30.11.2013
Neposlušno – glasbena tveganja na preizkušnji
Med 14. in 16. novembrom se je v prostorih Španskih borcev v Ljubljani zgodil prva ponovitev »festivala« Neposlušno.
Španski borci
14.–16. november 2013
Med 14. in 16. novembrom se je v prostorih Španskih borcev v Ljubljani zgodila prva ponovitev Neposlušnega – festivala prosto improvizirane glasbe, ki ga je ob njegovem debiju lani eden od komentatorjev povsem upravičeno označil za dozdevno »najintrigantnejšo reč v teh krajih« v kontekstu festivalizacije glasb. Tokrat so bili to spet trije dnevi večernih nastopov, popoldanskih delavnic glasbene improvizacije ter spremnega stremljenja k debati. Z ozirom na siceršnjo redno koncertno aktivnost organizatorja, Zavoda Sploh, se je tokratno festivalsko vzdušje kazalo v konkretnejšem oziroma manj priložnostnem obisku. V treh dneh se je nabral tako rekoč celotni album obrazov, ki so zavoljo majhnosti tvorili razmeroma pregledno množico akterjev in poslušalcev, med katerimi je bilo v naše zadovoljstvo mogoče uzreti tudi kakšno novo obličje ter celo nekaj obiskovalcev iz tujine.
Lansko Neposlušno je najmočneje zaznamovala vez z istoimensko (vzporedno izdano) zgoščenko – zbirom posnetih improvizacij domačih glasbenikov, ki so se na festivalu množično predstavili skozi serije zgoščenih, petnajstminutnih duetov, ki so jim sledili daljši nastopi vidnejših tujih imen proste improvizacije. Letos so bili vsi nastopi debelo odmerjeni, domači glasbeniki so se umaknili v logično manjšino mednarodnega festivala (oba domača nastopa sta bila ob tej priložnosti tudi obeleženje nove izdaje), ad hoc soočenja so bila omejena na popoldansko delavniško aktivnost, fokus festivala pa se je v celoti premaknil k predstavitvi raznolikih improviziranih glasb visoko izdelanih zasedb, zvokov in smeri.
Festival sta skozi krhek in drobljiv dialog odprla Francoz Olivier Toulemonde ter belgijska pianistka Marjolaine Charbin. Kakor kar lepega števila drugih nastopajočih na tokratnem festivalu smo tudi Toulemonda z njegovo »akustično ozvočeno« mizo v Ljubljani že videli v okviru rednega cikla koncertov Confine Aperto, ki ga organizira Zavod Sploh. Francozovemu raziskovanju snovi in oblike je tokrat v izredno komplementarnem duetu sledila Charbinova s skrbno izbranim naborom preparacij klavirskih strun ter z razširjenimi tehnikami, ki so odmevno telo klavirja izkoriščale v celoti in še bolj. Oba glasbenika zaznamuje širok spekter metod zvočenja, ki sega vse od najpreprostejših in najbolj predvidljivih uporab danih predmetov oziroma inštrumentov do kompleksnejših, z intenzivno prakso izbrskanih in fascinantnih posegov, ki širijo razumevanje predvsem akustičnega inštrumenta oziroma predmeta, ki omogoča zvočenje kot snovno glasbeno/izrazno orodje. Toulemond je, denimo, v nekem trenutku v centrifugalno sukanje zavrtel nizek in ob vidnem profilu s kristalčki okrašen ovalni kovinski predmet; ko so hitro krožeči kristalčki lomili svetlobo reflektorja v mavrico očesa, se mi je utrnila posrečena analogija intuitivne privlačnosti med dinamično presvetlikavajočo se površino ter muzikalnim učinkom zvoka, ki ga je ustvarjalo koncentrično kotaljenje predmeta na mizi. Ta analogija kaže, da se nam lahko skozi glasbeno oziroma umetniško prevajanje vsakdanjih funkcij življenjskega okolja odpre estetska dimenzija, ne da bi za to posegali po zahtevnih konceptualnih ogrodjih.
