Od kozmične do socialne glasbe

Magičnost, s katero je obkrožen novi, drugi album Lovra Ravbarja, v spomin nemudoma prikliče enega najbolj edinstvenih glasbenikov v zgodovini jazzovske glasbe, Suna Raja, čeprav imata glasbenika v resnici le malo stičnih točk. Get On Board ne zveni novodobno, marveč prej veččasno, zato ga mnogi označujejo kot kozmični jazz. Skladbe saksofonista odstopajo od preverjenih kompozicijskih okvirov jazzovske glasbe in se v veliki meri spogledujejo s funkom, fusionom, tudi soulom, kar ob razpoloženjski ambientalnosti nazadnje privede do najustreznejše oznake – lounge funk-soul-jazz socialna glasba.

Kljub spevnim osnovnim temam, ki zvenijo lahkotno in marsikdaj že vnaprej znano, glasbeni tok teče zgoščeno in dokaj enakomerno ter postavlja v ospredje ne toliko individualni glasbeni izraz kot fuzijo, ki mestoma vodi celo v psihedelijo.

Za tega z energijo in strastjo nabitega pihalca reklo, da je manj več, gotovo ne velja. Že veliko število sodelujočih glasbenikov – čez dvajset jih je, zato naj omenim le nekatere: Tomaž Gajšt, Igor Leonardi, Tadej Kampl, Nino Mureškič, Peter Ugrin, Lazaro Amed Hierrezuelo idr. – kaže, da gre pri izvajanju v prvi vrsti za družabnost, četudi so skladbe plod enega samega avtorja, z izjemo Who's That Knockin? (Ravbar, Jernej Trobentar, Rok Lopatič) in Back To The Future Planet (Ravbar, Lopatič). Ker pa so v ospredju bolj ali manj le saksofonski solistični vložki, komunikacija ostaja nekoliko postranska, ne glede na občasno dopolnjevanje saksofonske linije s trobento, kar se najmočneje izrazi v Up in Flames ali nemara še bolj v Been There. Z ostalimi, povečini električnimi inštrumenti krepi ritmiko in nas tako prikrajša za nekaj muzikalične virtuoznosti. Kljub spevnim osnovnim temam, ki zvenijo lahkotno in marsikdaj že vnaprej znano, glasbeni tok teče zgoščeno in dokaj enakomerno ter postavlja v ospredje ne toliko individualni glasbeni izraz kot fuzijo, ki mestoma vodi celo v psihedelijo, saj so posamezne (ponavljajoče se) teme umeščene v bombastične zvočne okvire. K temu še dodatno pripomorejo občasni vokalni vložki ter posamični efekti, ki pa so morda povsem odveč. Toda ne glede na to daje album vtis izredne celovitosti.

Urbanost albuma Get On Board spodbuja kolektivnost, saj so trenutki intime izredno redki. Eden takšnih je, denimo, solistični vložek Matije Dedića na klavirju v sklepni skladbi Back To The Future Planet ali pa igriv motiv Roka Lopatiča v Cycles. Saksofon skozi vse skladbe ostaja vodilni inštrument in v sicer dokaj gosto zvočno strukturo močnega, kdaj tudi surovega, čeprav studijsko prečiščenega glasbenega materiala vnaša mehkost, ki je značilna tako za sopranski kot altovski saksofon. Rezultat vsega naštetega je čisti futurizem, vpet v glasbo, ki je v svojem bistvu izredno lahka in ostaja le lučaj stran od tega, da postane plesna.