Nedeljski salon

Jeseni 2010 se je sredi Ljubljane, na Stritarjevi, kratki tlakovani ulici med Tromostovjem in Magistratom, odprla Trubarjeva hiša literature, po nekaterih uspešnih severnoevropskih zgledih prva tovrstna slovenska ustanova, ki se posveča promociji pisanja, soočanju mnenj in razvijanju kritičnih stališč. Zasnovana je kot subvencionirana kulturna inštitucija, odprta tudi za neliterarne umetniške izraze, recimo za glasbo. V tej hiši od letošnjega marca sooblikujem glasbeni program, in sicer enkrat na mesec, ob nedeljah, v obliki večernih komornih koncertov. Ciklus, zdaj že nekoliko utečen, se imenuje Nedeljski salon.

Komorni koncerti pač; takšno izbiro narekuje prireditveni prostor, akustično precej zanimiv, ne pa kaj prida velik, kar je odlično, saj omogoča različne oblike podajanja zvoka, sprejme pa ne več kot kakšnih trideset, morda, kadar je nabito polno, štirideset poslušalcev. Res neke vrste salon, nič nakrancljan, bolj trezne, protestantske sorte, nekakšna suha, javna dnevna soba za večerne ure. Komora, kamra, camera, chambre, zimmer. Idealen prostor za glasbo od blizu.

Seznam elektronskih naslovov, mailing lista, po kateri obvešča svojo klientelo o dogodkih, ki jih organizira, Trubarjeve hiše literature (v nadaljevanju THL, v bežen anagramski spomin na LTH, Loško tovarno hladilnikov) sicer še narašča, a vendarle ostaja vtis, kaj vtis, dejstvo, da za Nedeljski salon ne ve prav dosti ljudi. Tako ne sodim samo po tem, da jih na koncerte ne hodi ali ne pride nevemkoliko: jasno mi je namreč, da se v nedeljo zvečer marsikomu ne da zapuščati svojega ognjišča ali kako drugače izstopiti iz svojega domačega fokusa. Toda po drugi strani ima ta termin na svoji strani pomemben argument: tisti čas se zunaj ponavadi ne dogaja nič. Nič. In preverjeno je, da so ljudje, nekaj deset jih je v Ljubljani in širši okolici (se pravi v Sloveniji), ki se jim da. V nedeljo zvečer se odpravijo ven in pridejo poslušat, recimo, godalni kvartet.

Prepoznavnost stvari je zanimiv fenomen, zanimiv sam po sebi, interesanten tudi za opazovanje v praksi. Obstaja splošna težnja, da si ljudje za prepoznavnost stvari, ki jo delamo ali nas zanima, tako ali drugače prizadevamo. Tako si na primer država Slovenija prizadeva, da bi bila v svetu, v tujini, kjer koli že, bolj prepoznavna, kot je prepoznavna zdaj. Načeloma velja, da bi ji večja prepoznavnost prinesla najrazličnejše koristi, od ekonomske prosperitete do politične ali kulturne prodornosti. Ne vem, ali je res tako preprosto. Večja prepoznavnost prinese s seboj ustvarjanje stereotipov in tako običajno tudi bolj ali manj nezaželene predsodke. Osebno se mi dostikrat zazdi, da je ta takoimenovana neprepoznavnost popoln luksuz, nujni pogoj za tista nepozabna doživetja, ki naj bi trajno zaznamovala človeško življenje. Dam primer: so ljudje, ki zaradi tega ali onega razloga obiščejo Slovenijo, nepričakovano se jim zazdi zanimiva, lepa in dobijo občutek, da so jo odkrili sami, kakor so v zgodovini ljudje odkrivali neznane zemlje. Redko zadoščenje v običajno brezplodnem iskanju nedolžnosti. Takemu prezadovoljnemu obiskovalcu bi bilo treba, ko odhaja spet domov, prišepniti, naj nikar, nikjer za božjo voljo nikomur in pod nobenim pogojem ne pove, kje je bil, kaj je videl in slišal, kaj je počel, s kom se je pogovarjal. Jaz na primer za noben denar ne povem, kje sem bil poleti na morju in kam grem prihodnje leto. Občutek imam, da na Nedeljski salon pridejo ljudje, ki v ponedeljek neradi povedo, kje so bili večer poprej in kaj so tam delali. Vem, da jih ni veliko – in tudi tule računam, da teh Mnenj na spletni strani Sigicevega Odzvena ne bere kaj dosti več ljudi. Vi torej nedvomno ste med njimi, dober dan želim, seveda s predpostavko, to se razume, da vse tole diskretno ostane med nami.

