Ne glejte stran!

Vizualna podoba novega glasbenega izdelka basista Roberta Jukiča, za katero stoji Tinka Mesec Tomazin, napeljuje na misel, da gre za glasbeni odraz trenutne družbeno-politično-zdravstvene krize, vendar ni tako, četudi je bil namen kompozicij, prvič izvedenih in posnetih še v »normalnih« časih, marca 2019, najbrž vzbuditi vtis aktualizacije pandemskega obdobja. Projekt, ki se je sprva imenoval Šlagerji, stiskavci, šutke, je bil premierno predstavljen v radijski oddaji Prva vrsta (urednica in voditeljica je Alja Kramar), neposredno za tem pa še v oddaji Jazz v Hendrixu na Radiu Koper (ureja in vodi jo Mojca Maljevac), zato Caminos de Gloria velja za koprodukcijo 1. programa Radija Slovenija in njegove regijske izpostave v Kopru. Združuje štiri vsestranske jazzovske glasbene in umetniške raziskovalce: večžanrsko usmerjeni vodja zasedbe je že pred leti dokazal, da je tudi poet, bobnar in čelist Kristijan Krajnčan se vzporedno z glasbo ukvarja s filmom, trobentača Tomaža Gajšta, člana Big Banda RTV Slovenija, srečujemo v najrazličnejših glasbenih sestavih in je znan kot eden najboljših slovenskih improvizatorjev, saksofonist Boštjan Simon pa je ustanovni  član mednarodne zasedbe Orkester brez meja Zlatka Kaučiča, dirigent  Big banda Nova ter eden od dveh umetniških vodij festivala SAXGO. Združeni v svobodnem svetu brez predpisov, glasbeniki raziskujejo predvsem različne ravni prepletanja inštrumentalnih linij in njihove raznolike kombinacije. Na temelju povednih in občasno ekspresivnih oziroma čutno obarvanih solističnih vložkov se večpomenskost interpretacij odraža v naslovih kompozicij, ki smisel dobijo šele kot celota, strnjena v kratko pesnitev: »spet pada listje / od molka oglušeli / sneg bo znova rdeč / le glejte stran«.

Gre torej za glasbenike, vešče svobodnega nadgrajevanja Jukičevih slogovno uravnoteženih in celostno zaokroženih kompozicijskih skic. Te temeljijo na daljših improvizacijskih in virtuoznih solističnih vložkih Simona in Gajšta ter njunem dvoglasju in dialogih. Medtem ko ob slednjih lahko vlečemo vzporednice z dvoigro Milesa Davisa in Johna Coltrana, dvoglasje praviloma prevladuje v uvodnem ter sklepnem delu posamezne slike in na povsem klasičen način pred poslušalcem razgrne osnovno temo, ki jo solisti v osrednjem delu večkrat variirajo. Okrnjena ritem sekcija (bobni in kontrabas) gradivo dopolnjuje in zgoščuje, a redko stopi v ospredje. Zato album Poti slave, kakor se v prevodu imenuje, ni pretirano raznolik, kar pa glede na izbrano formo zasedbe pravzaprav tudi pričakujemo. Inštrumentariju brez harmonske osnove namreč manjka gradnik, ki bi razbil enoličnost, za kar pa na ravni posamezne kompozicije niti ni potrebe. Ga pa potrebuje album kot tak, saj vsa gibkost sicer melodične glasbe temelji na solistih in ritmični pestrosti. Izjema je Sneg, kjer se vloge zamenjajo in jedro, postavljeno v bas, bogatita solista, medtem ko bobni polnijo ter barvajo zvočni prostor.

Združeni v svobodnem svetu brez predpisov, glasbeniki raziskujejo predvsem različne ravni prepletanja inštrumentalnih linij in njihove raznolike kombinacije. Na temelju povednih in občasno ekspresivnih oziroma čutno obarvanih solističnih vložkov se večpomenskost interpretacij odraža v naslovih kompozicij, ki smisel dobijo šele kot celota, strnjena v kratko pesnitev: »spet pada listje / od molka oglušeli / sneg bo znova rdeč / le glejte stran«. In prav iz nje lahko razberemo, nekako kot iz vizualne podobe, da glasba s tega albuma spodbuja h kritičnemu premisleku o nas samih, svetu, ki nas obdaja, ter družbi, katere neločljivi del smo. Trinajst kompozicij z dodano skrito skladbo odpira vprašanje o tehtnosti glasbe same in o kontekstu, v katerega jih umešča avtor, ki je v zadnjem obdobju vse pogosteje odločilni dejavnik pri razumevanju in osmišljanju slišanega. Šele skupek vsega namreč poslušalcu sporoča, naj ne odvrača pogleda ne od trenutnih dogodkov ne od tega, kar se pred njim razgrinja.