Nikoli več enaki

S Tomažem Gajštom, ki je že skoraj desetletje in pol del zvočne podobe slovenskega nacionalnega jazzovskega orkestra, so se redni spremljevalci orkestrskega in jazzovskega zvoka v določeni meri že imeli priložnost seznaniti tudi iz avtorskega, aranžerskega in dirigentskega vidika. Tokrat se trobentač, ki se lahko pohvali s številnimi koncertnimi dogodki in studijskimi snemanji tako z orkestri kot z manjšimi zasedbami, predstavlja z vsebinsko zaokroženim projektom We Will Never Be The Same, na katerem je devet njegovih lastnih kompozicij. Pri snovanju projekta so se mu poleg članov Big Banda RTV Slovenija pridružile pevke Nina Strnad, Ana Čop in Maša But ter bobnar Kristijan Krajnčan, medtem ko je za aranžmaje in dirigiranje poskrbel Lojze Krajnčan. We Will Never Be The Same Gajštovo interpretativno in avtorsko žanrsko širino prikazuje v najlepši luči – kot enega najboljših solistov orkestra in enega najbolj pripovednih trobentačev, ki obenem ohranja veščino ubranega muziciranja znotraj bodisi trobilne bodisi pihalno-trobilne sekcije.

Sodeč po rezultatu, gre za zmagovalni tandem, ki dosega visoko raven avtorsko-aranžerskega mojstrstva, saj sta tako Tomaž Gajšt kot Lojze Kranjčan v celoti izkoristila in izpostavila prednosti predvsem pihalno-trobilne sekcije, le malenkost manj pa pridruženih glasov, ki so deloma uporabljeni orkestralno. V kontekstu prvega navdušujejo posamični vstopi pihal in trobil (We Will Never Be The Same), njihove linije, postavljene v ozadje ali podstavljene osnovni melodiji kot dopolnitev solistov (Gratitude) oziroma kot preplet več solističnih linij (Song Long Forgotten), v določenih primerih pa se glasbila družno uporabijo solistično in izpostavijo osnovno temo (Everything Matters, Inner Circles, We Will Never Be The Same). Kot kontrast tej raznovrstnosti v večini skladb nastopajo manj izraziti, občasno nekoliko pasivni, pretežno pa večglasni vokali z bolj ali manj ponavljajočimi se motivi, ki imajo deloma ritmično in deloma sporočilno vlogo, se pravi, da so neke vrste komentator vsakokratnega glasbenega toka (npr. v naslovni skladbi We Will Never Be The Same, kjer je vokalni del izveden v maniri govorjene besede, kar daje projektu sodobni večžanrski prizvok). Večinoma kratka besedila, včasih dolga le par stavkov, so v vsega skupaj treh jezikih (angleščina, slovenščina, portugalščina) prispevali Urška Supej, Robert Jukič, Primož Vitez in Tsarina M. Krajnčan. 

We Will Never Be The Same Gajštovo interpretativno in avtorsko žanrsko širino prikazuje v najlepši luči – kot enega najboljših solistov orkestra in enega najbolj pripovednih trobentačev, ki obenem ohranja veščino ubranega muziciranja znotraj bodisi trobilne bodisi pihalno-trobilne sekcije. Slednja skupaj s trobento kot osrednjim solističnim, a kljub vsemu ne dominantnim glasbilom ostaja vodilna, medtem ko je prispevek ritmične sekcije, ki solistom daje trdno oporo, nekoliko bolj zapostavljen in s krajšimi vložki glasbeni potek mestoma bogati le bas, tolkala pa prevlado prevzamejo v Inner Circles.

Glede na to, da izhaja iz tradicionalnega jazza, vendar enakomerno posega po modernih jazzovskih (in drugih) oblikah, se Gajšt v slovenski prostor zapisuje kot avtor močnega, prepoznavnega rokopisa tekoče melodike in barvitih harmonij, s katerimi lahko poveže marsikatere svetove in pušča s svojim delom trajnejši pečat v družbi. Kot glas, ki stremi k dovršenosti, in kot osebnost, ki skozi glasbo opozarja na nepravičnost, lepoto zvoka spaja z angažiranostjo ter na ta način izpolnjuje dva vzvišena cilja umetnosti. Karkoli že se zgodi v življenju človeka in karkoli že doživimo, preberemo, vidimo ali slišimo, nikoli več ne bomo enaki.