Osvajanje in prisvajanje – 55. Jazz festival Ljubljana

Če odmislimo neproblematično glasbo, ki zgolj vztraja, lahko znotraj jazza na eni strani poslušamo godbe, ki v duhu nebrzdane kreativnosti dejansko prodirajo v nove prostore in jih s tem šele sploh ustvarjajo, medtem ko na drugi strani še vedno ostanejo tiste, ki mogoče resda ne prodirajo toliko v neznano, zato pa problematizirajo in vedno znova odločno osvajajo svoj lastni prostor. Tako bi lahko opisali zvočno zgodbo ne zgolj prvega večera letošnjega Jazz festivala Ljubljana, ki zadnja leta dobro lovi ravnotežje med obema izraznima poloma in ponuja poslušalcem dovolj izrazite zvočne premisleke različnih zvočnih dimenzij.

Letošnji festival je imel dva fokusa, Norveško in klavir. Iz prve so prišle tri zasedbe (zakaj ne več, kajti vse tri so nas prepričale z najbolj izvirnimi pristopi k jazzu in Norveška ima še ogromno drugih zanimivih jazzovskih glasbenikov, ki jih pri nas še nismo videli v živo?!), klavir pa je bil prisoten tako rekoč na vseh nastopih, v ožjem smislu pa bi v drugi sklop lahko uvrstili osem zasedb. Tovrstni fokusi so pomembna žarišča, ki festivalu kot celoti zagotavljajo prepoznavnost in vsebinsko organiziranost, zaradi katerih festival ni zgolj naključen niz koncertov. V preteklih letih so nekaj podobnega zagotavljali različni premierni nastopi, ki jih letos ni bilo.

Festival je otvoril Jani Moder z zasedbo Brain Blender, v kateri igrajo še Marko Črnčec (el. klavir), Robert Jukič (akustična, basovska kitara), Klemens Marktl (bobni) in Flip Philipp (marimba, vibrafon). Z glasbo z zadnjega albuma, predstavljeno na koncertu, prinašajo svoj pogled na sodobno jazzovsko sredino. Kot je bilo v živo še posebej očitno, Jani Moder meje v svoji glasbi določa nekako od znotraj navzven: njegove skladbe so vpete v dinamične, kontrastne stavke, ki so zgolj uvod v daljše osrednje pasaže prožnega, natančnega soliranja, v katerih se celotna zasedba tudi najbolj sprosti. Četudi so v nasprotju s tem nekateri zvočni pristopi in sestopi z nadrobljenimi frazami in nepotrebno kompleksnostjo mogoče zveneli, kot da so preveč zagledani sami vase, je Moder najbolj organska prepletanja ustvarjal z učinkovitim podajanjem pedalnih tonov, katerih napetost je že napovedovala prihajajočo gibkost. To so lepo zajele Modrove solaže, posebej tiste z distorziranim, rockovskim prizvokom, k temu vzdušju pa je bistveno pripomogel tudi Marko Črnčec, ki je spretno krožil okoli melodičnih središč. Vse to je zadostovalo za vtis zrelega in premišljenega zvočnega izraza; kar pa ni nujno dovolj – nekakšen pritajeni čar Modrove glasbe je bržkone v tem, da je njen pogled hlastno uperjen v daljavo, medtem ko so njeni koraki majhni in varni.

Nasprotno je zvočna vizija norveške zasedbe Jaga Jazzist, ene izmed zvezd festivala, izrazito usmerjena v iskanje nove izrazne forme in osvajanje novih zvočnih prostorov. V tokratni odrski različici osemčlanski sestav nadvse inovativno kombinira različne pristope, fraze in idiome ter jih sestavlja v presunljive zvočne strukture, katerih oblike so toliko nujne, kolikor se mogoče zdijo bizarne. Izraz zasedbe nenehno izziva razumevanje jazza, ki je v njeni pikolovsko natančni orkestraciji pravzaprav bliže postrockovsko progresivnemu pastišu, znotraj katerega skoraj ni prostora za solaže in improvizacijo. V njem se posamezni elementi kažejo v vedno novih permutacijah, ki vsakič znova pokažejo drug poudarek znotraj kaosa potencialnosti. Dolge skladbe premlevajo posamezne fraze, jih razvijejo malo v eno smer, malo v drugo, jih oklestijo primesi ali kontrapunktično obogatijo, dokler se vse skupaj za nekaj trenutkov ne steče v divje podrsavajočo ritmizacijo.

