Opera – privlačnost, ki jo razkrije šele koža

Aktualni umetniški vodja ljubljanske Opere, Christophe Capacci, ostaja slovenski javnosti kljub svojemu visokemu položaju in ugledu v tujini razmeroma neznan gibalec in vizionar osrednjeslovenske glasbenogledališke produkcije. Umetniški vodja Théâtre National de l’Opéra Comique v Parizu, prejemnik nagrade grammy in nekdanji urednik revije L’Avant-Scène Opéra ter mesečnika Diapason, ki je opero vzljubil pri dvanajstih letih, se je dan po premieri aktualne ljubljanske produkcije Dvořákove opere Rusalka pogovarjal z nami o svojih pogledih na perečo situacijo dolgotrajne obnove ljubljanske operne hiše, o mestu operne umetnosti v sodobni družbi in o tem, kako naj bi operni »mastodont« približali mlajšim generacijam.

G. Christophe Capacci, veseli nas, da ste privolili v intervju. Od leta 2006 ste umetniški vodja Opére Comique v Parizu, od prejšnje sezone (2009/2010) pa umetniški vodja Opere SNG Opera in balet Ljubljana. Kaj je za vas pomenil ta premik v manjše mesto, v prestolnico, kakršna je Ljubljana, še posebej v smislu spremembe umetniške »klime«? Imate občutek, da vas je umetniški tim sprejel kot svojega novega vodjo, to se pravi zlasti vašo vizijo, ki jo imate o ljubljanski Operi?
To je pa veliko vprašanj za začetek (smeh) … Najprej bi rekel, da Ljubljana ni majhno mesto in da sem proti utrjevanju nekakšne (prostorske diskriminacije?), nekakšnega kompleksa, kajti vsepovsod slišim, da je to majhna dežela, majhno mesto … Ne, to ni majhna dežela in ne majhno mesto. Zame je Ljubljana evropska prestolnica, in to upravičeno. Geografska situacija Slovenije je zelo specifična: to je dežela na križpotju številnih vplivov in kultur, tako da se mi že zaradi tega zdi, da ima ta prostor velik potencial. Razen tega najdemo tukaj zgodovino neke kulture, za katero se mi zdi, da je ena najpomembnejših atributov te dežele. Prav tako imamo tu gledališče s kompletno družbo – če ga primerjamo s pariško Opéro Comique, kjer se za vsako produkcijo angažirajo novi orkestri, zbori, kajti tam ni, tako kot je tu, stalnih ansamblov. To je seveda ena od bistvenih razlik, ki sem jo preprosto moral sprejeti in se nanjo prilagoditi. Ampak ne glede na to bi lahko dejal, da tiči dobra prihodnost ljubljanske Opere in Baleta ravno v ustvarjalnih silah gledališča. Tudi če pogledamo, na primer, trenutno predstavo, Dvořákovo opero Rusalka, lahko ugotovimo, da je bila Rusalka prvič uprizorjena v Pragi leta 1901 (v tamkajšnjem Narodnem gledališču). Ljubljana je predstavila Rusalko le sedem let pozneje, medtem ko je Nemčija čakala nanjo veliko dlje – v Stuttgartu je bila prvič uprizorjena šele leta 1928. V tem času je bilo več kot 150 različnih uprizoritev Rusalke. Pravzaprav je redkost, da se neko češko operno delo tako pogosto pojavlja na tujih opernih odrih. Pri vseh teh uprizoritvah so sodelovali pomembni umetniki, in to nas napeljuje k sklepu, da ima predstava nedvomno svojo zgodovino in da jo moramo absolutno ohraniti. Tukaj vidim dvoje »sil«: imamo talent, ne le s strani orkestra, zbora, pevskih solistov, plesalcev, ampak tudi s strani administracije, tehnike, ateljeja – vse to dela iz ljubljanske Opere res velik zavod. Moja naloga, ki sem tu tujec, je, da na neki način le odprem okna slovenske operne produkcije na evropsko sceno.