Ko smo že pri luksuznih zadevah, ena najbolj luksuznih: živo izvajanje glasbe. Ob velikem razmahu formatov nosilcev zvoka in avdiovizualnih informacij je živi glasbeni dogodek postal nekaj starosvetnega, arhaičnega, nekaj, kar se tiče posebnega, že skoraj preživetega zaznavanja sveta v štirih dimenzijah prostora in časa. Tistega prostora in tistega časa, ki se realizirata v štirih elementih, vendar ohranjata svoj duhovni smisel samo takrat, kadar se tem štirim pridruži peti element, peta snov, quinta essentia, imenovana tudi kvintesenca – kaj vem, kaj točno to je, morda duh. Duh, ki edini zmore v stvarnosti zagledati nekakšen smisel, nekakšen presežek, nekakšno kompozicijo, estetski stimulus. Kvintesenca čutnega sveta, to je samo na videz tavtologija, se pravi: duh in snov sta samo na videz nezdružljiva. V resnici drug brez drugega nista nič ali bore malo: dva koncepta. Glasba v živo je nadzgodovinsko srečanje snovi in duha, je, podobno kot teater, navzočnost v momentu, v trenutku, v dogodku, ki ga ni mogoče fiksirati drugače kot v čutnem spominu. Glasba v živo je čisto razkošje za staromodnega realnega poslušalca, ki se udeleži glasbenega dogodka, po drugi strani pa je živi špil vsakdanje in idealno življenje glasbenika, ki je sam na sebi glasbeni dogodek in je v njem udeležen od jutra do mraka in obratno. Zato je tako fino, vsaj navzven, biti glasbenik.

Vsak najnavadnejši glasbeni dogodek, živi koncert, je kompleksen multimedijski spektakel, kolikor medij obravnavamo kot nekaj snovnega, nekaj, kar je sposobno prevajati, posredovati med producentom in prejemnikom. Glasbenik ima telo, glasbilo ima telo. Medij je materialni nosilec, kamor se v obliki abstraktnih, tako ali drugače strukturiranih pomenov lahko naloži duhovni potencial človeškega izvora: glas nosi pomen, črnilo na papirju nosi podobo besed, filmski trak nosi serijo fotografij, barve na platnu se organizirajo v slikovno, vizualno vsebino. Glasbeni instrument proizvaja, nosi in presnavlja akustični material. Medij je snov in s tem osnova, ki tvorcu pomena omogoča, da osnuje, zasnuje, koncipira, spočne sporočilo in ga z umestitvijo v čas in prostor nemara tudi osmisli. Če je medij nosilec pomena, potem lahko odnos med različnimi mediji kot nosilci različnih pomenov označimo kot prostor senzibilizacije teh pomenov, kot prostor smisla: to pomeni, da je interaktivni preplet med snovmi v resnici intermedialni prostor, kjer je spočeta kontekstualizacija posameznih pomenskih elementov, ki skupaj sestavijo smisel komunikacijske intervencije. Skratka in z drugimi besedami: medij je analogna kategorija, materija. Glasbenik in glasbilo nista nič drugega kot primitiven, analogen, starodaven »nizkotehnološki« producent in posrednik med udeleženci v komunikaciji. Nedeljski salon je low-tech, kolikor je nizkotehnološko človeško telo.

Napak bi bilo, če bi jemali te (brezplačne) nedeljske koncerte, kolikor jih pač je, kot namenjene takoimenovani osveščeni, privilegirani manjšini, peščici slučajno (ali pa nadpovprečno dobro) obveščenih posameznikov. Vendar ostaja dejstvo, da tja v resnici hodijo večinoma takšni poslušalci. Negujmo, vsekakor skrbno negujmo še naprej to vikendaško skrivnost; jaz sam se bom na vsak način potrudil. Sicer pa je tako: če kakšne stvari ne vemo, ne vidimo ali ne poznamo, to še ne pomeni, da v resnici ne obstaja. O nekaterih zadevah se je preprosto treba pozanimati ali jim vsaj priznati, da so. Če nečesa ne poznamo, to lahko pomeni, da pač ni ali celo nikdar ne bo del našega sveta oziroma je takšen del našega sveta, ki je čutnemu spoznanju nedostopen in je morda bolj predmet našega zaupanja, nemara celo verovanja. Torej takole: če verjamete ali ne, v Nedeljskem salonu so brez vaše vednosti doslej nastopili Marko Brecelj, Miha Petric, Zlatko Kaučič, Boštjan Gombač, Blaž Celarec, Joži Šalej, Janja Majzelj, Igor Leonardi, Ana Vipotnik, Matjaž Sekne, Nino de Gleria, Klemen Hvala, Jelena Ždrale, Žiga Golob, Rok Koritnik, Andraž Mazi, Ravi Shrestha, Bratko Bibič, Mario Marolt, Marko Gregorič, Aljoša Kosor, Mitja Vrhovnik Smrekar, Goran Završnik, Andrej Rozman Roza; in upam, da sem še koga pozabil.

V nedeljo, 18. decembra, bo ob 21. uri v Nedeljskem salonu THL igral dokaj neverjeten bend po imenu Ankaran, in sicer z avtorskimi priredbami Ježkovih pesmi.