Zvočna podoba tega manjšega orkestra (sorodna mu je nemara prav tako norveška zasedba Wibutee) je neverjetno domišljena, k čemur je bistveno pripomogla tudi odlična zvočna slika – vsak odtenek se je slišal in bil povsem na svojem mestu. Postmodernistična izmuzljivost domnevno oprijemljivega je bila tako jazzovska kot novojazzovska, postzornovska ali postzappovska, vsekakor pa izvirna v obdelavi svojega gradiva, ki je, kot pravijo člani zasedbe, v izvirniku pravzaprav remiks njihovih lastnih skladb. A v živo je vendarle nekoliko drugače; tisto, s čimer zasedba takoj navduši, ni občutek, da gre tudi na koncertih za (sprotne) remikse, temveč to, kako natančno zna interpretirati svoje lastne skladbe. Izvirniki, ki so hkrati remiksi, so torej tudi izpopolnjeni vrhunci, ki se jih v živo nenazadnje pač ne da preseči.

Koncert zasedbe Limousine je žal odpadel.

Neizčrpne zgodbe tria

Prvi izmed treh klavirskih triov, ki so nastopili na drugi festivalski dan, je dal že na začetku nastopa jasno vedeti, da bo nekoliko manj obsežna publika deležna precej posebne izkušnje. Norveški trio In the Country ustvarja pri nas nemara redkeje slišano jazzovsko milozvočnost, okleščeno in predano spokojni počasnosti, znotraj katere se razpira prostor navdihnjene, domala pravljične lepote. V objemu mehkih harmonij je trio z zamaknjeno predanostjo vsak pridušeni ton osvetlil od znotraj in mu s tem vdihnil dušo, da so lahko lirične in melanholične, vsekakor poetične zvočnosti svojo introspekcijo razvijale v izjemno evokativne zvočne krajine. Ker se je glasba razvijala tako počasi in podkrepljena z enostavno ritmizacijo, so te krajine delovale kot v času zamrznjene podobe nekih čustveno bogatih trenutkov.

Zvočne strukture, v katerih sta bili sopostavljeni notranja toplota pogleda in ledena estetika narave, so se v njihovem nastopu premikale kot padajoče snežinke ali kot drsenje čez mogočne ledene plošče (odlično zadržani solo bobnarja Påla Hauskena je evociral škripanje snega pod nogami). Predvsem pianist Morten Qvenild je ta učinek nenehno izpopolnjeval z izjemno tenkočutnimi zvočnimi efekti in modifikacijami, ki so posamezne tone kristalizirali in ustvarjali nove efemerne vzorce. Znotraj takšnega razvoja so se mestoma pojavljale nekoliko manj zanimive priložnosti za jarretovska, rahlo bluesovska fraziranja, ki so se celoti lepo podala, čeprav niso predstavljala pomembnejše gibalne sile. Nastop so, mimogrede, spremljale nekoliko neenotne vizualizacije, nekatere (sneg, oblaki, drevesa, pokrajina) zelo posrečene, druge (detajl ust in hrbta, železniška postaja) niti ne.

