Noč slovenskih skladateljev 2017

V polni Dvorani Slavka Osterca Slovenske filharmonije se je 4. oktobra odvila Noč slovenskih skladateljev ter najavila novo sezono Društva slovenskih skladateljev. Slišali smo dela tako starejše kot mlajše generacije, medtem ko so se nam z novitetami razkrili različni skladateljski pristopi, umetniške vsebine ter poustvarjalna moč Slovenskega tolkalnega projekta (SToP).

Na dolgi Noči slovenskih skladateljev smo slišali več skladb s prvinami plesne glasbe in otroških pravljic ter tonskim slikanjem. Žarometi, ki so bili enkrat usmerjeni v tolkala, drugič v godala, so razkrili nekatera izstopajoča dela z bolj prefinjeno dodelano glasbeno govorico in/ali izvirnim konceptom, še posebej pa je stopilo v ospredje delovanje Slovenskega tolkalnega projekta.

Noč je s počasnimi prelivanji zvočne barve in stopnjevanji ter razblinjanji v meditativno vzdušje gonga in drugih kovinskih tolkal odprla skladba Tamtamabulum II za dva tolkalca Andreja Makorja. Sledil je oster kontrast z variacijami Ivana Florjanca, v katerih je prevladovala rezijanska melodika. Skladbo Da lipa ma sta lirično doživeto, v poskočnejšem delu pa z manjšimi nerodnostmi izvedla violinist Matej Haas in violončelist Zoran Bičanin. Oba sta nato z nekaj tehničnimi težavami izvedla še Poistovetenje za violino in violončelo Blaža Rojka. Skladba je odražala poenostavljeno glasbeno razmišljanje, zakoreninjeno v izraziti tonalni logiki, kar je morda odsev zazrtosti skladatelja – pedagoga v otroški svet. Pridih tega so s tonskim slikanjem tolkal in recitiranjem besedil v nadaljevanju prinesli Utrinki iz Simoninih voščilnic – mala plesna suita Vladimirja Hrovata, ki je vsak stavek zasnoval na podlagi enega od izbranih šestih plesnih ritmov. 

V skladbi Krokar za recitatorja in tolkalni duo Nane Forte je imela recitacija osrednjo vlogo, medtem ko je glasba slikala notranjost pripovedovalca, tako da se je substance oz. metafizike Krokarja Edgarja Allana Poeja dotikala bolj beseda kot glasbena invencija. Pripovedovanje se je nadaljevalo v skladbi Žalik žena in zibelka za tolkalca in pripovedovalko zgodb Maje Matić. Tokrat so tolkala slikala dogajanje v zgodbi o mitoloških bitjih, ženskah, ki so pomagale pri rodovitnosti zemlje in človeka.  

Povsem drugačen pristop k besedi v glasbenem kontekstu je izbral Žiga Stanič, ki je v skladbi Zakon problematiziral Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah. Recitator je začel raztegovati besedne zloge do skrajne meje, tako da stavki niso bili več razumljivi oziroma le še toliko, kot je branje tega zakona razumljivo »navadnim smrtnikom«. Temu raztegovanju je sledilo drdranje, branje z izjemno hitrostjo in glasnostjo, poudarjenimi akcenti in tihim šepetanjem, kar je duhovito podal Jure Ivanušič. Zaslišali smo tudi znani izsek iz reklam za zdravila. Skladatelj se je s tem približal glasbeni dimenziji govora, glasbene lastnosti tega pa je še potenciral in nadgradil s tolkali, tako da je nastala prava glasbena karikatura pravnega dokumenta. 

Minutne zgodbice Bojana Glavine sta na violini in violončelu zavzeto in suvereno izvedla Janez Podlesek in Milan Hudnik. Skladba, ki je v sedmih stavkih postregla z eklektičnim naborom slogovnih vplivov in šablonskih rešitev, je karakterno zaživela s pomočjo dveh res dobrih interpretov. V Agitatu za violino in violončelo Tomaža Burkata prevladuje atonalnost, ki v prvem stavku morda zveni nekoliko ekspresionistično. Manj resnoben in precej drugače naravnan pa je drugi stavek, ki se s homogenim utripom in virtuoznimi pasažami približa popularnim žanrom.

