Od Belina do Božjega delca

V svoji novi knjigi z naslovom Slovenske opere – Od Belina do Božjega delca se Henrik Neubauer posveti skladateljem, ki so imeli pogum, željo in vztrajnost, da so napisali in nam zapustili svoje operne skladbe v trajno dediščino. Knjiga vsebuje pregled opernih del, njihovih izvedb in dokumentiranih recepcij, ki se raztezajo od prve slovenske opere Belin Jakoba Frančiška Zupana, nastale leta 1780, do sodobnih stvaritev iz leta 2016. Kot koristen dodatek in dopolnitev je ob koncu dodan vodnik po operah s podatki o zasedbi, kraju in datumu izvedb, kratkim povzetkom vsebine in podatki o dostopnosti notnega gradiva.

Tematike opere na Slovenskem se je avtor lotil na kronološko pregleden in nekoliko poročevalski način. V prvih poglavjih se na kratko dotakne zgodovine in konteksta, iz katerega se je operna umetnost porodila kot fenomen renesančnega iskanja grške muziké techne v Florentinski camerati, na Slovenskem pa v 19. stoletju sprva v obliki lažjih in zabavnih scenskih glasb. 

Neubauerjeva knjiga smiselno zapolnjuje manko kvalitetne literature s področja opere ter s podajanjem strnjenih informacij širi naše znanje o tej glasbeni zvrsti. Kot taka je dobro izhodišče za nadaljnje raziskave in obdelave muzikologov in sociologov.

Osrednji del knjige je časovni pregled nastanka in izvedb opernih del slovenskih skladateljev, ki jih bralec lahko pobližje spozna s pomočjo skrbno izbranih odlomkov iz relevantnih kritiških zapisov. Ti predstavijo raznolike poglede in metodološke okvire piscev o glasbi, na podlagi katerih si lahko, kot poudarja avtor, bralec sam ustvari mnenje o kakovosti obravnavanih del. Za nameček se trenja kritikov ob določenih vidnejših opernih delih ponekod razplamtijo v polemike, kar je verjetno privlačno branje tudi za tiste, ki bi jih utegnil zanimati ideološki zorni kot v estetiki določenega časa in obdobja. Poleg marsikatere pikantnosti lahko v nekaterih zapisih piscev iz preteklosti in sodobnosti razberemo slogovne opise in dragocene uvide v značilnosti glasbenega materiala določenih pomembnih opernih del ter v dramaturgijo in scenografijo. 

Ob glasbeno stilnih specifikah redkih in celo obskurnih slovenskih opernih del se pobližje seznanimo tudi z vplivnimi glasbenimi misleci; kritikam se, denimo, pridružuje zanimiv intervju z Ostercem. Do izraza pridejo predvsem strokovni uvidi Emila Adamiča, načelnega Frana Govekarja, muzikološko podkovanega Stanka Vurnika ter neustrašnega Petra Kušarja in korektnega Bogdana Učakarja. Z analitičnimi uvidi izpod peresa Gregorja Pompeta in zarezi v umetniško tvarino, ki jo detajlno osvetljuje Jure Dobovišek, pa se odpirajo diskusije z estetskimi merili Boruta Smrekarja idr. Iz muzikološkega vidika je bilo zanimivo brati opazke, ki se dejansko ponavljajo od začetkov do danes. Tako v 19. kot v 20. stoletju so torej pisci opozarjali, da na repertoarju ni slovenske opere, opažali so odsotnost režije ter se ravno tako kot danes delili na tiste, katerih vrednostno izhodišče dovoljuje utilitaristične prvine v umetnosti, in tiste, ki jih ne.

Iz medvojnega obdobja se seznanimo z mnogimi anonimnimi pisci, ki so odsevali duh svojega časa. Med njimi najdemo tudi take, ki so do sodobnosti zelo nestrpni in poglabljajo prepričanje, da mora glasba ugajati ustaljenim normam lepe melodike. Ob Osterčevih treh enodejankah beremo komentar, da bosta Puccini in Verdi živela večno, glede novotarij pa da je škoda časa in truda, »in če je bila še danes v opernem poslopju kakšna miš ali podgana, so jo z Osterčevo muziko gotovo prepodili«.  

