Osamljeni jezdec v vedno dobri družbi

Pred dobrima dvema desetletjema sem se kot mlad pisun za glasbeno revijo Muska obregnil v takrat aktualni album Buldožerjev Noć. V preglednem sestavku o bendu sem zapisal, da plošča ne dosega briljance ostale diskografije zasedbe. Nekaj dni po izidu sem se o zadevi pogovarjal z enim od ključnih motorjev skupine, Borutom Činčem, ki mojega mnenja nekako ni mogel prav dobro razumeti. Njegov argument je bil, da je od prejšnje, meni tako ljube Nevino srce minilo pač že več kot deset let in da se je vmes radikalno spremenil svet (v času med ploščama je med drugim razpadel skupni jugoslovanski kulturni prostor), predvsem pa sami člani Buldožerja. Postali so zreli možje, plošča pa tako času in predvsem njihovim letom primerna, sicer pa čisto buldožerska, polna duhovitosti, ironije in sarkazma ter dobre svirke. Argument se mi je zdel umesten, vendar ga nisem ponotranjil in sem še naprej nekoliko sumničavo gledal na omenjeno ploščo. A leta so pridno odtekala in vedno bolj presenečen sem ugotavljal, kako častno se je omenjena zbirka pesmi postarala. Predvsem pa sem se nedvomno postaral jaz in ob tem opazil, da sem zadnja leta vedno pogosteje v predvajalnik vtaknil iz zbrane buldožerske diskografije prav Noć. Vedno intenzivneje me je nagovarjala. Ni druge, očitno sem moral tudi jaz priti v približno tista leta, v katerih so bili avtorji, ko so jo ustvarili, da me je dovolj močno dregnila pod kožo. In vedno pogosteje me je ob poslušanju prevzel nekakšen neobvezen, a vznemirljiv občutek, da to ni nujno le provokativni rokenrol (čeprav je nedvomno tudi to!), temveč svojevrstni bohemski in zafrkljivi šanson, zapakiran v rokerski žanr.

Gre za mojstrovino navdahnjenega avtorja v sivolasih letih, ki je že dolgo nazaj preživel vse pasti in norosti, a tudi evforijo neobremenjene rokenrolerske mladosti, ki pa ga muza še ni zapustila. Plošča po mojem mnenju nima slabega trenutka in kar šprica od duhovitosti in emocij. 

A od Noći dalje se Buldožerji niso več diskografsko oglasili (če izvzamemo single Bog okroglih nog) in nekako je tudi upanje na nove pesmi izpod peresa in iz grla Borisa Beleta vedno bolj plahnelo. Do pred nekaj let, ko se je začelo šušljati, da možakar spet snema, le da z drugo ekipo. Nadaljnje šušljanje je prineslo informacijo, da se druga faza ustvarjanja plošče odvija v studiu Činč. In nekako so se pričakovanja fanov vedno bolj zgoščevala v špekuliranjih, da bomo morda vendarle dobili novo ploščo Buldožerjev, kar je bilo od sodelovanja Beleta in Činča edino logično pričakovati. A to se ni zgodilo. Dobili smo Duhove. Vehementni bend, ki ga ob frontmanu, avtorju, pevcu in kitaristu Beletu sestavljajo že znani in po kakšno generacijo mlajši glasbeniki: solo kitarist Luka Vehar, bobnar Žiga Kožar in bas kitarist Miklavž Ašič – Miki, ki občasno poprime tudi za saksofon in klavir.

