Nujnost upora

Praprotnice so ženski vokalni trio, ki prepeva pesmi upora ob spremljavi harmonikarja. Tako bi v enem stavku in zelo preprosto opisali današnje protagonistke in protagonista. Ko rečemo »harmonika«, tu ne gre za ceneno narodnjaško raztegovanje meha, kot bi pomislili ob kaki podobni zasedbi; a taka zasedba verjetno ne bi pela Bilećanke. 

Ko podrobneje pregledamo delovanje zasedbe, ugotovimo, da gre pravzaprav za precej svežo zasedbo z avstrijske Koroške. Zgodovinski pomen borbenih pesmi poznamo, in uporniški duh treh pevk in harmonikarja je več kot upravičen. Pa ne gre zgolj za novodobni politikantski odnos do našega narodnoosvobodilnega boja ali teh in onih svetovnih uporniških gibanj oziroma družbenih situacij, prav tako ne gre za to, da bi bile pesmi upora iz ust Praprotnic zaradi krajev, iz katerih prihajajo, nujno bolj upravičene kot kake od drugod. Gre za glasbo, ki je vedno presegala politik(anstv)o, četudi je na videz pela v podporo temu ali onemu gibanju ali opciji. In šestnajst pesmi na plošči ne dela razlik.

Namenimo najprej nekaj besed glasbenemu delu. Ženski pevski trio so ob ustanovitvi leta 2012/13 sestavljale Nadja Pörtsch, Hanca Pörtsch in Rozi Sticker-Tratar. Nadja je zaradi selitve po prvem letu delovanja zasedbo zapustila in zamenjala jo je Irene Strasser. Harmoniko igra Jörg Errenst, ki to počne na klasičen »partizanski« način; harmonika ni ne narodnjaška, ne orkestralna, ne šansonska, pač pa kvartet zveni, kot bi bil ves čas sredi borbe, med eno in drugo ofenzivo, in se ne ve, kdo bo preživel do jutri. Zato je treba zapeti in zaigrati zdaj, za življenje gre, in harmonika odreagira temu primerno: neolepšana je, jasna in udarna. Prav tako glasovi treh pevk, ki se ne trudijo »slovenskooktetati«; njihove harmonije prej spominjajo na tovrstne svetovne folkovske zasedbe, skoraj kot bi tri Mary Travers poslali na prvo borbeno linijo. Vse to govori v prid izvedbam in plošči kot celoti. Kot gostujoča vokalistka se na plošči pojavi Katarina Juvančič, Dejan Lapanja odigra kitare, Lan Sticker pa tolkala. 

Pričujoči album je bil posnet poleti 2016 pod budnimi očmi in slušnimi organi že omenjenega dvojca Juvančič–Lapanja, ki mu pesmi upora nikakor niso tuje. V svoji kantavtorski različici sta nase opozorila prav s protestno pesmijo Na kateri strani si (Which Side Are You On), ki je v prevodu Katarine Juvančič postala ena od ključnih vstajniških budnic slovenskih vstaj pred dobrimi petimi leti. Album Upor, ki ga naslavlja pesem Andreja Kokota, sta nato soizdali dve društvi z avstrijske Koroške, kot knjižni dar pa ga je ponudila celovška Slovenska prosvetna zveza. 

V knjižici, priloženi plošči, lahko preberete podrobne zapise o repertoarju. Šestnajst pesmi je učbenik upora 20. stoletja: slišite lahko pesmi Trije rdeči žvižgi, ki je bila napisana za partizanko Heleno Kuhar – Jelko iz Železne Kaple, Theodorakisovo Sotiris Petrulas, Apihovo Bilećanko, Ortegovo Marte Ugarte, Yidish Tanga Yosla Kotlarja, Na kateri strani si Florence Reece, antifašistično Afonsovo Grândole, Češnjev cvet omenjenega producentskega dvojca, naslovni Kokotov Upor, Gamzatovo Žuravli, tragično balado o Auschwitzu Ružene Danielové, še dve partizanski, Na oknu glej obrazek bled in Počiva jezero v tihoti, ter I Ain't Afraid Holly Near in zaključno Drei rote Pfiffe, ki je uvodna pesem v avstrijskem jeziku in učinkovito tematsko zaključuje album. Knjižica je pregledno urejena, vsi zapisi o pesmih so v slovenščini in nemščini, ne manjka niti fotografsko gradivo. »Upor« so na koncu vedno bili ljudje, ne politika, in tudi na to zgodovinsko resnico nas spomni pričujoča plošča, ne glede na to, »v katera skrinca vržeš svoj glas«, če parafraziramo Ježka.