Mirnemu uvodu je sledil nebrzdani, naravnost ekstatični vrhunec dneva ali kar festivala, zasedba Chalaba, trio nemškega pianista Joachima Kühna z Majidom Bekkasom (sintir) in Ramonom Lopezom (bobni). Trio izhaja iz afriških zvočnih tradicij, ki jih nato interpretira in presega z ekspresionističnimi obdelavami in freejazzovskim pristopom. Trio se je pod vodstvom izjemnega, neumornega Kühna takoj spustil v mogočen zvočni galop, ki si je tako rekoč brezkompromisno utiral svojo pot. Ni toliko pomembno, ali je trio evropsko tradicijo glasbenega modernizma cepil z afriškimi ritmi in idiomi ali pa je pritisnil na globoko skrite bluesovske živce abstraktnega jazzovskega ekspresionizma, šteje samo to, da je z vsemi omenjenimi sestavinami bogata zvočnost tria odločno prepihala ušesa zdaj že številnejše publike, ki ni mogla zadržati vzklika navdušenja.

Kühn, ki je naslednji dan nastopil tudi s solističnim recitalom, je vedno znova navduševal s svojimi virtuoznimi, občasno mišičastimi fraziranji, ki so znotraj danih okvirov odkrivala neslutene zvočne možnosti, hkrati pa je z njimi vedno znova opozarjal na ekspresionistično jedro. Obenem je Bekkas s preigravanjem divjih ostinatov ohranjal ravno dovolj jasen podton afriškega izročila (občasno je tudi pel, enkrat v dialoških meandrih s Kühnom na saksofonu), medtem ko je Lopez navduševal s svojo rušilno silovitostjo. Z razpršenim, zdrobljenim ritmiziranjem je ustvarjal mogočno topotanje in energične pljuske, njegove solaže pa so bile mnogobarvne in bogato ornamentirane; z vsem tem je Lopezova zvočnost dobivala nekakšno prepišno kvaliteto, izraženo v dinamičnih piših in vrtincih, ob katerih je zvočna celota kar podivjala.

Od vseh treh slišanih triov vsebuje glasbena govorica mlajšega libanonskega pianista Tareka Yamanija, v čigar zasedbi igrata še mlajša slovenska jazzista Goran Krmac (tuba) in Kristijan Krajnčan (bobni), še najbolj prepoznavne vzorce tistih različnih izročil, pri katerih se njena podoba neposredno napaja. Yamani izhaja iz hkratnosti tradicionalnih egiptovskih, bližnjevzhodnih idiomov ali ritmov in jasno zamejene jazzovske slovnice, ki mu služi kot interpretacijsko ogrodje. Rezultat je harmonsko jasna zvočnost, ki prav zaradi Yamanijeve zvestobe izročilu – tako jazzovskemu kot bližnjevzhodnemu – svojih meja nikoli zares ne prestopi, kar daje celotnemu triu nekoliko statičen učinek. A to počne pravzaprav s takšno gladkostjo in zazibano pretočnostjo, da se odsotnost globlje problematizacije, zavita v privzeto klasičnost, hitro presliši.

Da bi bila bolj izrazno bogata in individualizirana, bi morala biti Yamanijeva kotrlikajoča bopovska fraziranja, segajoča tako rekoč nazaj k Artu Tatumu in zajeta v nenehna prelivanja z enega konca tastature na drugega, v želji po izpopolnjenosti vendarle manj zaokrožena. Trio je bil še najboljši v interpretaciji jazzovskih standardov, pri čemer se je z natančnimi in dirjajočimi vložki izkazal predvsem Kristijan Krajnčan. Za razliko od tria Chalaba, ki je svoj izraz spletal iz vznemirljivih presečišč posameznih krožnic, je bil izraz tria Tareka Yamanija sestavljen iz mnogo manj zanimivih srečanj skoraj identičnih koncentričnih krožnic.