To je nekako očitno tudi iz aktualne produkcije opere Rusalka, ki je bila najprej uprizorjena na festivalu v Glyndebournu. Zanima me, če so bile kakšne težave pri adaptaciji predstave, namreč glede na to, da operna hiša še vedno ni dokončana in odprta za javnost. Je bila to za vas tudi nova izkušnja, ko ste bili nekako prisiljeni v sodelovanje s Cankarjevim domom? Bi lahko rekli, da je bila ta koprodukcija pozitivna izkušnja?
To je gotovo bila in je pozitivna izkušnja. Najprej bi povedal, da imamo veliko podporo s strani Cankarjevega doma. Mitja Rotovnik in njegova ekipa sta bila zelo naklonjena tej produkciji, brez njiju bi le stežka prišlo do realizacije projekta. Trenutna situacija, h kateri se bom še vrnil, kajti očitno je to trenutno najpomembnejša tema, je žal nezavidljiva; toda moram poudariti, da smo s Cankarjevim domom vstopili v resnično trden odnos. Ne le iz nujnosti ali ker bi bila naša opera po velikosti manjša: v njej lahko vseeno izvajamo veliko oper, tudi vélike opere, saj imamo na razpolago veliko jamo za orkester in dokaj posodobljen oder. V naši hiši realno niso izvedljive samo največje Verdijeve in Wagnerjeve opere, tako da »moramo« sodelovati s Cankarjevim domom že zato, da bi javnosti lahko predstavili svoje največje produkcije. Kljub temu občutku prisilnega sodelovanja ocenjujem, da sta Cankarjev dom in SNG Opera in balet Ljubljana trenutno v resnično prijateljskem odnosu, ki poraja tudi obojestransko umetniško zadovoljstvo. O tem sem prepričan in to dokazujejo zadnje aktualne produkcije, kakršni sta Bajadera in Rusalka.

Koprodukcijo baleta Bajadera lahko razumemo kot dokaz dobrih sosedskih odnosov med pogosto konkurenčnima operno-baletnima hišama v Ljubljani in Mariboru. V tem kontekstu slovenskega »opernega sveta« me zanima, kako se izrisuje vaša osrednja programska vizija in kakšna je vaša glavna strategija, da bi se opera približala mlajši publiki. Kako bi opredelili sodelovanje z drugimi (tujimi) opernimi hišami in festivali, kakršen je tudi Festival Ljubljana, še posebej v poletnem času; je tako povezovanje za vaš mandat ključnega pomena?
Dovolite mi – predvsem zato, ker je zanimivo – da začnem z zadnjim delom vprašanj, ki so relevantna iz mnogih razlogov. Kar se tiče odnosov s Festivalom Ljubljana, smo seveda takoj razpravljali o koprodukcijskih možnostih. Za letošnjo junijsko otvoritev festivala je bila predvidena izvedba Poulencove opere Pogovori karmeličank (Dialogues des Carmélites). Ker se še vedno spopadamo z zaostanki pri prenovi operne hiše, smo bili prisiljeni, da projekt umaknemo z repertoarja. Tako se je, žal, začelo sodelovanje s Festivalom Ljubljana pod mojim umetniškim mandatom. Kljub temu vzdržujemo s festivalom redne stike, preprosto zato, ker smo prepričani in ker čutimo, da bi lahko nekateri pomembni projekti, ki jih nameravamo v prihodnosti predstaviti v okviru Festivala Ljubljana, odražali vzajemni interes obeh partnerjev, prav tako pa so potencialno zanimivi tudi za poletno občinstvo, ki festival redno obiskuje. Na tem mestu bi morda spomnil vodstvo Festivala Ljubljana, da naj se poskuša čim bolj odpreti navzven, tudi v smislu koprodukcije z drugimi podobnimi festivali po Evropi; le tako bo namreč pritegnilo nove projekte, ki potujejo od enega do drugega festivala.

Bi potem lahko rekli, da je oziroma da bo prihodnji program ljubljanske Opere bolj odprt, kot je bil, in da bolj odločno cilja na mednarodno občinstvo?
Mislim, da je omenjeni pojem »mednarodno« ne le želja, ampak nujnost, s katero se opera kot izredno draga umetniška forma dandanes spopada. Omenjena umetniška zvrst ni le glasbena forma; je tudi gledališka zvrst, kar pomeni dodatno delo in prizadevanja vseh strani, s tem pa so seveda povezani stroški. Ti v času trenutne ekonomske krize in splošnih finančnih bremen otežujejo nove velike produkcije, ki bi se jih lahko operne hiše lotevale samostojno. Takšna situacija ni prisotna le v Sloveniji, ampak vsepovsod po Evropi in po svetu. Zato preprosto včasih ne gre drugače, kot da gremo v koprodukcijo – koprodukcija je tako tista ključna (da ne rečem magična) beseda v današnjem opernem svetu. In to se odraža tudi v tem, da so glavne in svetovno znane operne družbe odprte za koprodukcijska sodelovanja z manjšimi, tako rekoč neznanimi opernimi hišami. Specifični primer ljubljanske Opere, ki je bila zaradi posebne družbeno-politične situacije oziroma njene dediščine iz preteklosti dalj časa v nekakšni osami (ta je obenem privedla do tega, da so se vzgojili zelo nadarjeni kadri, prisotna je bila tudi konstantna zgodovina glasbenih izvedb), nas uči, da se v globaliziranem svetu ne da več delati na tak način. Zato moramo, seveda če želimo združiti karseda visoko kvaliteto z razvojem umetnikov in pri tem pritegniti še občinstvo, sodelovati z mnogimi gledališči različnih horizontov iz zahodne in vzhodne Evrope, celo Amerike in Azije, saj se ravno tam najhitreje razvijajo. Moja naloga pri vsem tem je nadvse preprosta: izdelati repertoar. Kajti ljubljanska Opera je repertoarno gledališče, a žal in zaenkrat še brez tehtnega repertoarja; zato je treba izkoristiti vsako priložnost za utrditev ugleda hiše doma in v tujini, da bi pritegniti občinstvo.

