09.01.2013

Nova kontekstualizacija songov

Jani Kovačič v knjigi Socialitete ino štorijali oznanja: prišel je novi srednji vek. Če se ozremo po današnjem političnem prizorišču in mentaliteti naroda, mu skozi zbirko songov lahko zgolj pritrdimo.

Matej krajnc

Jani Kovačič:
Socialitete ino štorijali (Mladinska knjiga, 2012)

Jani Kovačič knjigo zbranih songov/poezij zadnjih slabih dveh desetletij uvede s psalmom, takim o novem začetku. Besedilo je pomenljivo, ker se (bržčas ne docela nehote) navezuje (in pozneje dotematizira) na njegovo polihistorsko izdajo Knjiga (Cankarjeva založba, 2009); v njej je namreč izdatno posegel v staro zgodovino Slovencev in mojstrsko osrednjevečil sedanjost. Pričujočo knjigo je naslovil Socialitete ino štorijali, kar priča tako o njeni angažiranosti in vpetosti v takšen ali drugačen dandanašnjik kot o (posledično) epski naravnanosti besedil v njej, kar je razveseljivo zlasti zato, ker epska poezija v teh časih ni množično prisotna, lahko bi kar rekli, da je ni.

Takisto ni naključje, da nekakšno zgodovinsko tradicijo slovenske poezije, naravnano v epskost, ki je svoje zadnje večje poglavje doživela leta 1990 ob izdaji Menartovih Srednjeveških pridig in balad, nadaljuje prav Jani Kovačič. Taisti angažirani samohodec torej, ki je izvajal Villona, trubadurje in podobne pomembne zgodovinske poetične okruške, zdaj nekako skorajda odpisane in v vse večji odtujenosti in instantnosti »globalizacije« navidezno nepomembne.

»Navidezno« je seveda treba poudariti, kajti songi v knjigi imajo vsi tudi svoje glasbeno življenje, delujejo torej v dveh dimenzijah ene stvarnosti, dimenzijah, ki ju ni mogoče kar tako zaobiti. V pričujoči knjigi objavljene pesmi je Kovačič izvajal v dveh obsežnih ciklih, večinoma v KUD-u France Prešeren. Prvi je cikel Pijano bar, ki je potekal med leti 1994–2004 in je zajel trinajst tematskih večerov, izmed katerih so najbolj odmevali (vsaj v krogih, ki jim je mar) Disko Karamazovi, Ameriške voščilnice in Bulvar bankrot. Drugi cikel je Akkustik teater (2005–11), ki je z novodobnimi psalmi, Cerberus hotelom in avenijami čikgumijev trdno zasidran v 21. stoletju. Jani Kovačič v pričujoči knjigi oznanja: prišel je novi srednji vek. Če se ozremo po današnjem političnem prizorišču in mentaliteti naroda, mu lahko zgolj pritrdimo. Prišel je novi srednji vek, še nekolikanj hujši od tistega prvega, ker zdaj živimo (naj bi živeli) z drugačnimi zavedanji in bivanjskimi obrazci, ki pa še vedno, morda še bolj, potrebujejo oznanjevalce in angažirane trubadurje. Pesmi v knjigi so po svoje vse preroške: še preden je duh moderne civilizacije tudi pri nas začel koprneti, so napovedale razpad vrednot in interdisciplinarno (z besedo in glasbo) naslikale potret današnjega časa.

In kakšne so še pesmi v knjigi? Neomedievalnost dandanašnjika ponazarjajo na satiričen način. Njihova angažiranost je samoironična, nastavlja zrcalo, ki pa je očitno na drugi strani večkrat razbito. Kjer koli odpremo knjigo, se nam z njo odpre tudi eden od pečatov sodobnega časa, vpet v slikovitost medievalnega. Denimo Rabljeva dilema, ki s poanto »ubijati, ne ubiti« povzema vso realnost že omenjene »globalizacije«. In če je bila v srednjem veku sociala slaba šala, je v sodobnosti še bolj, zlasti ker smo je nekolikanj vendarle navajeni. »Ko ves betežen boš in star, / prišel bo k tebi vaški far«, zapiše Kovačič v pesmi Naš kralj Sentimental Brutal. V taisti pesmi zasledimo še te verze: »Kar zbiramo pomoč, denar, / ki da ga v žep lokalni car. / To skrb za lačne je ljudi, / da se jim ja hudo godi / in mehkužni b'li ne bi.« Psalm o Svetem pismu je še bolj neprizanesljiv: »Kdor zida templje, je gospod.«

Čeprav Kovačič v kratki spremni besedi zapiše nekakšno apologijo za rimo, to ni potrebno. Sicer doda, da poganja branje, a tudi moteča ni, zdi se, da spada zraven, da bi brez nje satira izgubila svoj naboj, ne samo bralni, ampak tudi siceršnji. Rima namreč služi tudi kot orodje za smešenje; to orodje je učinkovito in nikoli ne razočara.

In kakšne so še pesmi v knjigi? Neomedievalnost dandanašnjika ponazarjajo na satiričen način. Njihova angažiranost je samoironična, nastavlja zrcalo, ki pa je očitno na drugi strani večkrat razbito.

Naslovnica knjige je nekakšna sodobna parafraza videospota Boba Dylana za pesem Subterranean Homesick Blues, a hkrati tudi napoved »zombijaštva«, s katerim se danes zmerja ljudstvo, željno pravice. Za kantavtorjem od vsepovsod lezejo živi mrtvaki in nekakšen po poli kerber steguje svoje čekane. Svet, kot smo ga poznali, gori. Nič čudnega sicer, da je vsebina, kakršna je – popoln svet satire ne potrebuje. A ljudje si polnega sveta nekako niti ne zaslužimo.

Songi, zbrani v knjigah, so v zadnjih letih izhajali na najrazličnejše načine. Cerberus hotel je zaživel celo kot bigbendovska zgoščenka pri RTV Slovenija1, precej drugih pa bodisi kot dodatek revije Mladina bodisi kot »ofišl butlegi«, ki jih je Kovačič delil na svojih nastopih (ali kakšnih drugih podobnih druženjih). Postindustrijska doba, pravijo. Neoliberalizem, pravijo. Post-postmoderna, pravijo. Vsi ti razkrohi duha si satiro še kako zaslužijo, še bolj pa angažirane pesmi in besede, ki brezkompromisno slačijo sedanjost in jo oblačijo v starodavne rabeljske oprave. Tudi če bi glasbe za pričujočo knjigo ne bilo, so tu besede, ki na novo kontekstualizirajo tisti starodavni propad vrednot iz Menarta: »O kurbin dan, ko obrist razbobnal je patent ...«. 


1 Intervju z Janijem Kovačičem ob izdaji zgoščenke Cerberus Hotel - Jazzitete iz l. 2011 si lahko preberete tukaj, krajši pogovor s Kovačičem ob nadaljevanju tega projekta v lanskem letu pa tukaj.