Nišnost kot recept za uspeh

Dva izmed najplodnejših elektronskih duov z domače scene sta julija založila dve pozornosti vredni izdaji, ki ju lahko uvrstimo med boljše izdelke v njunih posamičnih diskografijah. Med dvojcem Stagnat (Nina Lang in Peter Kalinski), ki že več let živi in deluje na Dunaju, ter čezmejno alianso Black Dot, ki jo sestavljata domači producentski as Kristjan Kroupa (a.k.a. Alleged Witches) in hrvaški veteran Jasmin Mahmić (a.k.a. Le Chocolat Noir), sicer ne gre iskati kakih skupnih točk. Razen morda dejstva, da gre v obeh primerih za ustvarjanje v polju specifičnih niš sodobne elektronike. Po svoje ju povezuje tudi sorodna senzibilnost za darkerske, tesnobne in mistične zvočnosti ter želja po raziskovanju temnejših odtenkov človeške psihe in reflektiranju zadušljivega sistema, znotraj katerega obstaja sodobni človek. Produkcije, kot so Stop Thinking, Jump in Brother, Mother, please in The Vessel, zlahka uvrstimo med čvrstejše, bolj impresivne in avtorsko obarvane aktualne izdelke slovenskega techna.

Na EP-ju Charisma se eksperimentalni techno dvojec Stagnat skoraj v celoti odpoveduje kompleksnejšim ritmičnim strukturam, značilnim za njegove doslejšnje izdaje za založbo DE/FRAGMENT, in vse stavi na neposrednost in 4 x 4 funkcionalnost. Izdaja premore šest domiselnih »techno orodji«, narejenih z mislijo za plesišča. Izdelek stilistično ostaja blizu tevtonski surovosti in mrakobnosti na stičišču acid, deep in »Berghain« techna, ki pa ju dopolnjujejo apokaliptični citati in izseki, s katerimi Nina in Peter gradita novi pripovedni tok. Vendar kljub obči dostopnosti esenca njune estetike, ujeta na platnici EP-ja (»gore horror« podoba razkrajajočega obraza, ki spomni na like iz kultne japonske videoigre Silent Hill), ostaja nedotaknjena. Vzdušje je apokaliptično in zlovešče – brezčasni techno brutalizem, ki je še nedavno, vsekakor pred koronsko krizo, veljal za arhetipski zvok podzemnega techna.

Produkcije, kot so Stop Thinking, Jump in Brother, Mother, please in The Vessel, zlahka uvrstimo med čvrstejše, bolj impresivne in avtorsko obarvane aktualne izdelke slovenskega techna. Duo Stagnat na techno ne gleda kot na hedonistično in eskapistično glasbeno obliko, ki bi obstajala onstran družbenih realnost, pač pa v tej formi najde sredstvo za premislek o sodobni družbeni realnosti in bolanosti. 

Podobne sociološke tendence zasledimo pri duu Black Dot. EBM scena osemdesetih in zgodnjih devetdesetih let, ki sta jo sama Kristjan in Jasmin s svojim neo-EBM zvokom dodobra osvežila, je bila nenazadnje močno politično ozaveščena, pa naj gre za komad Ni upanja, ni strahu domače Borghesie ali za komad Der Mussolini nemških DAF. Instinktivna reakcija na glasbo dvojca je občutek retrofuturistične nostalgije, ki tako in tako pesti širšo glasbeno in kulturno produkcijo 21. stoletja. Lahko bi rekli, da je glasba Black Dot v smislu naslanjanja na označevalce futurizma osemdesetih let analogna sodobnim iteracijam filmov à la Iztrebljevalec 2049 (Denis Villeneuve, 2017).

Vendar je kakovost Kroupovih produkcij, domiselnih emulacij EBM tropov in klišejev (zlovešči sintovski arpeggii, mehak kick boben, značilni gated-reverb zvok snare bobna, ki ga je v osemdesetih letih izumil Phil Collins, in nasploh zadušljiva atmosferičnost) dovolj prepričljiva, da komadi na novem izdelku impresionirajo tudi največja imena širše techno in EBM scene. Zdi se, da je Kroupa, vsaj kar zadeva EBM, edini pravi dedič pionirja domače elektronike, Alda Ivančiča. Je pa tudi edini Slovenec, ki se lahko pohvali tako s tem, da je njegovo delo remiksal Marcel Dettmann, nesporno eden od velikanov berlinskega techna, kot tudi z dejstvom, da komade dvojca Black Dot v setih rolajo imena kalibra Dave Clarke in Helena Hauff. Ko slišimo bengerje, kot je Obey z novega EP-ja Love At Glance za italijansko EBM/italo institucijo ITALO MODERNI, je jasno, zakaj. 

Pomemben element glasbe Black Dot je seveda tudi hladni, odsotni, raztelešeni Mahmićev vokal, ki nemara nekaj dolguje Dariu Seravalu. Pogosto zveni kot avtoritarni glas Velikega brata, ki ga na teleekranu gleda Winston Smith, protagonist Orwellove klasike 1984. Ne gre zares za globino in moč, bolj za specifično barvo, ki nas omreži s svojo drugačnostjo. Onstran dela založbe KRI je v domačem prostoru malo posluha za tovrstne elektronske zvoke, še posebno med mlajšimi generacijami. Zato pa je toliko lepše opazovati, kako se nišno usmerjeni domači ustvarjalci vpenjajo v mednarodnem prostoru ter navdušujejo tiste, ki te mikroscene najbolj cenijo in poznajo.