Opere slovenskih skladateljev

Pred kratkim sem napisal knjigo Slovenski skladatelji, ki se posveča operam in operam podobnim skladbam, ki so jih napisali slovenski skladatelji. Moj prvi namen je bil, da omogočim vsem ljubiteljem te glasbene zvrsti vpogled v vsako slovensko opero, ki je nastala v razponu skoraj dveh stoletij in pol, od leta 1780 nastale operne alegorije Belin Jakoba Frančiška Zupana do uprizoritve operne črne komedije Pavla Mihelčiča Božji delec 21. februarja letos. Drugič sem hotel s tem dati dovolj gradiva vsem, ki bi v prihodnje želeli preučevati slovensko operno ustvarjalnost in poustvarjalnost. Tretji namen, ki mi je še posebej pri srcu, pa je bil, da bi vsi, ki pri nas načrtujejo sporede opernih predstav, vsako leto izbirali med najuspešnejšimi opernimi skladbami naših skladateljev in jih predstavljali našemu občinstvu.

Skladatelje in njihove opere opisujem v časovnem zaporedju glede na nastanek njihovega opernega prvenca. Temu sledijo vse morebitne izvedbe in preostale opere istega skladatelja. T. i. avtorski projekti na podlagi sestavljank iz del slovenskih ali tujih skladateljev v knjigi niso upoštevani. Sem pa v knjigo uvrstil nekatere novejše operne zvrsti, ki so jih skladatelji posebej podnaslovili, a so še vedno namenjene gledališkemu odru in poleg orkestra zahtevajo sodelovanje vokala – človeškega glasu. To so predvsem skladbe Darijana Božiča in nekaterih mlajših skladateljev, označene kot glasbeno-scenska drama, multimedialni projekt, multimedialna opera, totalno gledališče, melodrama, glasbenogledališko dogajanje, glasbeno-scenski projekt ipd., pa tudi dve v Sloveniji izvedeni deli Vinka Globokarja. Glasbenih del, v katerih ne sodeluje vokal, kot na primer dela, označena kot instrumentalno gledališče, nisem upošteval.

Kot je razvidno iz pregleda, ki ga ponuja knjiga, se predvsem v zadnjem času slovenska operna glasba razvija. Novodobni skladatelji se lotevajo različnih slogov, ki niso vedno povezani s tradicionalno operno obliko. Pri nekaterih je celo težko določiti mejo med odrskimi in preostalimi orkestralnimi skladbami. Tudi tradicionalni oznaki opera se nekateri izogibajo in svoja dela imenujejo, kot že omenjeno, glasbeno-scenska drama, glasbeno-scenski ali glasbeno-gledališki projekt in podobno.

Vsa dela, ki jih opisujem v knjigi, obravnavam z vidika njihove recepcije glede na medijske odmeve in mnenja v strokovni glasbeni literaturi. Čeprav so ti zapisi včasih protislovni in odražajo odnos pisca do skladatelja, si na njihovi podlagi bralec lahko ustvari neko mnenje ter s pomočjo teh navedkov razsoja o kakovosti del.

V Sloveniji je veliko ljubiteljev opere in glasbenih strokovnjakov še vedno začudenih ob spoznanju, da je od konca 18. stoletja pri nas nastalo 167 pretežno celovečernih in nekaj krajših opernih skladb ali njim sorodnih glasbenih oblik. V to številko sem umestil tudi opere slovenskih skladateljev Franca Pollinija in Jurija Mihevca, ki so bile napisane predvsem za italijansko oziroma dunajsko operno sceno. Opisujem tudi opere skladateljev neslovenskega rodu, ki so svoja dela ustvarili, ko so živeli in delovali pri nas (Emerik Beran, Kruno Cipci, Anton Foerster, Emil Hochreiter, Gašpar Mašek, Stefano Pellegrino Amato). Razen tega sem vključil še (edino) opero Huga Wolfa, čigar mati je bila slovenskega rodu, ter operno ustvarjanje Mihovila Logarja, po rodu Slovenca, ki se je leta 1927 preselil v Beograd in tam živel ter ustvarjal, a se je pogosto vračal v Slovenijo. Tako obsega seznam skladateljev slovenskih oper 73 imen. Med temi so tako skladatelji s končano izobrazbo iz kompozicije kot tudi tisti brez formalne izobrazbe, ki so znanje pridobili drugače (s študijem partitur, zasebnim poukom ipd.). 

Med vsemi našimi operami ima prvenstvo Foersterjev Gorenjski slavček, ki je pri nas in na tujem doživel kar triindvajset premierskih uprizoritev s prek 300 ponovitvami. Sledijo mu Ksenija Viktorja Parme z osemnajstimi, Ekvinokcij Marjana Kozine z enajstimi, Bravničarjev Hlapec Jernej in njegova pravica z devetimi, čeprav pretežno koncertnimi, ter Parmova Stara pesem in Urh, grof Celjski s po osmimi premierami.

