Nekoč so bila osemdeseta, in bili smo mladi

V raznoraznih diskusijah sem pogostokrat poudaril, da se je v osemdesetih zdelo, da je vse mogoče – in dejansko je bilo vse mogoče. Danes, iz varne razdalje in brez zaletavanja v zid ironije, imajo te besede še toliko večjo težo in breme, ki ga nosijo/nosimo tisti, ki so hote ali nehote pustili pečat na desetletju, ki smo ga doživljali skupaj, četudi vsak zase. Pričujoča knjiga, ki ni ne enciklopedija, ne zbornik, ne roman, ne almanah, ne pratika, ne osebna izpoved, ampak vsakega po malo, je najbolj iskriva potrditev prejšnjih navedb. S podnaslovom je povedano praktično vse: Zgodba slovenskega pop-rocka v času, ko je popularna glasba krojila podobo (in usodo) sveta. Bolj se namreč ne morem strinjati z orisom usode nekega desetletja, ki med mnogimi na različnih nivojih in prek različnih kriterijev (če upravičeno ali ne, to niti ni važno) utripa še danes. Žiga Valetič je na enem mestu zbral in povedal (skoraj) vse, o čemer modrujemo na raznih okroglih mizah ali za šankom, na odprtjih razstav, ob brskanju po starih časopisih in revijah, ob klikanju po youtubu ali brskanju za retro radijskimi postajami na spletu, priložnostnih ali daljših comebackih, ob obiskih raznih rewind in revival festivalov v bližini in dlje stran, na obletnicah valete in mature … In predvsem po sprehodih čez lastna polja spominov, ki so ravno prav blizu in daleč, da v človeku vzbudijo težnjo po – na tem mestu kot izključno individualni in nepolitični kriterij – boljši preteklosti. Vendar knjige nikakor ne smemo brati s predznakom neutolažljive nostalgije ali krize srednjih let, temveč kot ljubiteljski vpogled v desetletje, ko se je ustvarjala vznemirljiva, prepoznavna in na trenutke idealistična glasba, ki je nismo samo poslušali, temveč predvsem živeli. Ko si s popoldanske gasilske veselice, kjer so na parkiranem tovornjaku s privzdignjeno cerado na strehi godli Agropopovci, odšel na večerni koncert Pankrtov. To ni mišljeno figurativno, to se je dejansko zgodilo!

Žiga Valetič je s knjigo 80ta: Desetletje mladih bolj kot vpogled ponudil pregled, kaj se je na slovenski sceni popularne glasbe takrat dogajalo. V petih tematskih poglavjih poskuša predstaviti in razumeti, na trenutke tudi vzročno, smernice, ki so takrat vzniknile pri nas, in (vsaj) nakazati, kam nas je to pripeljalo. Pri tem piše na način, ki je nekoliko zahtevnejši za vse tiste, ki v tem desetletju niso bili aktivni sopotniki (domače) popularne glasbe, saj spretno vleče niti med omembami naslovov in izvajalcev, kar zna biti za novejše generacije v povezovalnem smislu malce težje čitljivo oziroma težko berljivo.

