Občinstvo

Za nas, ki poslušamo glasbo, a nismo glasbeniki, kaj šele, da bi bili kompetentni za presojanje vseh njenih tančin izvedb in priredb, je poslušanje pač čisti užitek, saj lahko poslušamo neobremenjeno. O glasbi, ki si jo vrtimo doma ali v živo imamo svoje mnenje, ki je povezano z okusom za različne glasbene zvrsti. Pa tudi ne samo z okusom, ki bi bil posledica nekega pričakovanega ali zgolj sliš(a)nega ugodja, saj okus pogosto pomagajo razvijati postranske reči, tako imenovane zunanje informacije: opisi, pojasnila, napotila, pripombe, opombe, ki jih največkrat dobimo tako, da jih beremo. Kot besedila, uvode, teorije, recenzije o kakem bendu, skladatelju ali izvajalcu. Beremo jih na ovitkih plošč, v koncertnih programih, v revijah, v knjigah, na spletu. Naj bodo še tako postranskega pomena, vplivajo na naš »okus«. Okus brez zunanjih informacij nima opore. Brez zunanjih informacij nimamo »okusa«.

Težava v glasbi v času tehnične reprodukcije, ko se ta meri v vatlih hiperprodukcije, je obsojenost velikega dela občinstva na to, da »nima okusa«. Zakaj? Preprosto: zato ker nima zunanjih informacij. Ker jih ne zna najti ali pa jih ne potrebuje. Saj muziko dojema predvsem kot nepomembno postransko stvar, nekaj, kar se vrti za ozadje v dvigalu, ali pa tisto, kar igra zato, da dela družbo pohištvu. Poslušalca, ki glasbe ne sliši, ampak jo ima samo za ozadje, seveda ne moti javno predvajanje, ki vsako drugo pesem povozi z reklamo ali komentarjem. Marsikaj se da preslišati. Večina nima ne časa ne potrebe po bolj »poglobljenem« poslušanju. Res je, da že glasba kot taka (nepomembna postranska stvar) nudi določen užitek. Ponuja prebliske v obliki kakih melodij ali besedil, ki ne gredo iz glave. Glasba nam je hvaležna, čeprav jo jemljemo samo tako mimogrede. Melodija postane nadomestek za razvedrilo, za nekaj lepega, za dobro voljo. Skladba nas pomirja, sprošča, spravi v stanje meditacije, nas bodri pri potrošništvu. Glasba ima neposredne učinke in komadi za neobvezno poistovetenje se, v najboljšem primeru, slišijo kot zimzelene popevke. Z njimi ni nič narobe, nekatere zimzelene pesmi je prav prijetno poslušati še in še. Ne moremo pa na njih utemeljiti glasbenega okusa. Tudi to, da smo na vsakem koraku bombardirani z glasbo, je prej znak slabega kot pa dobrega okusa. Glasbeni okus vendarle temelji na pogovoru, torej na tistem, kar pride potem, ko koncert ali posnetek izzvenita. Glasbeni okus temelji na zunanjih informacijah, ki si jih je mogoče izmenjavati, tj. na tistem, kar glasbo ohranja živo tudi po tem, ko se je konkretna glasba, kakršna koli pač, že odvrtela.

Šele govor o glasbi, komuniciranje z glasbo na zunajglasbeni, verbalni način, je poreklo okusa. Naj nas torej ne čudi, da nekateri glasbeniki izvajalci (npr. v jazzu ali v »klasiki«, o tako imenovanem popu raje ne bi) nimajo okusa za glasbo. To je zato, ker nimajo zunanjih informacij. Čuditi nas tudi ne sme, da nekateri glasbeniki izvajalci (recimo v orkestrih) sovražijo svojo službo. To je zato, ker imajo preveč notranjih informacij, za zunanje pa jih nič ne briga. Nas kot občinstvo, dovolite mi ta množinski govor, bi moralo to skrbeti. Prišli smo, da bi poslušali dostojno izvedbo, dobili pa smo godljo brez okusa. Imamo potraten, hierarhično urejen in z vrha voden, razglašen orkester, ki sploh ne igra česa sodobnejšega, to bi še razumeli, ampak ponavlja železni repertoar. Kanon. Tisti mogočni, zapozneli moški kanon, ki pretežno temelji na, kot se je malo nerodno izrazila neka muzikologinja, suvanju. Mačizem brez primere.

