Neznosna lahkost bivanja

Vedno je težko pisati o albumu oz. projektu, kjer že vnaprej bolj kot ne veš, kaj te na njem čaka. In še težje je zato, ker sem dobršni del materiala enkrat v začetku lanskega oktobra v živo že preveril v klubu Cankarjevega doma. Če odmislim takratni občasni dialog z Nikom Novakom, zapis na To the Moon tako predstavlja drugi odtenek istega spomina, ki je globoko v sebi čudovit. Glasba Jane Beltran prodira iz višav v najgloblje hodnike človekovega spokoja, kjer vladata mir in soočenje s samim seboj, pa s tem ne mislim na raznorazne newagerske neumnosti. Jana je preveč samoizolirana za kolektivne izpade, preobčutljiva za komunikacijo zunaj sebe, zato poskuša odmisliti vse morebitne motilce, ki bi njenemu navdihu poskušali kakorkoli škodovati. Kadar nagovarjaš notranji mir in njegov kontrast, moraš izključiti okolico in pogledati vase. To, s čimer se Jana Beltran ukvarja na drugem albumu s svojim podpisom, je namreč krhki blues z nočnimi odmevi mestnega spleena. Glasba je tako umirjena, da sem plošček celo pozabil vzeti iz računalniške CD enote v službi in sedaj pišem po spominu. /.../ Tvori atmosfero, kjer se odtenki bluesa, folka, dream popa in no depression americane pod skupnim imenovalcem postmoderne melanholije povežejo v čustveni nagovor, kjer so besede odveč. Skladbe med prostim letom v sebi nosijo hakeljce z namenom, da se zataknejo v ljudi, ki se sredi noči podajajo (tavajo) na iskanje notranjega miru. So namreč, kot je Jana povedala na koncertu, neposreden odgovor na odsotnost hrupa.

Kaj nam plošča prinaša, lahko spoznamo že ob prebiranju naslovov pesmi: To the Moon, In the Rain, Hands, Birds, Time, The Land, Calmness, Special Time – vse nagovarjajo drugo stran človekovega obstoja, ko se otrese vseh motilcev, ki mu čez dan rušijo zbranost v iskanju samega sebe. Že uvodna, naslovna pesem nastavi vzdušje, ki mu ostale skladbe s posameznimi niansiranji sledijo do epiloga. Vsi, ki poznamo nekaj preteklih potez Jane Beltram, tako samostojnih kot v dvojcu All Strings Detached, vemo, da nikdar ni imela večjih problemov poglobiti se v bistvo osebnoizpovedne poezije. Znala se je umakniti vase tako, da je postala nevidna za okolico. Opredeljevala jo je predvsem njena ne preveč ambiciozna vokalna estetika v spektru Margo Timmins, Hope Sandoval in Nico, ki v sebi nosi neopisljiv hipnotični učinek. Zanj ne obstajajo gravitacijske zakonitosti, temveč prosto lebdi nad mestom. Tvori atmosfero, kjer se odtenki bluesa, folka, dream popa in no depression americane pod skupnim imenovalcem postmoderne melanholije povežejo v čustveni nagovor, kjer so besede odveč. Skladbe med prostim letom v sebi nosijo hakeljce z namenom, da se zataknejo v ljudi, ki se sredi noči podajajo (tavajo) na iskanje notranjega miru. So namreč, kot je Jana povedala na koncertu, neposreden odgovor na odsotnost hrupa. Zato je skoraj samoumevno, da je album – s Chrisom Eckmanom za mešalno mizo – v celoti odigrala sama. Samo sama namreč lahko svojo poezijo začuti kot glasbo (in odmev tišine) ter ji s tem pripne tiste dimenzije, ki na eni strani predstavljajo prostor, kamor se človek zateče v samoto, na drugi pa se odpirajo proti neklasični avanturi, ko odtavaš s svojimi mislimi v neznane svetove. Tudi če samo do lune in nazaj … 

Če me spomin ne vara, je njen prvenec Amoretti nasta(ja)l na podoben način, morda za odtenek še bolj asketsko, saj se je pod produkcijo in spremljevalno obliko podpisala avtorica sama. V primerjavi z njim, kaj šele z All Strings Detached, je še bolj umirjen in spokojen, četudi oba potekata v podobnem strpnem tempu. Že po naslovih pa opazimo bistveno razliko med njima: To the Moon je v celoti zapet v angleščini, kar Jana opravičuje z glasbenimi vplivi iz tujine. Kakorkoli, album lepo sede med naslove/poglavja novomilenijske melanholije, ki med vsem zatečenim hrupom samozavestno poudarja in vzdržuje svojo prisotnost.