Tako nas Neubauerjeva pripoved o slovenski operi, čeprav posredno, vselej korenito in slikovito pelje po dogodkih okoli največkrat izvajane in prve prave slovenske opere Gorenjski slavček mimo trenj glede Ipavčevih Teharskih plemičev, katerih recepcija morebiti nakazuje ideološke značilnosti prebuje narodov, k polemikam o Kogojevih Črnih maskah itd. Poleg tega se Neubauer posveti vsakemu opernemu skladatelju posebej z uravnoteženo krajšo biografijo. Iz avtorjevega opisovanja sem lahko razbrala rahlo naklonjenost nekaterim skladateljem, recimo Marjanu Kozini, če se ne motim, kar sem kot bralka doživela kot dobrodošlo informacijo, vtis osebnega stika z avtorjem v hladnejši, bolj objektivni distanci, ki sicer prežema knjigo. 

Čeprav knjiga odseva avtorjevo zavzetost, trud in pristno ljubezen do najzahtevnejše in najcelovitejše umetnosti, sem mestoma pogrešala kakšen kritiški prispevek Marija Kogoja, ki je veliko pisal in s svojim komentiranjem glasbenih del verjetno tudi kaj ključnega razkrival o glasbi ter hkrati buril duhove glasbene srenje svojega časa. Podroben in obširen pregled oper treh stoletij bi smiselno in dobrodošlo dopolnilo tudi kakšno glasbeno delo Uroša Rojka. 

Kljub metodologiji, ki predpisuje objektivnost, umik v vlogo poročevalca, se je avtorjev namen izrisal v uvodu, kjer poudarja, da želi ponuditi tak pregled oper, ki bo spodbudil vodje glasbenih ustanov, da na sporede vključijo več slovenskih opernih del. Glede na to namero bi avtor morda lahko ponudil prepričljivejši uvid v začetke opere oziroma dal večji poudarek na osrednji namen opere, ki je daleč od zabave. Kot ljubiteljica opere razumem, da se njena vrednost ne nahaja v povnanjenem blišču, njenih spektakularnih prvinah, velikopoteznosti barve orkestra, prav tako ne v lepoti belcanta. Njena vrednost se najlepše pokaže, če se ozremo k njenemu nastanku – k ideji o umetnosti muz, ki človeka premaknejo, mu dajo navdih in tega prelijejo v popolno uravnoteženje zvoka, giba in simbolike vizualij. Tak amalgam odpre človeku uvid v resnico sveta, v katerem živi. Umetnost glasbe ima moč prodreti v skrite kotičke človekove zavesti, a to mora doseči na način, ki presega utečene vzorce. Če se ta poanta razvodeni in poudarek pade na nekaj ključnih svetovnih uspešnic železnega repertoarja, potem ne moremo računati na to, da se operi dobro piše.  

Upajmo, da ustanove ob snovanju svojega programa ne bodo podlegale blišču, uživanju ob revijalnem in prisegale na iskanje avantgardnega v šokantnem; tako namreč nikoli ne bodo mogle resnično konkurirati televiziji, internetu in drugim medijskim platformam, kjer se ponuja veliko bolj izpopolnjena verzija glasbeno-gledališkega ugodja in še vsega drugega. Opera naj torej ne bo ugodna, temveč naj se usidra v svoji originalni poanti, kot jo je opisal še en protagonist v knjigi, Hugo Wolf, ki je v iskanju umetnosti, napisane s krvjo, prišel pod površje poezije, da bi jo ponovno ustvaril v glasbi izjemne silovitosti, napisane za epikurejce in ne za ljubitelje.

Neubauerjeva knjiga smiselno zapolnjuje manko kvalitetne literature s področja opere ter s podajanjem strnjenih informacij širi naše znanje o tej glasbeni zvrsti. Kot taka je dobro izhodišče za nadaljnje raziskave in obdelave muzikologov in sociologov.