Za vsakogar nekaj

Solistični recital ljubljanskega jazz festivala je letos pripadel pianistu Joachimu Kühnu, ki je nastopil že dan poprej, kar je lahko ena izmed posebnosti tovrstnih strnjenih festivalskih dogajanj; poleg članstev v različnih zasedbah smo tako, denimo, med ljubljanskimi solisti na ta način doživeli tudi vibrafonista Jasona Adasiewicza in trobentarja Petra Evansa. Joachim Kühn, ki je posnel tudi že kar nekaj solističnih albumov in na njih povezoval lastne, jazzovske in kompozicije klasičnih skladateljev, kot sta Bach in Mozart, je odigral intenziven recital v pretežno ekspresionistični maniri, nakazani že med koncertom s triom.

Kühnov recital je razvijal izraznost, ki jo med drugim zaznamujejo kompleksna dinamika in hitri staccati, razpršeni preko obeh skrajnosti registra. Kühnove bliskovite fraze in občasni jazzovski idiomi so s svojimi nenadnimi vzponi in padci odpirali drobne razpoke v njegovi zvočni preji, skozi katere je preseval nikoli dosegljivi ideal. In bolj ko se je ta ideal izmikal, večja in bolj nemogoča se je zdela zahteva po njem, kar so potrjevali stalni vdori izrazito temnih barv, s katerimi je leva roka napadala desno. Tako je bil večkrat opazen nekakšen boj za zvočno prevlado, ki je z zgoščevanjem vnašal disharmonijo in se trmasto zajedal v zvočno tkivo. In toliko bolj so se fraze gostile in prekrivale, vse do udarnih zvočnih grozdov, s katerimi je dobival Kühnov doživeti, virtuozni recital nove fizične in prostorske razsežnosti, kot bi hotel preseči lastno zvočno paradigmo.

V večer v Križankah nas je nato vpeljal naš mlajši pianist Marko Črnčec, ki je s svojo dejavnostjo v različnih zasedbah že večkrat dokazal svojo jazzovsko prilagodljivost in spretnost, med drugim z Janijem Modrom. Na 55. Jazz festivalu Ljubljana je nastopil s svojim kvartetom, ki je pred kratkim izdal nov album. V tem kontekstu je Črnčec z zasedbo potoval po polju sodobnega jazzovskega mainstreama, katerega izraz lahko določajo mnoge tradicije, tokrat zbrane v postbopovski mešanici previdno odmerjenih elementov fusiona in različnih latinskoameriških ritmov. Črnčcev kvartet je ustvarjal jasno usmerjeno in gladko zvočnost, razpeto nekje med Gonzalom Rubalcabo (Črnčec mu je posvetil eno izmed kompozicij), nemara pa še bolj Michelom Camilom in Chickom Coreo. Preden je kvartet dosegel svoja zvočna in izrazna sidrišča, se je v kompozicijah izrazito zaganjal v bliskovita dirjanja, ki pa niso bistveno pripomogla k individualizaciji izraza.

Kot eden izmed osrednjih, nedvomno pa najbolj razvpitih in popularnih gostov letošnjega festivala je večer v Križankah zaključil karizmatični pevec Gregory Porter, ki je trenutno najbrž na vrhuncu svoje glasbene kariere. To, da je tudi jazzovski festival končno spet dodobra napolnil Križanke in da je Porter za svoj zadnji album prejel grammyja, sta verjetno zgolj skromna pokazatelja njegove dejanske priljubljenosti. Ta temelji na Porterjevem čudovitem baritonu, njegovi izrazni toplini in zaokroženih skladbah, ki si s soulom in r’n’b-jem utirajo avtorsko pot skozi klasični jazz. Porterjeva glasba je nekakšno croonersko-jazzovsko kantavtorstvo, ki neguje izročila od Marvina Gayja do Nata Kinga Cola, a ob tem vzdržuje tudi bežni vtis določene sodobne urbanosti in z njo povezane mitologije. Porter je nastopil z brezkompromisnim kvartetom, ki je ustvarjal vtis profesionalne popolnosti, pri čemer je treba posebej omeniti navdihnjene solaže saksofonista Yosuketa Sata, ki so s hitrimi preletavanji in vratolomnimi zdrsi kontekst koncerta že skoraj presegale. No, skoraj, saj so bile še vedno znotraj meja najstrožjega jazzovskega profesionalizma. V celoti torej simpatičen, topel in dodelan nastop, kot smo to seveda pričakovali.

