23.07.2014
Natlačenka slogov
Blaž, tako mlad, pa že veteran povsem ohlapne lokalne scene s hip-hopom spajdašene elektronike, ki ga poznavalski kopači po podzemlju bolje poznajo po preteklem nadimku Dpek, je ravnokar postregel z malo ploščo b. Malo ploščo mnogih slogov. S preprostim naslovom, a prav nič preprostimi aranžmaji.
Blaž
b
Beton Records
2014
V našem prostoru se je razmah (zastonjskih) EP-jev zgodil malce kasneje kot v nekaterih nišnih kotičkih medmrežja. A zgodil se je. Med samoniklimi založbami nas tako tiste bolj elektronske (take so kamizdat, rx:tx) kot tudi tiste bolj »kitarske« (take so Moonlee, Založba Radia Študent in KAPA) relativno redno zasipajo z malimi ploščami. Tako fizično izdanimi kot spletno. Plačljivimi in zastonjskimi. Ena tistih založb, ki deluje precej polredno, je Beton. Deluje od leta 2010, postregla pa je z albumi izvajalcev, kot so Unknown, N'Toko in Moveknowledgement.
In prav od tod je prišel prvi EP primorskega mladeniča Blaža, ki pa le ni prvenec. Blaž je bil namreč v preteklosti že precej dejaven pod drugim imenom. Kot Dpek je kot za naše razmere sila mlad golobradi najstnik začel pacati hiphoperske instrumentale, ki so jih kmalu nasledile konkretnejše poteze: sledil je kupček EP-jev, dva od njih sta izšla pri ameriški založbi Cold Busted. Ja, to je založba, pri kateri je svojo mednarodno pot začel tudi Gramatik, in ja, to je bilo v približno istem času. V času »primorske pomladi«, ko so nekateri producenti z Obale precej nenačrtno izoblikovali značilen zvok hiphoperskih bitov brez vokalov, največje zasluge za »obalni zvok« pa gredo prav Gramatiku, JK Soulu in Dpeku.
Dpek je že takrat štrlel iz druščine. Njegovi biti niso bili tako funkcionalni, vsi niso bili hvaležni za klubsko uporabo, včasih so bile malo čudaške melodike, drugič strukture. A hkrati niso bili nikoli niti približno generični, vedno so se izogibali preprosti in učinkoviti formuli pečanja soulerskih semplov z udarnimi hiphoperskimi bobni.
In z novim, v resnici pa starim, pravim imenom je Blaž navrgel plošček, ki je radikalizacija te njegove nenavadnosti. Tokrat je mineštra slogov še gostejša kot v preteklosti, pečat hip-hopa pa še manj očiten. b je izjemno dinamičen izdelek, slogovni preskoki se dogajajo celo znotraj posameznih komadov. b je hiphopersko glavozibje, je klubsko udrihanje in je čilersko sanjarjenje. V nekaterih delih vlada šus distorzije, v drugih božanje ambientale. Blaž tokrat postreže s precej domiselnimi aranžmajskimi rešitvami in nepričakovanimi preskoki, kar kaže na dvoje. Prvič, lucidnost njegovih glasbenih idej, ki se zvrstno ne omejujejo in zvenijo, kot da so realizirane precej spontano, na hitro, brez kompliciranja in brez pretiranega piljenja zvoka. Drugič, kažejo na produkcijsko zverziranost. Kar ni čudno, saj gre za nekoga, ki je tapkal bite že pri štirinajstih letih.
Mala plošča b tako zveni precej neobremenjeno, kot nanizanka, natlačenka idej, ki pa se vsaj približno iztečejo v premetene aranžmajske rešitve. S tem projektom Blaž ne cilja na preboj v tujino ali na pretirani airplay na radijskih postajah, niti na tistih podzemnih ne. b je DIY, »naredi sam in tudi zase« projekt. Je projekt, ki opozarja, da popularne elektronske glasbe ni nujno treba jemati preveč študiozno in strateško premišljeno. Da si včasih ni treba razbijati glave, kako boš najlažje dosegel določeno publiko ali kako boš dosegel določen zvok. In s tem nas še enkrat spomni na simptom slovenske scene, da namreč med izdajami tako izvajalcev kot tudi založb prepogosto mine preprosto preveč časa. Zdrava mera shizofrenije.