Vsak skladatelj želi skladbo, ki jo je napisal, tudi slišati. Skladbe, pisane za koncertni oder, potrebujejo za to le večji ali manjši orkester ter morebitne soliste in pevski zbor, če gre za vokalno-instrumentalno delo. Opera, ki je pisana za gledališki oder, seveda zahteva veliko več in prav zato lahko skladateljev večletni trud večkrat ostane nerealiziran na njegovi knjižni polici ali v najboljšem primeru pristane v javni glasbeni zbirki katere od knjižnic oziroma v opernem arhivu. Opera zahteva poleg različnih umetniških ansamblov – pevcev solistov, orkestra, pevskega zbora in plesalcev – ter statistov, dirigenta in režiserja še več drugih sodelavcev, od scenografa in kostumografa, ki si zamislita zunanjo podobo, prek vseh tistih, ki njune zamisli izvedejo – krojačev, šivilj, lasuljarjev, mizarjev, slikarjev, ključavničarjev in še drugih, ki so ob predstavah za odrom in jih občinstvo ne vidi, kot so odrski delavci, električarji, rekviziterji, tapetniki, garderoberji, maskerji, pa do arhivarjev. To je velika družina sodelavcev, ki želijo skupaj udejanjiti čim boljšo predstavitev skladateljeve zamisli. Vsekakor opera med vsemi gledališkimi umetnostmi zahteva najzapletenejšo povezavo vseh na odru vidnih in nevidnih sodelavcev, kar ji daje poseben čar. 

Od vseh v knjigi omenjenih oper jih je 30, to je slaba petina, ostalo doslej neizvedenih na poklicnih odrih, za petnajsterico oper pa ali ni podatkov (šest), so pogrešane (štiri) ali nedokončane (pet). Med preostalimi 122 izvedenimi jih je 12 dočakalo le koncertno (štiri), radijsko (pet) ali televizijsko izvedbo (tri), 8 pa so jih izvedli na ljubiteljskih odrih. Nekatere so doživele prvo izvedbo tudi na tujih odrih. Poleg Pollinijevih in Mihevčevih še Corregidor Huga Wolfa, ves operni opus Mihovila Logarja, opere in operi podobna dela Vinka Globokarja, Kačji pastir Pavla Merkùja, Turjaška Rozamunda Johna Ivanuscha, Zlatorog Avgusta Ipavca, Kriton Tomaža Sveteta, Orlando.Das Schloss Vita Žuraja ter APAXNH in Die hilflose Hand Jana Gorjanca. Večkratno postavitev na tujih odrih sta dočakala le Gorenjski slavček (Brno, Cleveland in Olomouc) in Ksenija (trikrat v Zagrebu in enkrat v Varaždinu, Karlovcu, Osijeku, Beogradu in Novem Sadu) ter po enkrat Teharski plemiči (Brno) in Urh, grof celjski (Cleveland). Nekaj slovenskih oper je prikazala ljubljanska Opera na gostovanjih v drugih republikah nekdanje Jugoslavije, v Avstriji, v takratni Sovjetski zvezi in na ozemlju nekdanje Češkoslovaške. Kar nekaj naših skladateljev se je trudilo, da bi svojo opero ponudili tujim odrom, a jim to žal ni uspelo.

Librete za vse navedene opere je prispevalo 109 (od teh sta petkrat pisala besedila dva avtorja, enkrat pa trije) pretežno slovenskih piscev. Med temi je petintrideset ali malo manj kot ena tretjina skladateljev, ki so si besedila za svojih 80 oper (več kot polovica vseh obravnavanih) napisali sami, trije pa so si pri eni od oper izbrali soavtorja. Za dvanajst oper ni podatkov o avtorjih besedila. O problematiki libretov za slovenske opere je v referatu na simpoziju ob 200-letnici slovenske opere leta 1982 dokaj obširno pisal muzikolog Danilo Pokorn. 

Podatke o tem, kakšne so bile te opere in kakšni so bili odzivi ob njihovi izvedbi, sem dobil iz notnih gradiv, večinoma iz gledaliških listov, letakov ter ocen v dnevnem in periodičnem časopisju ter posebnih zbornikov, posvečenih posameznim skladateljem. Nekatere podrobnosti so mi posredovali tudi neposredno skladatelji sami. Vse dostopne podatke navajam z naslovi publikacij in datumi. Nekatere kritike predstav v slovenskem jeziku so še iz 19. stoletja, ko so pisali in govorili nekoliko drugačno slovenščino; teh besedil pri navajanju nisem spreminjal, saj so poseben dokument o razvoju našega maternega jezika. 

