Oči pesmi

Pod okriljem založbe Klopotec, ki je v zadnjih treh letih zaslužna za več zanimivih akustičnih albumov (Marko Hatlak, Jure Tori, Bogdana Herman, Bratko Bibič, DidiWa in drugi), je izšel prvenec  Jutranja rosa zasedbe Flora & Paris, ki je nastala na pobudo treh članov skupine Orlek. V svoje vrste so sprejeli mlado vokalistko Floro Emo Lotrič, ki je nastopila v oddaji Misija Evrovizija, in začeli vaditi skladbe po predlogah harmonikarja Jureta Torija in kitarista Mateja Feleta. Pridružila sta se jima bobnar Blaž Celarec in saksofonistka Tjaša Perigoj ter Mitja Tori na basu.

Razen pri dveh pesmih, kjer je besedila napisala Jana Sen, so avtorji tekstov moški, kar se na žalost pozna. Pravzaprav se pozna na slabši način, kot bi bilo treba. Sladek ženski vokal prepeva skoraj pretirano lahkotne skladbice o prijetnosti ljubezni, dneva, sonca, luči ... Prelahkotne niso, ker bi bilo veselje in radost pretežko doseči, temveč zato, ker pozitivna čustvena stanja, posebej kadar jih povezujemo s partnersko ljubeznijo, v realnosti temeljijo tudi na trudu in pogumu, celo na razočaranjih in preseganju le-teh, medtem ko je pri Flori & Paris vsega naštetega komaj za vzorec. Ljubezen med žensko in moškim je torej (ne)znosno lahka, igrivo brezskrbna, večno optimistična, izključno to in popolnoma nič drugega. Khm …

»V glasbenem smislu skušamo združiti mnogokrat nezdružljivo – kvaliteto umetniškega izražanja in poslušljivost ter posledično komercialno uspešnost.« To bi lahko naredil tudi ob kakšni drugi priložnost, a se mi vendarle zdi primerno izkoristiti ta zapis, da opozorim na trend, ki je značilen za številne zasedbe z ženskim vokalom. Žal je treba ponovno spomniti, kaj dejansko pomeni oplajanje virtuoznih melodij z besedili, ki udarijo neposredno v srce, pa tudi po denarnici, če se – na daleč ali na blizu, to sploh ni pomembno – že spogledujemo s komercialnostjo. V celotni zgodovini pop glasbe ni boljšega primera od švedske Abbe in njenih uniseks besedil, ki so nastajala pod peresi dveh moških, odzvanjala pa so skozi dvoje ženskih glasilk ... Osnovni značilnosti njihove pronicljivosti sta uravnoteženost čustvene svetlobe in teme ter nezamenljivi refreni. Medlost refrenov, občutek dolgočasnega ponavljanja, monotono valjenje iz pesmi v pesem – vse to ne pride po naključju. Refreni so dosledno zvezani z energijo, s čustvenim nabojem, s samosvojo, včasih celo trmasto in brezglavo potjo človeka, ki jih zapisuje, ali tistega, za katerega so pesmi pisane. Vse to vedo tako Orleki kot tudi Jana Sen (album Le lepe pesmi), medtem ko obravnavanemu projektu to uspeva le na trenutke; morda v pesmi Olje in voda, to pa je tudi vse. Hitov torej ne gre pričakovati, refrenov, ki si jih zapomniš, ni najti, komercialnost pa, na katero namigujejo na svoji spletni strani, je zgolj deklarativne narave.

Toda ta kritika ne leti izključno na zasedbo Flora & Paris. Pojav je med novodobnimi ženskimi vokalistkami in njihovimi »prijetnimi« akustičnimi sopotniki veliko globlji in vse polno ga je tudi v čistem popu. Pri Mojci Maljevac & Tini Omerzo triu so se s to skušnjavo spopadli s pomočjo izraženega ženskega individualizma, Severa Gjurin se temu upira z melanholijo, zapisano v naravni barvi glasu, pri Pineli poezijo križajo s terapevtskim sočutjem, pri Papirju stavijo na slepoto romantike, ki je včasih neizogibno žalostna, Nana Milčinski išče tehtnost pri besedilih svojega deda, Bilbi je retro zabavna, v Neomi skušajo prikupnost pripeljati do roba in čez, zgoraj omenjena Jana Sen se zateka tako v lepe kot v težke izkušnje, medtem ko zna Neisha, hkrati z naklonjenostjo, najti za nasprotni spol tudi iskreno krepko besedo. Najslabše, kar se pri besedilih, ki letijo iz ženskih ust, lahko zgodi, je to, da so sredinska, »lepa«, poštirkana, polna predvidljivosti in eteričnega izrazoslovja. Povprečna torej.

Zasedbi Flora & Paris onkraj besedil sicer ne moremo očitati kaj dosti. Ni posebej inventivna; pa vendar gre za izkušene muskontarje, intuitivne virtuoze, ki znajo sestavljati razgibane, ritmično zanimive pesmi, v katerih zasanjana harmonika in v današnji glasbi premalokrat slišani saksofon vzbudita celo več občutja kakor tisto, kar je odpeto. In to zopet nima kvalitativne zveze z vokalom, saj glasu in izvedbi Lotričeve prav nič ne manjka. Ampak, hej, besedil tako in tako nihče ne posluša, to nam govori že prastara fraza, kajne, kaj bi komplicirali. Pa ni tako. V glasbi, ki ni izključno instrumentalna, je besedilo polovica vsega! Produkcija, izvedba, melos in barva glasu – vse to lahko stopi na drugo stran tehtnice, pa kljub morda nepravično razporejenemu vložku ne bo zares pretehtalo besedila. Besedilo z refrenom pošlje v možgane slušateljev sporočilne signale, globljo namero, našo dušno zgodbo, če hočete. Besede so, preprosto rečeno, oči neke skladbe. So najobčutljivejši in najlepši del tega, kar pesem je, so okno v njeno notranjost. Tako kot na tem oknu ne potrebujemo zaves in zastorov, ne potrebujemo niti loščil, umetno ustvarjenega sijaja, kaj šele svetlobe z druge strani. Oči so lepe prav takšne, kakršne so. Vedno. Pri »lepih« in pri »grdih« ljudeh.

Več avtorskega poguma pri besedilih bi torej sijajno dopolnilo in nadgradilo subtilnost instrumentalnega zanosa, celo groova in kemije, ki stalno prihajata na površje. Še posebej, če želi zasedba res najti avtentičen izraz in prostor pod soncem. Povsem v redu je, da se med izpovedmi najde očaranost nad glasbo kot tako (v pesmih Najdi me pesem in Melodija), toda med neskončnimi vsebinskimi možnostmi, ki jih v eter spusti instrumentalna plat seksteta Flora & Paris, jih je na tem izdelku enostavno izkoriščenih premalo.