Odpočivanje med palčki

Rok Zalokar, pianist in skladatelj iz Ljubljane, ter Žiga Smrdel, bobnar iz Ilirske Bistrice, sta pred kratkim izdala novo ploščo s pomenljivim naslovom Glaze. Duo je skladbe posnel bodisi v Bunkerju v svojem placu, kjer vadita, nekaj pa je tudi živih posnetkov s koncertov. Muzika je zelo na čisto zmiksana (Rok Zalokar), ogrnjena v pravi studijski saten z leskom, kar seveda omogoči tudi enostavna instrumentalna zasedba. Zalokar je domač z vsemi glasbili s tipkami in z elektroniko, bobnarju pa se pozna, da ima veliko izkušenj z raznimi jazzisti, je pa tudi učenec priznanega newyorškega bobnarja Gregoryja Hutchinsona. Pred nami je torej plošča, izdana v lastni produkciji, dostopna na Bandcampu, ki se zvočno pretaka po različnih ambientih. Vsekakor je to album presežkov, če smem biti subjektiven. Spontanost, ta nevarni produkt modernih pristopov, ki se velikokrat izgubi v kaotičnem in posiljenem, ima tu privilegij čistosti in prijazne predanosti. Skozi celotni album se dodobra naužijemo iskrene prostodušnosti, lahko bi rekli nežnosti, kar je kakovostni odmik od pogosto zamorjenih zvočnih fresk sodobnih oblikovalcev zvoka. 

Veliko je kozmičnega meditiranja. Kombinacija tolkal in sintetizatorja prav kliče po takem ustvarjanju, saj so vse bistvene komponente muzike dane že v naboru glasbil, kreacije pa so jazzovsko svobodne. Čuti se poti in steze, ki se rojevajo spontano. Glasbenika pogosto zaideta med prostorastoče zelenje, tako rekoč nekam v primarni svet džungle, kjer pa hitro skušata vzpostaviti svoj red, svoje zakone izražanja, civiliziranega prepletanja gojenih vitic sredi goščave. Glazura je zato bleščeča kot zrcalo. Eden ključnih dejavnikov takšnega spontanega muziciranja je kreativnost, osvobojena uzanc in predsodkov. Zdi se, da smo nasploh v fazi iskanja pramuzike, novega začenjanja, sejanja zvokov, ki se razvijejo v vsemogoče cvetove in obrodijo marsikaj slastnega, a tudi precej neužitnih poljščin, ki potem končajo na kompostu. 

Duo Zalokar – Smrdel je stilno vpet v čas, ki protežira take ustvarjalne pristope in dopušča, da se pravila postavljajo vedno znova od začetka. Zvok je zvok, dobimo ga kjerkoli, na glasbeniku je, da mu vdahne dušo in ekspresijo. Tak je zagotovo komad Sweety, ki nas zaziblje v popolno nirvano in še nas razleze po prostoru, raztopi v mehko poslušalsko gmoto, ki se takemu valovanju z veseljem preda. Ja, tu se najbolj dotakneta ambientalne muzike, skoraj dosežeta zvok tiste »plastike«, ki se vrti v masažnih salonih; a meje ne prestopita. V resnici ostajata trdno pri svojem, globoko v sebi, neokrnjeno spontana in resnična. Zato pa tudi pisana in barvita. Plošča ima enajst izraznih enot, temu bi težko rekli skladbe, ker le izsekujejo iz kozmičnega, odbirajo detajle, ki so od prapoka prisotni v vesolju. Kot izvrstna glasbenika jim znata nadeti uzde, popoprati z ritmičnimi impulzi, se celo poigrati z možnostjo, ki jo ponuja urejeni svet melodike, pretežno pa ostajata igriva in radovedno iščoča. Tu je tudi ključ do njune drugačnosti v primerjavi s podobnimi izdelki: repeticiji se predajata toliko časa, kot se zdi zanimivo, potem se obrneta vstran in preigrata nekaj taktov jazzovske estetike, da se nato predata holističnim učinkom svojih glasbil. V skladbi Prjatučki spet pokukata v pravljični svet med koreninami starih dreves. Kot bi se tam skrivali ozvočeni palčki, ki cepetajo z nožicami, se igrajo z votlimi lesenimi paličicami in lovijo za rep svojo bivanjsko srečo. Lahkotno in polno svetlobe, četudi z elektronsko manufakturo, a vseeno tako naravno. Konec plošče je nekakšen sežetek vsega. Palčki so še vedno tu, v ozadju odmeva prazni prostor, igra postaja vedno bolj ritmično zakodirana, minimalizem počasi prerašča v repetition, dobiva podobo obredne halucinacije. Muz(ik)a sedi na repatici in galopira po vesolju. 

Vsekakor je to album presežkov, če smem biti subjektiven. Spontanost, ta nevarni produkt modernih pristopov, ki se velikokrat izgubi v kaotičnem in posiljenem, ima tu privilegij čistosti in prijazne predanosti. Skozi celotni album se dodobra naužijemo iskrene prostodušnosti, lahko bi rekli nežnosti, kar je kakovostni odmik od pogosto zamorjenih zvočnih fresk sodobnih oblikovalcev zvoka. Jasno, svet ni lep, če ga doživljaš skozi prakso in resničnost, takoj ko vžgeš občutek za brezčasje in večnost, pa postane vilinska tvorba, pisana, živa, iskriva in prepolna finih glasov. Na tej točki se je duo Zalokar – Smrdel za hip odpočil od peze in trdote histeričnih lepljenk našega časa in zamuziciral v brezčasju lepega.

s