Nedeljska matineja z Beethovnom

Ludwig van Beethoven je zagotovo eden tistih skladateljev, ki so s svojim opusom najpomembneje prispevali k razvoju orkestrske glasbe. Je med prvimi, ki je simfonični orkester tretiral kot standardizirano zasedbo, v kateri vsaka skupina glasbil igra čisto določeno vlogo v smislu zvočne barve, značaja; bil pa je tudi med prvimi, ki so delali odklone od teh pravil, zato da bi bila glasba bolj ekspresivna. Beethoven sam je bil virtuoz na več glasbilih, tako da ne preseneča, da so njegove skladbe tehnično zahteven zalogaj in kličejo po interpretaciji, v kateri se odraža vsa izjemna globina in univerzalnost skladateljevega duha. To so gotovo razlogi, ki nam pomagajo razumeti, zakaj Beethovnova glasba še danes ostaja eno izmed vretenc v hrbtenici repertoarja simfoničnih orkestrov po vsem svetu in je neizogiben preizkus tehničnih in izraznih zmogljivosti vsakega solista ali zasedbe.

Spored, sestavljen izključno iz del enega (pokojnega) skladatelja, je pri nas pravzaprav redkost in kot tak dokaj tvegan. Izvajalci in organizatorji koncertov se k pestrosti sporedov zatekajo med drugim zato, da bi se izognili monotoniji, vendar za zbranost in navdušenje občinstva v primeru skladatelja, kakršen je Beethoven, ni treba skrbeti. V njegovem pestrem opusu najdemo dela, ki se ob ustrezni interpretaciji dotaknejo slehernega poslušalca. RTV simfoniki so za svojo marčevsko nedeljsko matinejo pogumno sestavili spored, ki predstavlja prerez skozi Beethovnovo orkestrsko literaturo in je v izziv tudi profesionalnim in izkušenim zasedbam. Za izvrstne rezultate seveda v veliki meri poskrbi zanesljiv in poglobljen dirigent, izjemen solist pa lahko celotnemu dogodku doda končni sijaj. Ravno zato poročilo o takšnem koncertu zahteva uvod kot pojasnilo, do neke mere pa tudi opravičilo zaradi »izogibanja« opisovanju detajlov; vrhunska umetnost namreč živi in pušča trajen vtis le kot nerazgradljiva celota.

Koncert se je začel z uverturo. Egmont, op. 84 je delo, ki s svojo vsebinsko pestrostjo napove vse odtenke, natančneje razdelane v nadaljevanju koncerta. Brezhibnost barvnega in dinamičnega ravnovesja je z decentno, a jasno gestikulacijo izvabil Simon Krečič, pri čemer občinstvo ni skrivalo navdušenja nad impozantnostjo orkestrskega zvoka in tega znanega, a nikoli prevečkrat slišanega dela. Podobno bi lahko opisali učinek Simfonije št. 2 v D-duru, op. 36, ki je dogodek zaključila

Posebno pozornost si zasluži dosežek solista v Koncertu za klavir in orkester št. 4 v G-duru, op. 58. Petar Milić se je oblikovanja svojega parta lotil z izjemno natančnim pristopom k tehničnim zahtevam, ki jih je nadgradil in potisnil v ozadje s poglobljenim, intimističnim pristopom k izpovedni plati skladbe. Beethovnov 4. klavirski koncert s svojo izpovednostjo in liričnimi momenti zabrisuje meje glasbene oblike koncerta in koncepta absolutne glasbe, kar je solistu dalo precej prostora za interpretacijo avtorjeve in razvoj lastne umetniške misli. Občutljivost in prefinjenost tona je razkril v vseh odtenkih med obema ekstremoma glasnosti in barvitosti ter s tem pokazal mojstrsko poznavanje glasbila. Glasbeno misel je izpeljal v jasnem dramskem loku čez celoten stavek, skupaj z dirigentom pa tudi čez celoten koncert. Glasba je zvenela povsem raztelešeno in je pustila vtis, ki bi ga bilo škoda pokvariti s kakršnim koli dodatkom. In zato naj bo brez dodatkov tudi poročilo o dogodku, ki ga je težko opisati, vredno pa ga je bilo doživeti.