Razširitev področja boja

Med letoma 2014 in 2021, v času, ki je pretekel med prejšnjim in novim albumom zasedbe Nina Bulatovix, se zdi, da se je zgodilo vse in nič. Tako na družbeno-politični ravni, iz katere se razrašča etos zasedbe, kot na ravni njenega zvoka. Pred dobrimi šestimi leti je še odmevalo vstajništvo, živ je bil boj Syrize in grškega ljudstva, na volitvah se je pojavila stranka Levica in ljudje so imeli voljo za ubadanje z obskurnostjo lokalnih, občinskih politik. Ta val je že nekaj časa v spuščanju, z vsesplošno digitalizacijo v času epidemije, dodatno prekarizacijo in rušenjem Roga pa se tudi simbolno polega. S tem ne želimo idealizirati starega stanja, nikakor; kot se je kmalu izkazalo in kot je bilo marsikomu jasno že sproti, je šlo bolj za hajp, za željo izželeti si antisistemsko gibanje kot resno organiziran odpor. Kljub vsemu pa je vse skupaj zaznamovalo zavest javnosti. Tematike so bolj raznolike, poleg družbeno-političnih dobijo pomembno vlogo razmisleki o osebnem življenju, odnosih in eksistencialnih vprašanjih. Album tako postane zaokrožen glasbeni produkt, ne zgolj zbor komadov, temveč kompleks, znotraj katerega se odvije posebna dinamika, dramaturgija, kjer se vzpostavljajo ravnotežja in energetska vozlišča.

Nino Bulatovix smo doslej poznali predvsem po dokaj preprostem konceptu udarništva in kričaštva, po temačnih izbruhih jeze med žgočim basom in hermetično lirično zafecljanih besedah. Če bi izraz postpunka lahko povezali z nečim, kar se nahaja med punkom in poznejšim alternativnim kitarskim rockom, denimo grungem, bi rekli, da je bila Nina Bulatovix v tem položaju bližje punku. Na letošnjem albumu Zob za zob vse ostaja enako, a je vse hkrati drugačno. Material, iz katerega se gradi zvok, je enak: bas Marka Širca, ki obenem zaseda vlogo kitare, bobni Jureta Lavrina in specifičen nastop ter besedilni slog Gregorja Kosija. Tu je tudi sorodna politična jeza, ki odmeva v kafkovskih blodnjakih absurda. Vendar se iz tega temeljnega materiala, iz tega testa razraste nekaj precej širšega. Komadi postanejo bolj raznoliki, k čemur prispeva vpeljava počasnosti, razredčenosti, ki jo napolnjujejo različni atmosferični efekti, razpeti na temačne basovske linije. Kosijevo petje dobi več registrov, tudi pomenskih, jezi se pridružijo ironija, sarkazem in nadihi cinizma. Tematike so bolj raznolike, poleg družbeno-političnih dobijo pomembno vlogo razmisleki o osebnem življenju, odnosih in eksistencialnih vprašanjih. Album tako postane zaokrožen glasbeni produkt, ne zgolj zbor komadov, temveč kompleks, znotraj katerega se odvije posebna dinamika, dramaturgija, kjer se vzpostavljajo ravnotežja in energetska vozlišča.

Uvodni instrumentalni komad z ustreznim naslovom Metronome da takt albumu, napove, kaj lahko pričakujemo. Sledita komada v že uveljavljenem slogu skupine, Prekarni in Tresem se, ki se spravita nad ekonomsko prestrukturiranje družbe in dobre stare birokratske zanke sodobnega sveta in še posebno znamenitega lokalnega nižjega uradništva. Nato se zvrstijo trije komadi, ki so po našem mnenju za plato ključni, dajejo mu pečat, središče, in vsi trije sodijo med najdaljše na plati. Najprej naslovni Zob za zob, ki si od zasedbe Laibach sposodi in ustrezno modificira besedilo pesmi Antisemitizem. Počasna koračnica polmrtvega sveta, minimalistična atmosfera, skozi katero stopajo rasizirani subjekti s polmesci na čelih in križi na sencih. Nato Poj mi tralala kot svojevrsten obračun z ljubezenskim razmerjem v slepi ulici. Na ravni besedila in vokala pesem prepleta mnogovrstne eksistencialne vidike, čustvena stanja letargičnosti in reference, medtem ko gre na instrumentalni ravni za izjemno strukturirano zadevo, ki se razpenja med postpunkovsko turobnostjo, novovalovsko atmosferično igrivostjo ter preide v svojevrstno energično žagancijo z domiselno izzivajočo bobnarsko teksturo in sintetičnimi preleti. Trojček zaključuje Morgen Rot, trpka izpoved, ki se v zasanjanem, prav tako minimalističnem, a vseeno razmeroma kompleksnem slogu giblje med mazohizmom in cinizmom.

Zadnje tri omenjene pesmi naredijo preboj, nas vpeljejo v novo podobo zvoka skupine in nas pripravijo na naslednje štiri, ki zadostijo pričakovanjem. Na vsaki od nadaljnjih pesmi slišimo nekaj novega, od industrijske teže do svetlejših punkovskih nadihov. Zaznati je odmeve marsičesa, tudi kakšnih Talking Heads ali Television. Glasbeni, lirični in bržčas tudi performerski razvoj lahko ob številnih drugih dejavnikih morda pripišemo Kosijevemu eksperimentiranju z drugimi glasbenimi žanri, navsezadnje tudi avantgardnimi, če se spomnimo njegovih sodelovanj z nekdanjim rokerjem, danes pa vznemirljivim eksperimentatorjem Žigom Jenkom.

Doslej je bila zasedba znotraj postpunkovske estetike bolj na punkovski strani, medtem ko je Zob na zob neke vrste dodelan artističen vstop na teren novega vala. Če je bila Nina Bulatovix do sedaj nekaj, čemur bi lahko rekli obetaven bend – kljub zdaj že daljšemu stažu, sta pod tem imenom izšli le dve plošči, pa je zvok v zadnjih letih dozorel, se pregnetel skozi hitre družbene spremembe in s svojo zmožnostjo adaptacije in nagovarjanja nove stvarnosti postal suveren akter, se vrezal v osrednji krog slovenske rokovske tradicije. In če je bend doslej nagovarjal razmeroma specifičen okus, ki drugim ni bil blizu, ker se je zdel preveč in your face, zdaj s svojim pokrivanjem tem in razpoloženj nedvomno lahko nagovori še širšo publiko.