Knjigi so dodana različna kazala: seznam slovenskih opernih skladateljev z njihovimi deli, letnicami nastanka in prvimi izvedbami, seznam naslovov glede na letnico nastanka s podatkom o izvedbi in avtorju, seznam piscev opernih besedil, seznam oper na nosilcih zvoka in slike, seznam slikovnega gradiva ter seznam pri raziskavi uporabljenih virov.

Mislim, da moramo biti več kot hvaležni slovenskim skladateljem, ki so nam kljub vsem težavam, ki spremljajo nastanek in zapis opere, zapustili tako obilico del. Razumljivo, da vsa niso enako kakovostna, a je kljub temu med njimi kar nekaj dragocenih biserov, ki se jih ne bi sramovali niti v pregledu svetovne operne literature.

V 19. stoletju je nastalo sedemindvajset oper, od katerih so ravno opere Pollinija in Mihevca, plodnih skladateljev slovenskega rodu, z začetka tega obdobja bile napisane in izvedene v tujini – v Milanu in na Dunaju, pri nas pa dve operi k nam priseljenega Gašperja Maška, o katerih nimamo podatkov. Šele v zadnji tretjini tega stoletja so na naših tleh nastale prve opere Antona Foersterja, Miroslava Vilharja, Benjamina Ipavca, Viktorja Parme in Frana Gerbiča, v Zagrebu pa Frana Serafina Vilharja. Od enajstih so le tri ostale neizvedene. 

Ob tem se moramo ustaviti predvsem pri že omenjeni Foersterjevi operi Gorenjski slavček, ki jo je skladatelj leta 1871 napisal najprej kot lirično opereto in jo petnajst let pozneje, leta 1896, predelal v lirično komično opero. To je slovenska opera z največjim številom premierskih izvedb. Značilno zanjo je tudi to, da je bila po Foersterjevi predelavi v opero ves čas, vse do danes, izpostavljena najrazličnejšim posegom. Prva sta jo leta 1922 »popravljala« takratni dirigent Karel Jeraj in režiser Osip Šest. Leta 1937 sta literarni in gledališki kritik, dramaturg, prevajalec, esejist in politik Josip Vidmar ter dirigent in direktor ljubljanske Opere Mirko Polič posegla celo v vsebino in dogajanje prestavila v vas Begunje med francosko okupacijo leta 1809: francoski pevski učitelj Chansonette je postal francoski vojaški kapitan Champigny, Minkin ljubi Franjo pa Janko, vojak v avstrijski vojski; opera se pri njiju konča z veseljem ob Napoleonovi razglasitvi ustanovitve Ilirskih provinc. Že tri leta pozneje, leta 1939, so se vrnili k Jeraj–Šestovi inačici. Leta 1953 je dirigentsko taktirko držal Rado Simoniti, ki je v svoji instrumentaciji dodal Potrkan ples. Leta 1984 sta dirigent Lovrenc Arnič in podpisani po odkritju izvirne Foersterjeve partiture na podstrešju ljubljanske operne hiše poskušala le z nekaterimi odstopanji slediti tej partituri. Leta 2013 je bil napravljen do zdaj zadnji poseg v to Foersterjevo opero. Zanjo sta dirigent Igor Švara in režiser Vito Taufer zelo spremenila vrstni red glasbenih točk, da bi izvedla »kemično čiščenje slovenskega železnega repertoarja«, kot sta pred premiero povedala v intervjuju za časopis Delo; opero sta poskušala očistiti vsega, kar ni Foersterjevo. Njunega posega glasbeni kritiki niso sprejeli z odobravanjem.

V prvih letih dvajsetega stoletja do konca prve svetovne vojne beležimo dvanajst novih opernih del, od katerih pa so dočakale izvedbo le tri na slovenskem odru in dve v Zagrebu. Zanimivo je, da je takrat precej skladateljev odšlo študirat pravo na Dunaj, ki je bil takrat prestolnica Avstro-Ogrske, a so se tam nato posvetili glasbenemu izobraževanju. Med najplodovitejšimi opernimi skladatelji tega obdobja je bil Viktor Parma, ki je napisal pet oper: Urh, grof celjski, Ksenija, Stara pesem, Zlatorog ter Pavliha, ki ga ni uspel dokončati. Urh, grof Celjski je že ob krstni izvedbi dobil laskave ocene in podobno pri naslednjih premierah. Opera Ksenija je drugo največkrat izvajano operno delo, ki je seglo tudi prek slovenskih meja na Hrvaško, v Srbijo in Trst. Manj sta navdušili njegovi operi Stara pesem in Zlatorog, čeprav si je skladatelj z njima vseeno prislužil nekaj pohval. V tem obdobju je Risto Savin napisal dve od svojih štirih oper, Poslednjo stražo in Lepo Vido. Prav Lepa Vida iz leta 1912 je bila sprejeta z navdušenjem, ki se je leta 1928 s posrečeno predelavo pesnika in novelista Milana Puglja ter dirigenta Mirka Poliča še poglobilo.