Ali je moč neko tako raznovrstno in živopisno desetletje strniti v eni sami knjigi, na tristo straneh? Nikakor in avtor si pri tem ne dela nobenih utvar niti ne zatrjuje, da je (v)pogled vanj popoln in celoten. Takoj vzpostavi distanco, ki pa mu je ne bi bilo treba. Že v uvodnih taktih namreč dokaže, da zelo dobro pozna etiko raznovrstnih in raznorodnih protagonistov tega desetletja, neodvisno od tega, ali gre za umetnike ali odjemalce popularno kulturnih vsebin. Prevedeno: ti/mi se še danes srečujemo na bolšjakih, v prodajalnah z rabljenimi vinilkami ali na sejmih gramofonskih plošč. Vendar po drugi strani teh stvari niti pretirano ne idealizira, temveč osrednji zgodbi pusti, da sama jemlje, obdeluje in (s)plete podatke v enotno pripoved. V osemdesetih se je na naši sceni namreč zgodil velik pok, ko sta slovenska popevka in tradicionalni rock dobila hudo konkurenco v punku in novem valu, heavy metalu, industrial glasbi, disku in domačijskem popu, vsi vkup pa v videospotih in disko klubih v mestih in predvsem v obmestnih sredinah. Scena je postajala vse bolj dinamična in v drugi polovici dekade (ne)hote podvržena političnemu duhu časa, glede katerega bi bila enkrat oziroma čimprej nujna iskrena študija s strani širšega kroga strokovnjakov, saj imam osebno – in kot žitelj sedme republike – veliko zadržkov do naknadno pripisanih si jurišnih zaslug. Dejstvo je, in to razlaga tudi Žiga, da glasba (pre)pogosto ne more brez politike, saj je vpletena v prostor in čas, v katerem nastaja. In dejstvo je, da je zahodna popkultura takrat preko različnih kanalov vstopala v naše dnevne sobe in spalnice. Prihajalo je do privlačnosti nasprotij na vseh ravneh vsakodnevnega življenja in popularna glasba je temu sledila. Na eni strani je postajala angažirana, težko obvladljiva za usihajoči sistem (ki je tako in tako imel vedno več in še preveč problemov sam s seboj, da bi se ukvarjal s »šundom«), na drugi pa vse bolj hitropotezna in štancasta, se pravi takšna, da je merila izključno na trenutni uspeh in ni težila za nekim zgodovinskim spominom. Ob prebiranju knjige se tako znova spomnimo veliko teh jodlarjev na prvo žogo, ki bi danes zagotovo bili headlinerji in bi dobro živeli predvsem na račun študentskih veselic. V osemdesetih nič takega ne bi bilo mogoče, saj je lojtrica domačih dobila aktivno in kakovostno alternativo v novojazzovskih, elektro-industrial in hardcore krožkih, Novi rock se je razcvetel, zadišala je Druga godba, ŠKUC R.O.P.OT. in zanj Igor Vidmar sta k nam privlekla skoraj vse, kar je utripalo na vrhu ekskluzivnega novovalovskega trenda na »gnilem« zahodu … Osemdeseta so bila čas, ko urbana Jugoslavija in predvsem Slovenija ni samo ujela, temveč je hodila vštric z anglosaško popkulturo. In čas, ko je bila samoiniciativa še toliko bolj poudarjena, kar se je opredmetilo z ustanavljanjem manjših neodvisnih založb, kjer je bilo moč dobiti tako licenčne izdelke kot serijo bootleg naslovov. Kar si je posameznik, ki je v množici plesal sam, zamislil, to je tudi izpeljal. Ali Žerdin je nekoč izjavil, da so se osemdeseta začela s Pankrti, sam sem zaključil, da so se končala z izidom albuma Bloodylon Miladojke Youneed. Resda je album izšel leta 1990, a ne gre za datum kot tak, temveč za občutek prostora in časa.            

Žiga Valetič je s knjigo 80ta: Desetletje mladih bolj kot vpogled ponudil pregled, kaj se je na slovenski sceni popularne glasbe takrat dogajalo. V petih tematskih poglavjih poskuša predstaviti in razumeti, na trenutke tudi vzročno, smernice, ki so takrat vzniknile pri nas, in (vsaj) nakazati, kam nas je to pripeljalo. Pri tem piše na način, ki je nekoliko zahtevnejši za vse tiste, ki v tem desetletju niso bili aktivni sopotniki (domače) popularne glasbe, saj spretno vleče niti med omembami naslovov in izvajalcev, kar zna biti za novejše generacije v povezovalnem smislu malce težje čitljivo oziroma težko berljivo. Po drugi strani nam iz spomina prikliče nekatera imena in projekte, ki so celo nam že pobegnili iz spomina. Glasba je namreč posta(ja)la neodtujljivo vpeta v prostor in čas, v katerem je nastajala, a hkrati koketirala z vsemi vodilnimi globalnimi trendi, s kulturo videospota na čelu. Neodvisno od kakovosti, je videospot postal nuja! V pripoved Žigi uspe vplesti oziroma izluščiti grenko-sladko spoznanje, da smo tedaj poleg nekoliko zahtevnejše Glasbene mladine imeli en glasbeni pop medij (Stop), a je bilo z njim in v njem pokrito več reči in bolj raznovrstno kot danes z vsem mnoštvom, ki trobi ter objavlja zgodbe o enih in istih izvajalcih, češ da se to bere. Prelistajte Stop letnikov 1982, 1983, 1984 … in na istih glasbenih straneh boste našli Lačni Franz, Kuzle, Spandau Ballet, Talking Heads, Azro, Katarino II, Videosex, Pomarančo, Hazard, Siouxsie & The Banshees, Gazeba, Michaela Jacksona, Marjana Smodeta, Miho Kralja, Bazar, Paraf, Leb i sol, Elvisa J. Kurtovića, Buldožer, Novi rock, Pop delavnico … Osemdeseta so bila resnično čas, ko so mediji aktivno predstavljali in izobraževali, ne zgolj ponižno capljali za vsiljenimi in nekritičnimi okusi (potencialnih) bralcev. In tudi zato so se lahko zgodila tako, kot so se.

* Avtor knjige Žiga Vateltič je na youtube kanalu zbral cvetober videospotov iz osemdesetih. ogledate ji sij lahko TUKAJ.