»Kopanje!« (kakor z lopato) mi je dejal Marko Karlovčec, ko sem ga poprosil za metaforo takoj po zaključku koncerta DKD (trio Jošt Drašler / Marko Karlovčec / Vid Drašler), ki je bil hkrati predstavitveni koncert nove zgoščenke Stir, pravkar izdane v koprodukciji Zavoda Sploh in L'Innomable. In ja, prav surovo neposredno me je fasciniral goli napor, ki ga je trio iz trenutka v trenutek vlagal v svojo igro – tako fizični napor skozi izznojene kaplje, obrazne rdečice ter napete vratne žile, ki jih terja kontinuirano krožno dihanje, kot tisti drugi napor, verjamem, da še intenzivnejši, namreč fokus, ki ohranja to »post-free jazzovsko« gradnjo skupaj, da ne bi razpadla. Ta stalni napor, stalna proaktivnost, to navidezno bezljanje lahko pri poslušalcu vzbudijo vprašanja o skladnosti, o skupnosti, ki se odigrava s treh različnih koncev tria. Toda če zadeva ne bi stala skupaj, če medsebojni napor – »kopanje« – ne bi bil zares usmerjen, potem se, čisto preprosto povedano, takšna vprašanja sploh ne bi mogla porajati.
Ob naporu DKD se je hitro pojavila analogija z delavnico, ki se je odvijala pred koncertnim večerom. Ob vodenju nekaterih gostujočih glasbenikov se je ta namreč izkazala za intenzivnejšo in napornejšo, terjala je več vzdržljivosti, kot so je glasbeniki vajeni iz redne tedenske delavnice Raziskava, refleksija. Več skupinskega igranja, več načrtovanja, manj zgolj poslušanja. Prisotni so se torej soočili z novo pozitivno in, verjamem, tudi plodno situacijo.
Najradikalnejši koncert so odpeljali Japonec Daichi Yoshikawa na elektroniki ter Britanca Paul Abbot za bobni in Seymour Wright na altovskem saksofonu. Japonec je igral povratno zanko, ki jo je iz mešalne mize peljal ven skozi zvočnik in jo nato usmeril skozi kontaktne mikrofone nazaj v mizo. Takšna zanka mu omogoča manipulacijo elektronske zanke na mestu, kjer se zvočni signal fizično nahaja v prostoru nad zvočnikom, preden in ravno v trenutku, ko ga mikrofon zopet pošlje nazaj v kroženje. Tak inštrument ni več nič zelo neobičajnega, je pa igral zanimivo vlogo ob primerjavi z akustičnim zvokom zelo tehničnega bobnanja ter izredno idiosinkratičnega saksofonskega izraza. Trojica je prikazala igro, ki v notranji dinamiki nikakor ni bila »call & response« narave, temveč jo je zaznamovalo kompleksno kroženje, prekrivanje in neskladnost prispevkov, torej prej gradnja pozitivnega skupnostnega izraza na podlagi spretnega sopostavljanja dejansko neskladnih impulzov, se pravi takšnih, ki niti prikrito niso skladni. Posebno Seymour Wright se je izkazal z resnično neopisljivim presežkom, nekakšnim konceptualnim prebitkom, vpetim v razmerje med čisti zven in odnos do zvena. Tega je morda kar sam najbolje opisal pred leti, ko je v javnem pogovoru v Ljubljani poskušal izraziti občutke previdnosti in preudarnosti, ki spremljajo vsako novo glasbeno potezo, ki bi utegnila slediti. Ti glasbeniki res plujejo na radikalno drugačnih muzikalnih plovilih, ki jim sam ne bi želel pripisati, denimo, kakega novojazzovskega vzgona. Tudi tehnični moment, ki nedvomno je idiomatsko in skozi glasbeniško prakso utrjen in nezanemarljiv, je za moj občutek tu vsaj do neke mere presežen. Kajti ta glasba se preprosto izliva preko roba vsega glasbenega … da, mislim, da gre prav za to.
Najbolj razumljiv, se pravi lepo razprostrt in jasno intuitivno smiseln nastop je predstavil trio dolgoletnih glasbenih sopotnikov in somišljenikov Escapade Wynton. Trio je na festivalu vodil tudi omenjeno popoldansko delavnico improvizirane glasbe. Kot smo ugotavljali že za večino gostujočih glasbenikov, smo tudi večji del te francoske zasedbe že spoznavali na naših odrih. Še posebej to velja za izjemnega saksofonista Pierra Borela, ki se je v razmeroma kratkem času tu oglasil že tretjič. Borel je na svojem prvem obisku v Ljubljani igral s še enim članom zasedbe Escapade Wynton, Švedom Joelom Gripom na kontrabasu. Takrat sta prikazala izjemno intenzivno igro. In takšna je bila tudi tokratna, vendar je zasedba ob prispevku tretjega inštrumentalista, tolkalca Antonina Gerbala, tok glasbe peljala v bistveno bolj izrazito linearen razvoj, ki je zgoščenim kosom »vertikalnih« konfiguracij posamičnih zvokov podložil zelo učinkovit narativni lok. Skozi njihovo igro se je dalo razbrati odločitve za določene zvočne motive ter nato nekakšno mikro raziskovanje znotraj izvedene odločitve. Tudi scenosled je temu primerno deloval nekako opečnato, kot celota, ki deluje na podlagi nizanja dokaj jasno razločljivih gradnikov.