Vse do začetka druge svetovne vojne je nastalo še devetindvajset slovenskih oper, za slovensko operno ustvarjalnost pa so bila nedvomno najplodnejša dvajseta leta dvajsetega stoletja, ko so skladatelji od leta 1919 do 1930 napisali enaindvajset oper, od katerih jih je polovica doživela izvedbo že tedaj. Med temi sta dve operi Rista Savina, manj uspešni Gosposvetski sen in Matija Gubec, ki so ga ob dveh izvedbah (leta 1936 in 1973) označili za vrh skladateljevega opusa. Najpomembnejši je bil v letih 1921 do 1930 gotovo Slavko Osterc, ki je napisal osem opernih del. Prve tri iz njegovega mladostnega obdobja, Krst pri Savici, Osveta in Kralj Edip, niso bile izvedene, Iz komične opere, ki jo je napisal leta 1928, pa je bila takoj deležna veliko zelo ugodnih mnenj. Njegova partitura opere Krog s kredo, ki jo je napisal leta 1929, je dolgo veljala za izgubljeno. Po najdbi v zapuščini dirigenta Demetrija Žebreta jo je leta 1995 z velikim uspehom izvedla mariborska Opera. Ta izvedba je bila izbrana tudi za video predstavitev na Peti mednarodni delavnici glasbenega gledališča leta 1996 v Münchnu. Prijavljenih je bilo več kot trideset del, ki so bila krstno izvedena v zadnjih treh letih, in organizatorji so med temi izbrali šestnajst novih del, vključno z Osterčevo opero. Vsako delo so predstavili s kratkim uvodnim predavanjem, nato pa z odlomki na velikem platnu. Osterčeva opera je vzbudila veliko zanimanja, zlasti ker je nastala že leta 1929, a kljub temu s svojo avantgardnostjo ni zaostajala za deli sodobnih skladateljev zadnjih treh let. Tudi preostale tri Osterčeve opere, Dandin v vicah, Medea in Saloma, spadajo v zvrst t. i. minutnih oper. Izvedbe prvih dveh leta 1932 in tretje leta 1979 so naletele na ugoden odziv, čeprav včasih tudi z razhajajočimi mnenji. Zanos za pisanje oper se je pozneje nekoliko zmanjšal: do začetka druge svetovne morije je nastalo še devet oper, medtem ko so med vojno operne muze molčale. 

Od konca vojne do začetka novega stoletja kot tudi še naprej je bila nekakšna stalnica povprečno deset novih slovenskih oper na leto. Najbolj so se operi po drugi svetovni vojni posvečali Tomaž Svete (deset), Darijan Božič (osem), Pavel Šivic in Danilo Švara (šest), Matjaž Jarc (pet), Radovan Gobec (od leta 1926 do 1988 sedem), medtem ko so se preostali redkeje, večinoma le enkrat, lotili za skladatelja vedno težavnih in dolgotrajnih opernih stvaritev. Razveseljivo je, da nastaja nov rod mladih slovenskih opernih skladateljev, med katere lahko uvrstimo tudi operno dejavnost študentov Akademije za glasbo v Ljubljani v letih 2009 in 2016. Na pobudo akademijskih profesorjev je nastalo 12 večinoma kratkih opernih ali operi podobnih del.

Kot je razvidno iz pregleda, ki ga ponuja knjiga, se predvsem v zadnjem času slovenska operna glasba razvija. Novodobni skladatelji se lotevajo različnih slogov, ki niso vedno povezani s tradicionalno operno obliko. Pri nekaterih je celo težko določiti mejo med odrskimi in preostalimi orkestralnimi skladbami. Tudi tradicionalni oznaki opera se nekateri izogibajo in svoja dela imenujejo, kot že omenjeno, glasbeno-scenska drama, glasbeno-scenski ali glasbeno-gledališki projekt in podobno. Prav izvedbe teh sodobnejših oblik so velikokrat še zahtevnejše za vse sodelujoče, od dirigentov, režiserjev do solističnih in zborovskih pevcev.

Naj ponovim: knjiga o slovenskih operah je namenjena vsem, ki imajo opero radi in jim veliko pomeni. Po njej pa naj bi segali tudi tisti, ki za operne ljubitelje in obiskovalce opernih predstav slovensko operno ustvarjalnost uvrščajo v vsakoletne sporede. Med 167 slovenskimi operami, ki so nastale v 225-letnem obdobju, je gotovo več takih, ki bi lahko obogatile vsako operno sezono. Na podlagi podatkov, ki jih ponuja ta knjiga, ne bo težko najti biserov slovenske operne umetnosti tako iz preteklih kot sodobnih obdobij.