Kot glavno lastnost glasbe zasedbe De Beren Gieren, ki je z gostjo trobentarko Susano Santos Silva iz tria prerasla v kvartet, bi lahko bržkone označili nekakšno izmuzljivost, s katero zasedba rokuje nadvse previdno in spoštljivo, kot bi šlo za nekaj krhkega, težko ulovljivega, po svoji naravi pa v bistvu čudnega, a tudi izzivalno lepega. Pri tem je samo primerno, da se vse skladbe, kot so povedali, nanašajo na življenje – postrvi, med drugim v navezavi na Schubertov kvintet, poimenovan po isti ribi. Zasedba v precizni medsebojni igri, polni izjemno duhovitih prebliskov, namenoma pušča veliko praznih mest, tako da strukturni orisi ostajajo nekoliko nejasni, saj sproti vznikajo iz krhkih razmerij večino časa precej oddaljenih zvočnih polov. Pri De Beren Gieren se lahko posamezna fraza pojavi nenadoma kot prekinitev na videz enolične zvočne preje, ki je samo ena izmed možnih zvočnih dimenzij, ali pa jo povzemajo vsi hkrati, tako da je tisto, kar manjka, nenadoma njeno sidrišče. Tako napeta glasba zasedbe De Beren Gieren temelji na domiselnih prepletanjih različnih zvočnih implikacij, ki se jim posreči z nepričakovanimi dinamičnimi zasuki in zadržanimi minimalističnimi poudarki povezati oddaljene točke v presunljive zvočne like. Glede na njene prejšnje nastope na pričujočem festivalu je Susana Santos Silva svojo navidezno hladno distanciranost tokrat zelo prepričljivo vpela v dialektično zvočno celoto te samosvoje komorne zasedbe.

Festivalska raznolikost in festivalskost

Otvoritvene, opoldanske barve sobotnega jazzovskega maratona, najbolj festivalskega dne festivala, sta v svojem nastopu izbrala Gianluca Petrella (pozavna) in Giovanni Guidi (klavir) v duetu Supstar. Svoji skladni, izjemno topli glasbeni govorici sta prepletala v širokih, a prosojnih nanosih, ki so ustvarjali vtis nekakšnega impresionističnega jazzovskega akvarela, v katerem so se prelivali nežni, a jasni in skrbno premišljeni barvni sloji. S poudarjanji vedno istih osnovnih obrisov sta Petrella in Guidi znotraj njih razpirala možnosti za vedno nove detajlirane odmike, denimo s poudarjanjem fine teksture in komaj opaznim cefranjem robov. Tako je bilo jedro njunega čutnega nastopa prav v kontrastiranju različnih improviziranih premen, iz katerih so za hip ali dva vznikali odmevi različnih (jazzovskih) idiomov. V takšnih zvočnih pregibih sta Petrella in Guidi razkrivala tudi trenutke komaj opaznih odtenkov izrazito subjektivnih zvočnih komentarjev, ki pa se jim je vedno znova posrečilo vrniti v osnovno harmonsko korito, v varno zavetje melodije. Posebej bogat je bil vokabular Petrelle, ki se je podajal v vse skrajnosti, vendar še zmeraj podrejene sentimentalnemu zvočnemu impresionizmu.