S skladbo Evangelij bližine Tomaža Sveteta smo se povrnili k navezi tolkal in recitacije. Tokrat so se pred nami odpirala eksistencialistična vprašanja, odgovori nanje pa so bili duhovno obarvani. Semantično obtežena skladba je spletala asociativne mreže z zvoki, ki so ponazarjali element vetra in dežja (rain stick, »dežna palica«) oziroma potovanje v indijske kraje, kot so nakazali ritmi bobnanja. Podobno klico eksotičnega je vsebovala Glasba za tolkala Damijana Močnika, ki je razkrivala kontrast med melodično in ritmično vlogo različnih lesenih in kovinskih tolkal ter open. Iz teksture je tokrat preveč izstopil orientalski ritem, saj je bobnanje delovalo kot tujek. Skladba Sveta poroka za recitatorja in tolkalca Slavka L. Šuklarja je tolkala potisnila nazaj v vlogo zvočnega slikanja dogajanja v pripovedi. V ospredje so stopili predvsem teatralni elementi, za kar sta poskrbela spretna tolkalca, zgodbi primerno oblečena kot ženin in nevesta. Statično ponavljanje intervala je naslikalo nekoliko preveč enoznačno vzdušje. 

Skladba Adagio in Allegro za violino in violončelo Imra Traja Brizanija je zvenela kot povzetek Laboda Camilla Saint-Saënsa, le z dodatnim melosom madžarskega čardaša in romske ter morda ruske popularne melodike. Slednjo sta v razkošno sladki ton odela violinist Janez Podlesek in violončelist Bernardo Brizani. S plesom navdahnjena skladba Fantazija – iz barve, ki je še ostala za violino in violončelo Brine Zupančič je zazvenela v podobnem vzdušju, le da jo je zaznamovalo večje nihanje med lahkotnimi tonalnimi in mračnim disonantnimi momenti. 

V popolnoma drug svet se je uglasila skladba π Petre Strahovnik, ki se glasbi in skladanju približuje iz originalne zamisli in konceptualno. Popeljala nas je v brezčasnost nepretrganega žvenketanja, odzvanjanja z majhnimi odstopanji v sosledju udarcev, s čimer je bržkone glasbeno ponazorila neskončno število pi.

Noč skladateljev se je z zadnjimi skladbami posvetila godalnim inštrumentom. Lahkotna in pojoča melodija Otroškega spomina za violino in violo Julijana Strajnarja je s pikantno ljudsko motiviko zvenela natanko tako, kot napoveduje naslov. Violinist Rok Zgonc se je še posebej izkazal ob izvajanju skladbe Odzvok čutnosti za violino in violončelo Emila Spruka. Skupaj z Milanom Hudnikom sta podala dramatično doživeto podobo te poglobljene in enovite glasbene govorice, do katere je Spruka – zrelo skladateljsko pero – pripeljalo nekoliko ekspresionistično iskanje. Skladba Lisička in jež za violo in kontrabas Pavla Mihelčiča nas je spet prestavila v enostavnejši, lahkotnejši glasbeni utrip brundajočega kontrabasa z žgečkljivimi trilčki, alikvoti, pizzicati ter glissandi, posejanimi v partu viole. Humorna in kratka skladba, morda najprimernejša za otroška ušesa, je zaključila obsežno predstavitev slovenske ustvarjalnosti.

Na dolgi Noči slovenskih skladateljev smo slišali več skladb s prvinami plesne glasbe in otroških pravljic ter tonskim slikanjem. Žarometi, ki so bili enkrat usmerjeni v tolkala, drugič v godala, so razkrili nekatera izstopajoča dela z bolj prefinjeno dodelano glasbeno govorico in/ali izvirnim konceptom, še posebej pa je stopilo v ospredje delovanje Slovenskega tolkalnega projekta.