V okviru letošnjega programa je bila izvedena tudi opera za otroke in mladino, Pastir, ki jo je napisal slovenski skladatelj Peter Šavli. Recepcija dela je bila, vsaj med kritiško sredino, bolj mlačna in zadržana. Mislite, da je opera na splošno dovolj priljubljena med mladimi?
To je dobro vprašanje. Mislim, da se rešitev ne skriva le v tem, da je treba predstaviti in producirati opere, ki so bile izvirno napisane za mlajšo publiko; moramo tudi vztrajati pri izobraževanju mladih, kajti le tako bo postala opera kot umetniška forma razumljiva in bolj dostopna svojemu prvotno zamišljenemu občinstvu. Opero je treba narediti manj impresivno in manj elitistično, kar pomeni, da moramo mi, ustvarjalci, iti med publiko in ne zgolj čakati, da bodo ljudje prišli sami k nam in nam jedli iz rok. Moramo se srečati in spoznati z mlajšimi in jim zelo preprosto razložiti, za kaj gre. Navsezadnje jim, vsaj na začetku, ne bomo predavali iz muzikologije. V prvi vrsti je treba zagrabiti bistvo opere in mlade opozoriti na njen performativni vidik. Mislim, da je ključ do problema v ustrezni prezentaciji opere: opera ne more in ne sme biti le statični historični kuriozum …

Prav to se navezuje na moje naslednje vprašanje: kako?
Mislim, da je treba najti ustrezno ravnovesje v uporabi razpoložljive tehnologije in sodobnega imaginarija. Opero je možno približati mladim generacijam zlasti v teatraličnem, uprizoritvenem smislu – tukaj bi poudaril, da se mi aktualna produkcija Rusalke zdi dober primer tega, kar želim doseči v tem prostoru. V tej produkciji se udejanja pravilno ravnovesje med klasičnimi opernimi konvencijami, sodobnim gledališčem, plesom, akrobatiko, vizualnimi efekti – ne da bi zato zašli pretirano v koncept »režijskega« gledališča, ki po drugi plati (vsaj kar se mene tiče) operi škoduje, saj jo pretirano pači in jo dela velikokrat ter povsem po nepotrebnem težko razumljivo, še posebej za tisto publiko, ki se z opero prvič sooča. Zato mislim, da je tokratna Rusalka reprezentacija delikatne uravnoteženosti. Zaradi nihajoče kvalitete posameznih produkcij to ni vedno lahek cilj; nekatere nove produkcije so namreč zelo dobre, medtem ko druge ne dosegajo naših pričakovanj. Ob dejstvu, da opera prinaša pomemben historični kontekst, je treba podčrtati še to, kar je zlasti pomembno za mladostnike in otroke – opera je lahko zelo všečna oblika zabave, celo užitka, in istočasno je lahko tudi umetniška oblika na zelo visokem umetniškem in intelektualnem nivoju.

Nameravate v prihodnji sezoni 2011/2012 prav tako uprizoriti kakšno operno noviteto za otroke oziroma mladostnike?
Če želite, da se pogovarjava o programu naslednje sezone, moram ostati zelo previden pri napovedi programa. Seveda bomo realizirali nekaj novih produkcij, prav tako imamo naročila za nekaj novih oper, saj vseskozi razmišljamo o tem, da so nove opere dobra priložnost za to, da bodisi zaradi svoje zanimive vsebine bodisi zaradi privlačne umetniške ekipe in poustvarjalcev pritegne pozornost ljudi. Vsekakor pa ne moremo iti mimo konkretnega problema: ljubljanska operna hiša je zaradi prenove še vedno zaprta, zdaj že kar nekaj let, in tako rekoč nobenega končnega zagotovila nimamo, da se bo odprla že naslednjo sezono. Tako je trenutno vse na kocki, vsepovsod so le vprašaji. Nasploh se nahajamo v zelo ranljivi situaciji.