Eno najizvirnejših jazzovskih godb je za letošnji festival pripravil kvintet portugalskega basista Huga Carvalhaisa (Dominique Pifarély, violina; Emile Parisien, sopranski saksofon; Gabriel Pinto, klavir; Mario Costa, bobni). Kvintet je svoje jasno začrtane strukturne okvire vedno znova presegal z drznimi zrcaljenji, drobljenji in nepričakovanimi zgostitvami ter delal pri tem še radožive ritmične pregibe in zračne pasuse oplajal z na novo osmišljenimi idiomatičnimi zaslombami in pristopi od postbopa do jazzovske avantgarde. Da jih je lahko domiselno preslikal z novimi sredstvi, je kvintet nize disonanc rahljal s spiralastimi ponovitvami, ki so bile že same po sebi povsem učinkovite. Zasedba je zvočne črte lomila v posamezne čačke in jih iz utripajočih gnezdišč razvijala v nove risbe. Tako je bil učinek celote izrazito mnogoplasten in polimorfen že v svoji zasnovi, ki so jo nato nadgrajevale individualizirane govorice posameznikov, bolj zvočnih sopotnikov kot zgolj solistov. Med njimi je izstopal, morda še preveč, Pifarély s svojimi vsenaokoli raztresenimi vražjimi frazami, ki jih je Parisien ne nazadnje dobro kontrastiral.

Tretja in zadnja v sklopu letošnjega norveškega fokusa je nastopila zasedba Cortex, značilni postcolemanovski kvartet trobente, (altovskega) saksofona, kontrabasa in bobnov (Thomas Johansson, Kristoffer Berre Alberts, Ola Høyer in Gard Nilssen), ki z odličnim in predvsem osebno angažiranim razumevanjem razpira formo in v labirintu izraznih križišč vedno izbere pravo smer. Njihove melodije so ravno prav kontrapunktično jasne, da jih lahko spremljajo čvrsti basovski ostinati v funkcionalnih, jedrnih harmonijah, in ravno dovolj razprte, da imajo lahko za tolkalsko podlago ritmiziranje, ki nenehno prehaja med rušilno silovitostjo in svobodno razpustitvijo. Koncertna dinamika zasedbe nikoli ne izgubi fokusa, zato se točno v pravem trenutku, tako rekoč sredi leta, vedno znova ujame. Njene skladbe so namreč strukturirane tako, da se lahko sproti razkrajajo v navdihnjene rubate, valovijo okoli središčnih modalitet in se še posebej rade poženejo čez rob – v prosti pad, ki se ne izteče na tleh, temveč, nasprotno, izvedbe ponese še više v silovite vrhunce.

Potem ko smo lahko Zlatka Kaučiča pred nedavnim slišali v zanj že skoraj neznačilno lirično zvenečem klavirskem triu in po dolgem času spet za bobnarsko baterijo (album December Soul in nastop v Kinu Šiška), je Kaučič, ki projekte po lastnih besedah zelo nerad ponavlja, nastopil še v duetu s pianistom Agustíjem Fernándezom. Dvojec je na odru v slabše obiskani Linhartovi dvorani razvijal svojo napeto improvizacijo, razdeljeno na posamezne ločene izvedbe, od katerih je vsaka bolj ali manj raziskovala svojo zvočno in izrazno paleto. Njun nastop je vseboval tako oglate, kotrlikajoče se ekspresionistične pasaže kot tudi izrazito svobodne, celo aleatorične in avantgardne izlete v neidiomatično zvočnost, ki je pravzaprav čedalje bolj prevladovala. Kaučič tudi tokrat v duetu s Fernándezom ni razočaral. Dialog med obema glasbenikoma je bil celo tako tekoč, da večkrat ni bilo jasno, kdo ga vodi in kdo sledi; ta kreativna dvoumnost je šla tako daleč, da sta se oba tudi zvočno precej približala: denimo Fernándezovo drgnjenje in krtačenje klavirjevega drobovja pa Kaučičevo žaganje po čineli. K temu je bistveno pripomogla Kaučičeva znamenita talna postavitev zvočil, ki mu omogoča izredno natančno sprehajanje po registrih in zvočno barvanje v vedno znova presenetljivih odtenkih. Skupni izraz obeh glasbenikov je vseboval izrazita dinamična nihanja, na katera sta si Kaučič in Fernández vzajemno odgovarjala z natančnostjo, kot jo v takšnih improvizacijah slišimo le redko, pri Kaučiču pa jo že kar nekako pričakujemo. Čeprav je dvojec ustvaril nekaj nadvse liričnih vzdušij, so bile zlasti učinkovite tiste pasaže, v katerih sta Kaučič in Fernández dosegla že skoraj monokromatske zvočne zgostitve, minimalistične zvočne gmote, ki so tako rekoč pripravile teren za naslednji nastop.