Ne čudi me, skratka, da se je moj glasbeni okus v letih najintenzivnejšega poslušanja opiral pretežno na spremembo in eklektičnost. Glasbeni »razvoj« udeleženca iz občinstva, ki da kaj nase, prehodi trnovo pot skozi samoraslost najrazličnejših glasbenih subkultur, stilov in žanrov, na koncu pa ga še najbolj veseli nestalno v glasbi, čista improvizacija. Skoraj vsaka O'Rourkova pogruntavščina, Zornov pastiš ali nikdar povsem izzveneli Feldman in ne brez smisla razkuštrani Ligeti so samo znamenja ob poti še veliko bolj zagonetnih in mešanih žanrov. Ti naključni primeri pa ne govorijo toliko o morebitnem »dobrem okusu« kot o sami neprimernosti ideje »razvoja« za presojanje zahodne glasbe. Samo pomislite: ne vemo, kako je treba »pravilno izvajati« baročno glasbo, saj za to nimamo »vseh podatkov«. Ali pa: glasbeni posnetek je izum druge polovice devetnajstega stoletja, toda z njim si do začetka dvajsetega stoletja ne moremo kaj dosti pomagati. Naj še tako prisegamo na, denimo, Casalsovo robustno izvajanje Bachovih suit ali na Gouldovo ekscentrično razumevanje Goldbergovih variacij, imamo vendarle opraviti samo z dvema dobrima interpretacijama. In z obilico zunanjih informacij.

Glasba že vsaj od devetnajstega stoletja ni več ločena od družbe, ni privatna reč. Bend ali orkester, ki jo igra, pri tem ni izjema. Če smo z orkestrom ali bendom večkrat nezadovoljni, to lahko pomeni samo to, da nam tudi družba, v kateri ta orkester ali bend igra tisti svoj železni program, ni najbolj po godu. Za orkester, vsaj tako se zdi, ni rešitve. Nimajo je niti filozofi provenience najbolj kritične teorije družbe. Orkester pač ni imun na svoje šibke člene, podobno kot družba. Mi pa, ki skoraj brez izjeme slepo verjamemo v kapitalistično ideologijo trga, ne da bi se v zadostni meri oklenili kritičnosti, ki bi tehtnico lahko prevrnila bolj na – katero, čigavo? – drugo stran. Alternative ni. Zaradi prevlade spleta in novih oblik zapisov glasbe smo začeli izgubljati stik z realnostjo, tj. materialnostjo posnetka in včasih celo izvedbe. Tolažimo se s tem, da na lahek način izmenjujemo zunanje informacije, da nas le delno nadzorujejo in da naša napol piratska dejavnost ni pod učinkovitim zakonskim nadzorom. Mogoče bi nas morali nadzorovati in kaznovati zato, ker mislimo, da so najbolj kaznovani tisti, ki zanemarjajo Pitagorovo misel o glasbi kot mikrokozmični ponazoritvi makrokozmosa.

Čeprav je ta najbolj svobodna abstrakcija, ki jo pogojno imenujemo glasba (v vseh zvrsteh), zagotovo del družbenega telesa (da ne govorim o njenem največjem utelešenju, orkestru), je njena »resnica« kljub temu bolj notranja kot zunanja. Zato je tudi ne iščimo v zunanji resničnosti, ampak v zvoku samem. In sami gesti. Mogoče je težava v tem, da je tako splošno ime za tako različne pojave neustrezno. Mogoče bi morali glasbi spremeniti ime. Ali pa bi zadostovalo že, da se spreobrne poslušanje. Dobro je biti čim bolj neposlušen do tistega, kar nam najbolj trobijo. Glasba ni tako uniformirana, kot nam jo kažejo največji igralci na odru in na trgu. »Dobra glasba« ima pod kožo imanenten odpor do institucije in tudi imanentno (samo)kritiko. Glasbenike, ki jih cenimo, lahko podpiramo nestalno, ampak podpirajmo jih neposredno in individualno. Samo tako jih bomo podprli tudi »realno«. Nas pa, bodimo optimisti, pred neokusnim dolgočasjem in uniformnostjo taistih institucij in/ali medijev lahko reši samo neprekinjena, prosta in dobesedno piratska izmenjava vseh informacij.