10.07.2021

On, jaz in ti

K dovršenosti govorice zasedbe Lelee na debitantskem albumu Čuka bije pumpa so nedvomno prispevale dosedanje izkušnje vseh treh članov.

Igor Bašin

Čuka bije pumpa

Lelee

Čuka bije pumpa

Moonlee Records / Ill In The Head Records
2021

Doslej sem Lelee dvakrat ujel v živo: lani poleti pred Gromko in letos junija v Stari pošti na predvečer izida prvenca. Če je zasedba pred Gromko še kazala vrzeli v svojem kitarskem power popu, se je v Stari pošti vse postavilo na svoje mesto. V obeh primerih je pritegnila igrivost kitarista Damjana Manevskega in basistke Jelene Rusjan, ki sta izmenjujoče pasaže dopolnjevala z dvoglasnim petjem, medtem ko jima je bobnar Jan Kmet zavzeto in skrbno držal štango iz ozadja. Na v začetku letošnjega leta posnetem prvencu v beograjskem Down There Studiu se je zgodila prerazporeditev, saj je bobnar dobil bolj izpostavljeno mesto kot doslej na koncertih. Po zaslugi miksa Uroša Milkića je stopil v ospredje in zvok, energija in sama drža zasedbe je postala odločnejša, na nekaterih mestih skoraj napadalna, blage nianse in nežni dovtipi, ki plemenitijo lahkotnost in poskočnost zasedbe, pa so sofisticirano in umetelno oblikovani v na pol zasanjane, na pol direktne finese. Vse skupaj deluje uravnovešeno, za te pandemsko-avtokratske čase že kar preveč pozitivno, a hkrati roteče, saj se v besedilih srečujemo s preizpraševanjem mesta in vloge posameznika oziroma posameznice v skupnosti. V skladbi Kratkog daha na začetku na primer slišimo: »Nikoli več se ne bo vrnilo / Vse, kar vidimo, gledamo / Zadnjič …«, in za konec: »…To je naš zadnji dan / Od danes ni več mi / Zdaj smo samo on, jaz in ti.« Po uvodnih lo-fi posnetkih iz leta 2020, tako demo posnetkih Fasciniran (sum od mnogu lugje) in FU2 kot za Klubski maraton, je zasedba Lelee z debitantskim albumom Čuka bije pumpa dozorela in prepričljivo zakorakala v smeri enega izzivalnejših novih kitarskih bendov iz našega regionalnega glasbenega bazena. Če bo v nadaljevanju poti na koncertnih odrih dosegala zvok s plošče, ji špica ne uide. 

K dovršenosti govorice zasedbe Lelee na debitantskem albumu Čuka bije pumpa so nedvomno prispevale dosedanje izkušnje vseh treh članov. Kitarist Damjan Manevski še naprej goji svoj pedantni kitarski pedigre, ki ga je zastavil pred desetimi leti v rojstni Bitoli z inštrumentalnim surf bendom Molokai in nato v Ljubljani z Rush To Relax. V aktualni zasedbi ga je nadgradil s prefinjenimi izleti, ki so v nenehnem dialogu s poskočnim in energičnim basom Jelene Rusjan, ki se je izkazala s Škrip orkestrom in TRUS! in kot članica Borghesie. Njuni dialogi dihajo in se izmenjujejo, tako kot se dopolnjujeta in nagovarjata z zapeljivim dvoglasnim petjem. Obema je v oporo dinamično mletje Jana Kmeta za bobni, ki ga najdemo v še enem bendu tega časa, balans. Ploščo so dodatno oplemenitili gostujoči glasbeniki: Andrej Fon na saksofonu v komadu Ništavilo, Uroš Milkić s sintetizatorjem v skladbi Srce in kot stranski vokalist v pankčini Generacija XYZ, ki zaključi ploščo in odstopa od ostalih komadov, in v skladbi Kopnež, v kateri se je ekipi s sintetizatorjem usodno pridružil Blaž Gracar, ki je v tem času postal pridruženi član zasedbe na koncertnih odrih.

Lelee z domicilom v Ljubljani ne skriva svojega porekla. Petje v maternih jezikih (Damjan je iz Makedonije, Jelena iz Srbije) v marsičem definira melos zasedbe, ki se posredno navezuje na bogato izvirno rockovsko zakladnico jugoslovanskega rocka, vendar je ne obuja nostalgično, ampak prodorno nadaljuje poslanstvo »sedme republike«. Podzavestno vleče na dan rockovsko melodiko z jadranskim pridihom in mediteransko sproščenostjo, ki sproža skomine po časih, ko je bil rokenrol še mlad, če si izposodim naslov knjige Siniše Škarice z zgodbo o jugoslovanskem rocku v letih 1956–1970. Zven čistih kitarskih strun napeljuje na Indexe in Grupo 220, katerih izpovedni jezik se prek novovalovskega naboja, ki ga vleče na dan poudarjena igrivost basa, pogostokrat naveže na kasnejše rockovske rodove. Eksotični kitarski prizvoki nas s časa na čas zasukajo k bendu Haustor in njegovi aktualni naslednici, skupini Šumski. Četudi v produkciji plošče zadiši po aktualni beograjski sceni, ki se vrti okoli platforme Hali gali, bo starejše poslušalce izraznost zasedbe Lelee spomnila na nezasluženo pozabljeni zagrebški skupini Sin Albert in Studeni Studeni, ki ju je v začetku devetdesetih let s prizorišča odpihnila vojna vihra na Balkanu. Za razliko od teh dveh, ki sta se iskrivo navezovali na garažni rock, pa Lelee vleče niti h globalnemu kitarskemu lo-fi pop zvoku poznih osemdesetih in devetdesetih let. 

Po uvodnih lo-fi posnetkih iz leta 2020, tako demo posnetkih Fasciniran (sum od mnogu lugje) in FU2 kot za Klubski maraton, je zasedba Lelee z debitantskim albumom Čuka bije pumpa dozorela in prepričljivo zakorakala v smeri enega izzivalnejših novih kitarskih bendov iz našega regionalnega glasbenega bazena. Če bo v nadaljevanju poti na koncertnih odrih dosegala zvok s plošče, ji špica ne uide.