S svojim prvencem Dobri duhovi prošlosti po eni strani Duhovi nadaljujejo tam, kjer se je Noć končala, a po drugi odpirajo druga in drugačna izrazna polja ter avtorja in frontmana s tem postavljajo v nov kontekst. Plošča ponuja nekaj udarnih in razgibanih nažigancij, ki bi se brez problema infiltrirale v buldožerski repertoar (npr. aktualni single Tvoja mama to radi, a tudi Imam sve – hoću još ter Šteta Violeta) ali celo koketirajo z njim: Prljavi muškarci s plošče Nevino srce so se tako z leti postarali v Pokvarene starce (ki so svoje seksualne perverzije preobrazili v politične igrice), pesem Tako više ne ide! pa z izrisom žensko-moških opozicij nemudoma prikliče v spomin največji hit grupe, Žene i muškarci z Izloga jeftinih slatkišev. Še več, dva komada, Usamljeni jahač in Tko sam ja?, sta celo prearanžirani izvedbi komadov, ki sta se že pojavila na uvodoma obravnavani plošči Noć. A prav ta dva komada sta odlična ilustracija, da sta si skupini vendarle različni. Pesmi v izvedbi Duhov in v odnosu do preostalih pesmi na aktualnem albumu izzvenita neprimerno intimneje in zato ranljivo. Nekdanja slovenska Kdo sem jaz? postane v hrvaščini odpeta Tko sam ja? in je v novi preobleki deklarativno osebnoizpovedna, saj prejšnjega generičnega protagonista – nekega Acija –  zamenja Boris, torej avtor osebno. In če se je Usamljeni jahač pred dobrimi dvajsetimi leti poslušal tako, da je bil poudarek na »jahač« (beri »jebač«), v najnovejši reinterpretaciji pride veliko bolj do izraza osamljenost in s tem ranljivost. Kar pa ne čudi, če vemo, da se je moral v obdobju med ploščama Bele prebiti skozi izjemno težke osebne preizkušnje, tudi tiste najtežje sorte ... Za razliko od Buldožerskih izdaj, ki so bile zelo ekstravertirane in bolj kot ne namenjene razgaljenju in smešenju občečloveške neumnosti in hudobije (oziroma zabavanju ob karikiranju le-teh), je ta plošča torej v veliki meri zelo intimna in osebno izpovedna, kljub avtorjevemu nezgrešljivemu humorju. To poleg omenjenih dveh »priredb« potrjujejo še Savršeni sprovod, Sjedim, ležim in zaključna Ona živi.

Glede na povedano se mi zdi, da je bila Beletova odločitev, da za ta projekt sestavi nov, s preteklostjo kar se da neobremenjen bend, zelo smiselna. Glede na repertoar verjetno prav tako ni naključje, da je bend manjši, zreduciran na pregovorno rokersko osnovo, kajti: »You can't beat 2 guitars, bass, drum,« kot je zapisal Lou Reed na ovitku svoje plošče New York. In glej ga zlomka, sploh me album Dobri duhovi prošlosti kljub drugačni poetiki in glasbenim rešitvam nagovarja na podoben način – oziroma izžareva podobno avro, podoben šmek in samozavest – kot Reedov New York. Gre za mojstrovino navdahnjenega avtorja v sivolasih letih, ki je že dolgo nazaj preživel vse pasti in norosti, a tudi evforijo neobremenjene rokenrolerske mladosti, ki pa ga muza še ni zapustila. Plošča po mojem mnenju nima slabega trenutka in kar šprica od duhovitosti in emocij. Omeniti je treba, da je tudi na tehnični ravni album dovršen izdelek, in to tako v zvočni produkciji in miksu (Borut Činč) ter masteringu (Borut Činč in Jadran Ogrin) kot pri likovni rešitvi (Dalibor Barić), ki jasno koketira z »boljšo preteklostjo«, a se za razliko od verjetno pričakovanega navezovanja na frikovstvo (Bele je kot šef Buldožerjev veljal za ultimativnega frika v ex-YU kontekstu) naveže na drugi pol rokerske avantgarde 60-ih, tj. na psihedelijo, ki pa se Beletu kot nekdanjemu članu Sinov in Sedmih svetlobnih let seveda dobro prilega. 

P.S.: Sicer smo šele sredi leta, a so nekateri glasbeni publicisti že začeli najavljati svoje favorite za naj-album leta (tudi v Odzvenu). Menim, da noben izbor letošnjih najboljših izdaj ne bo popoln brez tu obravnavane.