Navihani hodniki

Ana Maria Mitić je svoj prvi album producirala sama. Gre za zbirko pesmi, ki že z naslovom namigujejo na vsebino in poslanstvo – kar pisanje in petje šansonov v svoji drži pravzaprav je, nato pa se znotraj te lupine začnejo dogajati najrazličnejši lupingi. Začne se s festivalsko pesmijo V našem belem hodniku, ki precej dobro napove duha in bistvo plošče. V ospredju sta Anin klavir in glas, sicer pa jo na plošči spremljajo Žiga Vehovec (harmonika), Ilj Pušnik (električna kitara, kontrabas), Aleš Zorec (bobni), Deyan Muc (violina), Andrej Štrekelj (trobenta, krilovka) in Goran Krmac (tuba, krilovka). Album je neke vrste osebna izkaznica Ane Marie Mitić kot šansonjerke, kar ni presenetljivo. A. M. Mitić namreč ni šansonjerka, ki bi si nadela persono, ona je šansonjerka, ki poje iz sebe, in njen vsakdan nam je blizu, saj je to tudi naša vsakdanjost. Ne gre za piedestalno šansonjerstvo, o čemer pričajo tudi besedila, ki priklicujejo nekakšen smolarjevski sentiment drobnih stvari, malenkosti, ki štejejo, nadpomenka pa je vedno »velika tema«: ljubezen in zakaj mora biti tako.

Vtis plošče Ciao, šanson! je kabaretski, občasno se zazdi tudi, da smo se znašli v kakem waitsovskem baru, kjer nam zamolkli glas poje Hey Charlie, I'm pregnant. To melodiko zasledimo na primer v pesmi Punce iz Potrčeve, ki je nasploh ena od osrednjih pesmi in njena pripovedna linija nas prestavi v zlate čase kabaretskega džeza. A Ana Maria Mitić največji delež sporočil namenja neposrednim medsebojnim odnosom; takšne so na primer Navihanček, Prva violina, Ti, Pritisni me v srce itd. Zdaj se to zgodi v formi valčka ali tanga (Tangomama), zdaj v čisti barsko džezovski maniri (Punce iz Potrčeve, Prva violina). Čeprav album v splošnem vzbuja občutek nekakšne ontološke baladne prakse, kjer glasbila mirno tkejo odejo besedam, se v nekaterih pesmih tkalci prebudijo in ustvarijo vtis nekoliko viharnejše ontološke izkušnje (Galeb). Je pa tu še druga plat, denimo v pesmi Slovenija, kjer ne gre za kakšno resnično angažirano pesem o dejanskem stanju, ampak za preprosto potrditev ljubezni do domovine. Ana Maria Mitić ni cinik, tudi sarkazem je tuj njenim šansonom, gre bolj za norahjonesovski sentiment lepote, ki jo definira svet, kakršnega si želimo ustvariti, in to tudi poskušamo, naj bo neposredno ali s pesmijo. 

Album je neke vrste osebna izkaznica Ane Marie Mitić kot šansonjerke, kar ni presenetljivo. A. M. Mitić namreč ni šansonjerka, ki bi si nadela persono, ona je šansonjerka, ki poje iz sebe, in njen vsakdan nam je blizu, saj je to tudi naša vsakdanjost. Ne gre za piedestalno šansonjerstvo, o čemer pričajo tudi besedila, ki priklicujejo nekakšen smolarjevski sentiment drobnih stvari, malenkosti, ki štejejo, nadpomenka pa je vedno »velika tema«: ljubezen in zakaj mora biti tako. Bi te pesmi, če bi bile vse zgolj »pripovedi o …«, izgubile svoje bistvo? Ni nujno, a njihov namen ne bi bil več isti, to je upovedovati svoje, ki je tolikanj univerzalno, da je lahko del vsakogar. In kot pravi protagonistka sama, je šanson »ljudska stvar, ko se pač nekdo odloči nekaj povedati in to naredi ob spremljavi blagozvočne melodije«. To je zagotovo lahko ena od definicij in kdo bi dodal, da je tudi popevka prav to. Razmerje med šansonom in popevko se je svojčas definiralo na podlagi poezije, a interpretacija Ane Marie Mitič in njena šansonjerska drža nimata popevkarskega, marveč poznonočni patos. Ko je čas marsičesa povednega, intimnega in tudi ljudskega. 

Festival slovenskega šansona je podij, kjer se pesmi Ane Marie Mitić lahko dobro počutijo, a to niso pesmi, ki bi jih za celostno izkušnjo lahko poslušal zgolj z albuma. Morajo biti tudi na odru, ki je takisto Anin medij, morajo skočiti iz svojih studijskih oblek in si nadeti klubski frak. V časih, ko ljudje glasbo bolj pretakajo, kot da bi jo resno kupovali, tako kot denimo pred štiridesetimi leti, sta glas in pero Ane Marie Mitić hkrati opomnik, kako je treba gledati na tradicijo. Pri tem je poveden tudi naslov albuma. In tisti lupingi z začetka besedila prav tako niso zgolj slogovna bravura.