Od riffa do riffa

Priznana glasbenika Dejan Lapanja in Gašper Peršl, kitarsko-bobnarski duo, sta svoj projekt Step Out of the Shakers zamrznila še na CD-ju. Gre za njun instrumentalni prvenec, ki se je dodobra napil rifov rockerjev iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Ti so popularno glasbo pripeljali v območje improvizacije, jazzovske miselnosti in strastnega hlastanja po trdem zvoku, ki je esenca rockerske produkcije. V mladosti, pred študijem jazza, sta se glasbenika navduševala nad rock glasbo, tisto bolj zaresno, tehnično in vsebinsko kakovostnejšo, kot so jo narekovale zasedbe Yes, King Crimson, Genesis ipd. Zanje smo rekli, da igrajo progresivni rock, nekaj, kar je takrat veljalo za ultra moderno, čeprav so danes standard in klasika. Na plošči je devet instrumentalnih skladb, proti koncu tudi nekaj petja, ki nas lepo zapeljejo v stare čase. Vse teče gladko, spomini na prve kitarske prijeme kar bruhajo v prostor, s to razliko, da so na tej plošči čisti, natančni, dovršeni. Tudi strokovno premišljeni.

Vedno je tako. Svoboda, ki jo je ponujal rock poznih šestdesetih let, je bila vir navdiha mnogim, sploh glasbenikom, ki so kasneje naredili korak »naprej« k jazzu, k bolj akademsko profiliranim oblikam. Gre za nekakšno soočenje primarnega in presežnega, osnovnega in razvitega, nečesa, kar iz otroške upornosti zraste v revolucijo, pri čemer tu ne mislim na kvalitativno vrednotenje. Rock je resnično vzbrstel iz mladih duš, bil je ena prvih res pulzirajočih strasti, ki ji ni bilo mogoče nadeti uzd. Edina ovira, če lahko tako rečem, je bil sam sebi s svojo dramatično enostavnostjo, vezano na triakordičnost in relativno naivno soliranje znotraj začrtanih lestvic. Ampak brez strahu, bil je tista prava stvar, ki je glasbi dala vetra, čisti poriv, ostrino in liberalni duh.

Duo Lapanja-Peršl se je spet malo ozrl nazaj, v svoj mladostni svet, ponovno odkril enostavnost rifov, bazičnih ritmov, ponavljajočih se sekvenc (rock je en sam loop) in jim nadel svoj izraz. Malo iz nostalgije, malo iz ljubezni, največ pa iz iskrive želje po oživljanju retro oblik. Nekako v slogu, od rifa do rifa in spet nazaj, a z občutkom in poanto. Na plošči je devet instrumentalnih skladb, proti koncu tudi nekaj petja, ki nas lepo zapeljejo v stare čase. Vse teče gladko, spomini na prve kitarske prijeme kar bruhajo v prostor, s to razliko, da so na tej plošči čisti, natančni, dovršeni. Tudi strokovno premišljeni. Malo hecno se sliši, ampak tu je rock akademska kategorija. Nekako po vzoru modreca, ki ga spoznanje ne more povrniti v nedolžno naivnost, pa naj se še tako trudi. Izvir je postal reka, ki teče v morje večnosti. 

Sam imam tu celo bežni pomislek, zakaj tako realistično (dobesedno) posegati v minule čase, nato me šesti komad z naslovom There Is No Upper Daddy hitro zbalansira in v kali zatre kritične utrinke. S tem komadom se forma starega rocka razlije v žlahtno poetiko, postane nežna in osebna. In to zgolj v instrumentalu! Vedno je veljalo, da je v srcu rock glasbe poezija, revolucionarna dikcija, ki nagovarja stari svet in ga poskuša prekvasiti v novo resničnost, mu nadeti nov pomen in smisel, kot so to božansko rockersko angažiranost reflektirali nesmrtni, počasi že tudi posmrtni Buldožerji v skladbi Novo vrijeme. 

Tu smo. Malo je nostalgije, malo je retromuzike, malo je poetičnosti, malo virtuoznosti in egotripa, predvsem pa veliko rocka in lepih občutkov za nazaj. Plošča je njun prvenec, čeprav z vidika kakovosti ni tako, navsezadnje sta uigrana stara mačka. Premierno sta jo predstavila na festivalu Keltika  v Cerknem, prvenec pa je dostopen na vseh večjih pretočnih platformah.