Od ECM-ja do Petre Onderuf

Album An Odd Time of Day priznane slovaške jazzovske violinistke Petre Onderuf je januarja letos izšel pri založbi Kaipati Records. V Petra Onderuf Quartetu tokrat poleg violinistke sodelujejo Rok Zalokar na klavirju, Luka Dobnikar na kontrabasu in bobnar Aleš Zorec. Pri dveh skladbah se kvartetu pridruži še saksofonist Jure Pukl, pri treh pa trobentač Gašper Selko. Imenitna jazzovska plošča je bila posneta v Studiu 22 RTV Maribor, za miks je poskrbel Rok Zalokar, mastering pa je delo Alistairja McNeilla. Kompozicijsko je glasba uravnotežena in stilno precizno opredeljena, uglašena na izpovedno raven. Velikih klimaksov ta zvočni svet niti ne potrebuje niti ne prenese, tudi pretiranih odmikov od tonalnosti ni, večinoma je vse lepo pospravljeno v prijetnem okolju klasične jazzovske melodičnosti. Veliko je mehkih linij v območju konvencionalnih harmonij, kar je razumljivo, saj lovi tisti čudni trenutek dneva, tisto ptico, ki rada leti nazaj, med spomine in stara občutja.

Na albumu je enajst skladb, kjer prednjači klasični jazz iz obdobja, ko se je jazz z živih prizorišč preselil v dnevne sobe in druga prijetna okolja bivanja. Leta 1969 je nastala neodvisna založba ECM, ki si je za svoje poslanstvo zadala revitalizacijo jazza. Točneje povedano, jazz so hoteli povzdigniti na raven senzibilne, intimne muzike, ki se hrani tako s klasičnimi prvinami kot tudi s popolnimi improvizacijami in celo elementi drugih glasbenih zvrsti, pri čemer se vse združi v skupnem imenovalcu ponotranjenega doživljanja, v objemu najčistejšega zvoka, ki naj bi presegel celo čistost in popolnost tišine. Spomnimo se reprezentance, ki je jazzu nadela novo dimenzijo, še danes aktualnih glasbenikov, kot so Keith Jarrett, Jan Garbarek, Pat Matheney, Chick Korea, da ne naštevamo drugih, ki so zakoličili nove smernice improvizirane godbe.

Tokratni album Petre Onderuf je uglašen na zgornje obdobje. Resnično zveni na oseben način, nabit je z emocijami za nazaj, s čustvi v rikverc, ki se lahko človeku porodijo v »čudnem trenutku dneva«. Kompozicijsko je glasba uravnotežena in stilno precizno opredeljena, uglašena na izpovedno raven. Velikih klimaksov ta zvočni svet niti ne potrebuje niti ne prenese, tudi pretiranih odmikov od tonalnosti ni, večinoma je vse lepo pospravljeno v prijetnem okolju klasične jazzovske melodičnosti. Veliko je mehkih linij v območju konvencionalnih harmonij, kar je razumljivo, saj lovi tisti čudni trenutek dneva, tisto ptico, ki rada leti nazaj, med spomine in stara občutja. Album torej ne gradi na avantgardnosti, ne raziskuje vedno novih zvočnih razsežnosti, ampak se gladko prepušča mehkobi, na trenutke celo meditativnosti in sanjarjenju. Vendar kljub temu ne moremo govoriti o retrogradnosti, to bi bilo ceneno in vsiljeno, album je navzlic »starim« nastavkom svež in moderen, kot da bi se spogledoval s preteklimi ljubeznimi in obenem hlastal z iskrenim hrepenenjem po tukaj in zdaj. Pravzaprav je pred nami vrhunsko delo. Kot staremu, včasih strtemu ljubitelju jazza, ki zna ves scagan spremljati novodobno produkcijo, ki se velikokrat skriva v zavet(r)jih totalne svobode, kjer je vsak šum, pisk, nedoločljivi frekvenčni pojav razstavljen kot odličen poslušalski prigrizek, je delo Petre Onderuf zvočna olajšava, prava reč za jazza lačno uho. 

Glasbenica, ki je tudi avtorica vseh skladb, je svoje igranje violine in znanje iz kompozicije izpopolnjevala na konservatoriju v Celovcu in na delavnicah po vsej Evropi. Gre za kompleksno umetnico, ki svoje delo neprestano nadgrajuje in širi. Opazen je njen inovativni pristop, ko prepleta različne žanre. Pozna se, da je študirala praktično vse zvrsti glasbe, od klasične in jazzovske do tradicionalne, kar je imenitna podlaga za izrazno širino. Tudi bivanja na različnih koncih sveta so širila invencijo, zato o njeni glasbi lahko govorimo tudi kot o nekakšni plemeniti odprtosti za vse, kar zvočnega premore naš svet. 

Sama pravi, da se je gradivo za album nabiralo devet let, in ko je spoznala še prave glasbenike za realizacijo, je album dobil končno podobo. Naša domača jazzovska elita je na plošči naredila točno to, kar od njih pričakujemo. Glasbena govorica Petre Onderuf se jih je dotaknila, v njih je sprožila sile, ki iz glasbenika potem povlečejo vse: virtuoznost, emocije, skupinsko igro in nadgradnjo sebe v izrazu.