Če se še nekoliko dotakneva opernega žanra in njegovega mesta v sodobni družbi spektakla – kaj mislite, da je danes osrednji pomen, da ne rečem namen, opere kot žanra, umetniške forme in institucije? Se v njej morda skriva še kaj več kot le elitna oblika zabave za premožnejše družbene sloje, več kot množica mitoloških zgodbic, patetičnih izpovedi večne ljubezni ipd.?
Mislim, da ne bom izumil ničesar novega, če rečem, da je opera zame absolutna in najpopolnejša umetniška forma. Opera ima vse – gledališče, glasbo, ples, ima vizualne, grafične in druge tu neimenovane umetnosti, ki so združene v en(kratn)o predstavo na enem samem odru. S tem dopušča publiki, vsaj tako mislim, vnovično povezavo z drugimi in komunikacijo v smislu izkustva pristnega kolektiva oziroma skupnosti, kar je v današnjem svetu, kjer si vsakdo prizadeva, da bi bil čim bolj osamljen, težko doseči. In to le zato, ker se bojimo napredka in prihodnosti. Opero lahko razumete, ne glede na to, ali govorite slovensko, francosko ali italijansko, in tudi ne glede na to, kje ste. Razen opere ne poznam nobene druge umetniške forme, ki ne bi potrebovala vsaj kakšnega prevoda ali kulturne (adaptacije?) – da, adaptacije. Zaradi tega je unikatna in vredna, da jo ohranimo. Včeraj, na premieri opere Rusalka, sem videl veliko mladih ljudi pa starejših, skromnih ljudi, skratka ljudi iz najrazličnejših okolij. Ob tem si tudi nisem mogel kaj, da me ne bi preplavilo določeno vznemirjenje in veselje, ki ga lahko prinese samo opera, vsaj meni. Seveda je opera veliko več kot to: sami ste omenili izpovedi in ekspresije najpomembnejših stvari v naših življenjih, ki jih opera udejanji na najbolj možni »epidermalni« način, s čimer pokaže na najboljše, kar je ustvaril človek …

Na najboljšo poezijo …
Kar na vse najboljše, tisto, kar predstavlja najboljše, česar je zmožno človeštvo, kajti opera združuje poezijo, literaturo, legende, vse umetniške oblike in zvrsti v uprizoritvene umetnosti in glasbo. Opera bi potemtakem morala nagovoriti slehernega človeka, vprašanje je samo, kako vstopati v prostor, ki je namenjen operi. To me spominja na razne opazke ljudi, ki mi pravijo: »Saj bi z veseljem šel v opero, ampak je ne razumem.« Tudi sam sem postal oboževalec opere, četudi na začetku nisem razumel ničesar – čutil sem samo neko privlačnost, ki mi jo je »razkrila« šele moja koža. V operi sem začutil nekaj, česar nisem našel v nobeni drugi umetniški zvrsti ali področju.

Najbrž ste bili mladi, ko ste imeli svoje prvo bližnje srečanje z opero …
Da, ljubitelj glasbe in opere še posebej sem postal, ko sem bil star dvanajst let.

Bi v kontekstu trenutnega položaja ljubljanske Opere želeli dodati še kakšno zaključno misel?
Zdaj je pet let, odkar je ljubljanska Opera brez pravega doma. Prav tako nimamo drugih realnih možnosti oziroma alternativnih odrskih prizorišč. Cankarjev dom je več kot prijazen, da vsaj enkrat v sezoni gosti našo veliko operno produkcijo. Toda za nas, ki delamo v Operi, to ni dovolj. Najbolj si želimo, da bi se vsa zadeva končno enkrat spravila skupaj, že zaradi stotine različnih ljudi in profilov, ki morajo imeti skupni cilj in ki morajo čutiti, da jih vodstvo institucije skuša motivirati in razvijati njihove kreativne potenciale. Prav umetniki so resnična gonilna sila te operne družbe: pevci, instrumentalisti, plesalci, mojstrski delavci, tehniki in drugi. Toda če ne bivamo vsi pod eno streho, tega cilja ne moremo uresničiti. Po petih letih je potrpljenja vseh zaposlenih v SNG Operi in baletu Ljubljana konec: nazaj moramo dobiti svojo hišo, kajti v nasprotnem primeru direktor Mitja Bervar, moj kolega in umetniški vodja Baleta, Irek Mukhamedov, in jaz sam ne bomo več mogli zagotoviti svetle prihodnosti za ljubljansko Opero, namreč že zaradi vsega tega časa, ki je vmes pretekel.

Gospod Capacci, zahvaljujem se za tale intervju in vam v prihodnje želim še veliko uspehov pri vašem umetniškem delu.
Hvala, bilo mi je v veselje.