Za oba zadnja opisana nastopa, ki sta se zvrstila drug za drugim, bi lahko rekli, da sta potrebovala določen čas za zagon, da je lahko tisti neoprijemljivi in vendar specifični »zven« zares zaživel v vsej polnosti. Tu se pokaže svojevrstni ne-paradoks, saj na ta način funkcionalne zasedbe prakticirajo tako slušeče in odprto raziskovanje kot tudi lovljenje nečesa »določnega«.
Sobotni večer festivala je morda najbolj presenetil. Irena Tomažin in Christof Kutzmann sta ob svojem tretjem srečanju predstavila raznolik izraz (predvsem po zaslugi Avstrijčeve širine – igral je na računalnik z zvočnimi vzorci in sintetiziranimi zvoki, manipuliral pa je tudi z vhodnimi signali svojega glasu in klarineta), ki ga določuje spontan (improviziran) dramaturški lok, v katerega prosto vnašata zelo raznolike glasbene momente, od petih pesmi do, denimo, skrajno razširjenih tehnik igranja klarineta. Irena Tomažin je svojo bogato uporabo glasu in ust občasno ozvočila z mikrofonom in tako na sila preprost način svoje izvajanje v skromni, a vsekakor opazni meri umestila tudi v konfiguracijo zvočnikov, skozi katere je akuzmatično prepričljivo prihajal Kurzmannov zdaj pritajen, zdaj bolj intenziven izhod. Skozi celotni koncert so me obletavala vprašanja strukture, begalo pa me je nekaj, čemur bi najraje rekel Kurzmannov precej dominantni nastop, ki ga sicer v takšnih kontekstih nisem vajen; vendar dopuščam možnost, da sem zaznal nekaj, česar tam sploh ni bilo. Koncert me je vsekakor navdušil, vsa nadaljnja vprašanja in zastavljene poslušalske izzive pa bom zagotovo še nadalje motril skozi njune potencialne bodoče nastope in nenazadnje ob poslušanju na dan koncerta izdane zgoščenke, ki ji bo, če verjamemo Avstrijčevim besedam, sledila še kakšna.
Zaključek festivala je bil nepričakovano dih jemajoče popoln. Ko gre za kompozicije, lahko govorimo o dovršenem delu, čeravno je popolnost tu odvečen pridevnik. Dunajski skladatelj Burkhard Stangl nam je na električnih kitarah odigral koncert na podlago daljših matric elektronike oziroma terenskih posnetkov. Koncert je bil brez odvečne poteze in brez odvečne sekunde in je predstavil Stanglovo najnovejšo diskografsko stvaritev, Unfinished. For William Turner, Painter. Kljub temu kompozicijskemu momentu pa se ob njegovem igranju nisi mogel znebiti vtisa predanosti zvoku v trenutku, spremljanja in odzivanja na vsako najmanjšo nianso timbralno izjemno bogatega, »čistega« zvoka električne kitare. Tudi zato je njegov koncert na festivalu improvizirane glasbe izpadel kot vliti zaključek – izrazil je tisto včasih ravno v jasnostih nejasno mejo med improviziranim ter komponiranim muziciranjem, ki jo rad omenja tudi Tomaž Grom, pobudnik in organizator festivala Neposlušno.
Ni pa seveda vse minilo v znamenju glasbe in zvoka. Tokratno Neposlušno se je za večino obiskovalcev izkazalo kot imeniten družabni dogodek. Razen tega je bilo veliko tehtnih misli izrečenih ob organiziranem pogovoru z Miho Zadnikarjem, ki je podal specifično razumevanje širše družbene vpetosti glasbenoimprovizacijskih praks ter vzbudil pričevanja nekaterih akterjev tega področja.
Neposlušno je letos naredilo nadaljnji korak v programski in vsebinski moči. Festival, ki mine brez povprečnega nastopa in ki vzbudi tolikšno brbotanje znotraj izrazito kreativnih skupnosti, si vsekakor zasluži vso pozornost. Bravo, Zavod Sploh!