajo akta kolektivnega kulturnega udejstvovanja, da ne tvorijo več skupinskih odzivov na aktualne družbene razmere in na vprašanja o materialnih danostih v državi in lokalnih okoljih. 

V ljubljanskih študentskih domovih tako ali drugače prvenstveno stanuje populacija s slovenske periferije, saj je oddaljenost stalnega prebivališča (najmanj 25 kilometrov) eden od pogojev za dodelitev pravice bivanja v domu. To so torej študentje iz bistveno manjših, včasih bolj, drugič manj podeželskih, kulturno manj kompleksnih naselij in mest, za katere bi lahko trdili, da od vedno gojijo nekoliko bolj naklonjen odnos do narodnozabavne glasbe, seveda z izjemami. Na tem mestu velja pomisliti tudi na občo logiko prostorske organizacije in razparceliranosti države, prav tako kot na povišano politično spodkopavanje razmerja med deklarativno ruralnim in urbanim v zadnjih letih, še zlasti v najtežavnejšem obdobju koronavirusa, ko je mnogim Ljubljana postala sinonim za ostro centralizirano moč in avtoritarne ukrepe in nepremišljeno sankcioniranje. Tovrstni odnos do prestolnice, tudi do njenih neposrednih kulturnih odvodov, ni nič novega, ampak očitno je, da nerazrešena razvojna vprašanja, vedno manjša stanovanjska mobilnost in precej okorno razvit sistem javnega prevoza takšne tipe družbenih odnosov dodatno reproducirajo, celo legitimirajo. Temu dodajmo še že skoraj komično nestabilen politični prostor na državni ravni, z nenehnim nastajanjem novih, večkrat docela oportunističnih političnih gibanj in strank, izrecno majave koalicije, relativni upad volilne udeležbe ipd. In kakopak, ena od posledic nestanovitne državne politike, predvsem pa kapitalu dobrikajočih se projektov in krčenja socialne države je tudi pospešena družbena integracija na periferiji in z njo prenovljena pojavnost lokalnega okolja, v največji meri družine, ki je primorana prevzeti vse večja bremena, da bi ublažila posledice družbenih in življenjskih tveganj.

Večja vezanost na domači kraj in nastrojenost zoper prestolnico sami po sebi še ne pojasnjujeta porasta pojavnosti narodnozabavne glasbe v študentskih domovih. Nadaljnje razlage terjajo oris in refleksijo pojavnosti sodobne Ljubljane kot kulturne in alternativnokulturne srži države. Ni skrivnost, da se mnoga večja sodobna mesta pod roko kapitala korenito spreminjajo, urbanizacija je navsezadnje vedno bila močno sredstvo akumulacije. Vedno dražja in napedenana Ljubljana tu ni nobena izjema. Razni neoliberalni arhitekturni posegi in mestne politike, ki se požvižgajo na dejansko obstoječe potrebe prebivalstva (kaj šele na avtonomne prostore in formacije), vsakega povprečnega bruca iz pretežno ruralnega okolja že po videzu preprosto odbijajo. Še več, ni študenta s periferije in morda študenta nasploh, ki bi si na poti od osrednje železniške postaje do centra mesta rekel: »Joj, hvala bogu za to čudovito predolgo vožnjo s številnimi prestopanji in zamudami in za ta novi hotel s petimi zvezdicami na drugi strani ceste, kjer že stoji stari. Resnično najlepše mesto na svetu.« Da sploh ne omenjamo dogodkov, kot so deložacija Roga, kleptomanski projekti ljubljanske Študentske organizacije in najnovejši ambivalentni odnos mestne in države politike do novega PLAC-a. Takšne stvari odbijajo.

Še bolj ključen pa se zdi zložni razkroj formacij alternativne kulture, ki so bile v preteklosti za mnoge študente logična izbira v smislu pribežališča oziroma prostora za kulturno in politično udejstvovanje, predvsem pa za varno druženje, vzajemno komuniciranje, oblikovanje avtonomnih kulturnih formacij in idejnih mrež. Tudi avtonomne kulturne produkcije so danes vedno bolj pripravne za upravljalske logike kapitala in vključevanje v pravnomočno kapitalistične družbene odnose. Kulturnih praks ni težko komodificirati; po eni strani tako postanejo komercialne dejavnosti, po drugi pa prihaja do krhanja solidarnostnih odnosov in egalitarnega, kolektivnega delovanja. Vedno več je načrtnega zmanjševanja javnih sredstev in prisiljenega medsebojnega konkurenčnega obratovanja. Vse to so odnosi, ki onemogočajo nova alternativna združevanja in angažiranost, medtem ko že obstoječe formacije postajajo neprimerljivo manj privlačne, v ekstremnih primerih celo osovražene. Po domače povedano, povprečnemu študentu se sodobna urbana kultura v Ljubljani hitro zazdi docela zlizana in nevredna pozornosti.

Po vsem povedanem se nam ponudi precej intriganten način tolmačenja porasta prisotnosti narodnozabavne glasbe na zabavljaških in drugih druženjih v ljubljanskih študentskih domovih. Po svoje bi namreč lahko trdili, da gre za svojevrsten kolektivni odgovor dela študentarije na družbeno-politično stanje v državi, tj. na sistemski pretres tradicionalnih varnostnih in solidarnostnih mrež, izrazito individualizacijo tveganj in prisilno družbeno integracijo v lokalna okolja, družinske in sosedske kroge – ob hkratnem vseobsegajočem trendu poblagovljenja prestolnice, njenih kulturnih in urbanističnih praks in politik. Narodnozabavna glasba tako lahko igra vlogo, prvič, simbolnega označevalca opisanega razmerja do lokalnega okolja (tu se  hkrati pletejo vzporednice z motiviko in občo vsebino tovrstne glasbe) in, drugič, morda celo nekakšnega orodja za specifičen, bolj ali manj impliciten tip kulturnega oporečništva, ki je med drugim posledica novega dojemanja Ljubljane kot vedno dražjega, v mnogih pogledih podjetniškemu upravljanju in turizmu podrejenega mesta, ki vztrajno izgublja avro domačnosti, gostoljubnosti, solidarnosti. Seveda gre tu v določeni meri še vedno za špekulacije, ki bi jih potrdila šele nadaljnja konkretna kvalitativna in terenska raziskava, vendar ne moremo zanikati, da bodo nove politične in gospodarske implementacije vedno sprožale primerljive kulturne odzive in da razcvet narodnozabavne glasbe v študentskih prostorih zbiranja in zabavanja ne more biti zgolj stvar individualnih in/ali generacijskih okusov in estetskih dispozicij. Skratka, razmerje med aktualnimi družbenimi odnosi in narodnozabavno glasbo je razmerje, ki mu v prihodnje še kaže nameniti pozornost.