The Necks, unikum sodobne glasbe na presečišču različnih izrazov, je pri nas že dobro znan trio, ki suvereno zaseda nikogaršnje polje kot da čiste zvočne arhitektonike, do katere je trio prišel bolj ali manj preko ambientalnega jazza. Pred kratkim je nastopil pred napolnjeno veliko dvorano Kina Šiška, kjer je pokazal, da njegov izraz nemara še bolj nagovarja izvenjazzovsko publiko, medtem ko je nekoliko tvegana in ne zares nujna poteza organizatorjev 55. Jazz festivala Ljubljana trio drzno postavila v drug kontekst.

Skupinska improvizacija The Necks je na tokratnem koncertu vzniknila iz tišine z alikvotnimi basovskimi toni, plašno zbranimi v minimalistične variacije izhodiščne fraze, ki so se prezrcalile v hipnotične klavirske arpeggie, zbrane okoli osnovnega tona. Ti si bili sprva ubrani že kar nekam sumljivo lirično (mogoče podobno drugemu delu koncerta v Šiški), vendar so se hitro zgostili v odprt ostinato. V značilnem ambientalnem zgoščevanju po mikroskopskih korakih se je postopoma oblikovala sprijeta zvočna gmota, ki se je v maniri glasbenega minimalizma lomila skozi zvočno prizmo: eno je bilo hkrati mnogo in mnogo spet eno. Pri The Necks je nesmiselno govoriti o vrhuncih, saj bi to zanikalo osnovno zvočno premiso zasedbe, a vendar so bili odtenki istega v nekaterih raztežajih še posebej učinkoviti, denimo takrat, ko se je klavirski ostinato na videz zlil v en sam zvok, v katerega se je eno uro trajajoča izvedba bolj ali manj tudi iztekla – če ne bi bil koncept tonalitete vmes seveda že ukinjen.

Večer se je, zdaj že tradicionalno, uradno zaključil s klubskim nastopom, ki iz zveste jazzovske publike še nikoli ni potegnil kaj več kot občasnega zibanja – za kaj več je publika ljubljanskega jazz festivala premalo plesno razpoložena in obenem bržkone preveč kritična. Zasedba The Souljazz Orchestra je v poskočne plesne ritme ujela primesi, ki jih vsebuje njeno ime, in še več, vse skupaj zajeto v dostopen klubski format zmernega naslanjanja na retro estetiko.

Sobota je zadnje čase nedvomno najbolj festivalski dan, vendar tega ne bi mogli sklepati toliko iz samega zaključka, temveč prej iz dogajanja raziskujoče in vznemirljive prve polovice dneva. Ne glede na vse je Linhartova dvorana pač nekako nespektakularna in za razliko od kluba ali njegove zunanje terase na strehi Cankarjevega doma povsem nefestivalska. Zato so morebitni subjektivni pomisleki ob posameznih nastopih prvega dela dneva mnogo manj pomembni od morebitnih načelnih pomislekov druge polovice. No, pa saj ti uradni zaključki niso zares toliko antiklimaktični koncerti, ki bi zahtevali uho jazzovskega navdušenca, temveč nagovarjajo bolj žurerska telesa, ki se očitno ob takšnih urah v tem mestu raje zbirajo kje drugje, tam, kjer ne potrebujejo vstopnice za vrhunsko celodnevno jazzovsko dogajanje.