Paket angažma

Ko je ob izteku leta 2019 skupina balans v okviru koncertnega dogodka Dvocikel varovancem beograjske založbe Krava 22 na široko odprla vrata Layerjeve hiše, si verjetno ni predstavljala, da bo medsebojno mreženje izvajalcev preseglo tonske vaje in spontane seanse. Poleg omenjenih balans so svoje inštrumente, pobude in ideje brusili člani skupin Nevaspitani, Klotljudi, Dogs in Kavala ter Tipon. Tako naštete skupine kot tudi njihova matična založba Krava 22 so del beograjskega kolektiva Kvaka 22, ki kot neodvisni kulturni prostor skrbi za mlajšo generacijo avtorjev, predstavlja njihova umetniška dela in organizira izobraževanje in umetniške delavnice. Najizrazitejši del poslanstva kolektiva pa je možnost povezovanja in sodelovanja med umetniki iz širše regije, zato ne preseneča, da so se na glasbeni rezidenci projekta Dvocikel varovanci založbe Krava 22 odzvali v mogočni in sila empatični zasedbi, ki je pod taktirko domačih prvokategornikov iz zasedbe balans poskrbela za neponovljiv koncertni večer. In da ta neponovljivost ne bi ostala zgolj v domeni nastopa, so pri založbi Krava 22 poskrbeli za izdajo albuma. New Balkan Wife se kot empatična večnacionalna zasedba spogleduje s svojo lastno glasbeno preteklostjo in s široko paleto vzornikov. Vendar je pri tem način interpretacije in zvočne verifikacije povsem unikaten. Kar najbolj pritegne poslušalca, je enostavnost igranja, ki se na trenutke podreja mogočnemu sporočilu, a hkrati ohranja dinamiko usklajene in navdahnjene zvočne improvizacije. Gre za projekt in album, ki v vseh ozirih presega zgolj punkovsko ikonografijo, kajti drzna zvočno-lirična izraznost se z vsako skladbo prilagaja skupinskemu cilju.

Dobili smo nekakšno all stars skupino, ki sliši na ime New Balkan Wife, in unikatni paket angažma, zbirko skladb Ništaa, ki metodo DIY pri glasbenem udejstvovanju povzdiguje na piedestal najbolj zanimivih in ustvarjalno navdihujočih glasbenih del. Del, ki niso odvisna od prevladujočih trendov, narekov tržišča ali populističnega pogleda na vsakdanjost. New Balkan Wife s svojo pokončno poskočnostjo obravnava celo vrsto odnosov človeka do narave in njegovo umeščenost v družbeni diskurz. Že uvodna skladba Pozdravljeni nas postavi v kontekst našega egoističnega uničevanja narave, ki si liže rane, ko mi, zaviti v plastično vrečko, ne vemo več zase. V trenutku, ko se rožlja z orožjem množičnega uničenja, še bolj realistično in usodno deluje skladba Vsi smo oni s svojimi ultimativnimi verzi: »če maš bombo, pol maš moč«. New Balkan Wife zrcali podobo sedanjosti, ki brez kančka samorefleksije in kritike človeštvo pelje k pogubi. Četudi so trenutki, ki nas delajo bolj človeške, kot smo, ko se zavemo, kje je Zgornja meja – pristno obarvana skladba prenapete liturgije strun in Kristininega vriska. Klimatična uvertura v umirjeni recital Opera ljudi, ki problematizira človeški obstoj v objemu vsesplošnega črnila in na najboljši način predstavi sodelujočo ekipo, ki se iz energičnega punk zaledja prelevi v polnokrvni rock artizem. V podobnem sozvočju ji sledi Strog ukrep, ki nas spominja na obdobje karantenske introvertiranosti in uniformirano boječega vsakdana. Apokaliptično najzgovornejša poema o uničenju narave je Kvadratni metar, kjer se moramo enkrat za vselej sprijazniti z dejstvom, da novogradnja betonskih zgradb ne prinaša fotosinteze, ne prinaša ne zraka ne vode. Zato je nujna vrnitev v Džunglo, k izhodišču, da se odrešimo civilizirane gmote črednega nagona, četudi se naša dejanja na trenutke zdijo kot popolno brezdelje ali nedelovanje. Za zaključek se nam postreže z nabrito energično poskočnico Loh se delaš, ki se mi zdi ultimativni hit albuma. Kljub minimalističnemu aranžmaju se njena enostavnost v gibčnosti kristalizira z vsako terco, ki nam prikliče v spomin postpunkovska osemdeseta leta, in to tako v zvoku kot z besedilom. 

New Balkan Wife se kot empatična večnacionalna zasedba spogleduje s svojo lastno glasbeno preteklostjo in s široko paleto vzornikov. Vendar je pri tem način interpretacije in zvočne verifikacije povsem unikaten. Kar najbolj pritegne poslušalca, je enostavnost igranja, ki se na trenutke podreja mogočnemu sporočilu, a hkrati ohranja dinamiko usklajene in navdahnjene zvočne improvizacije. Gre za projekt in album, ki v vseh ozirih presega zgolj punkovsko ikonografijo, kajti drzna zvočno-lirična izraznost se z vsako skladbo prilagaja skupinskemu cilju. Ta opozarja na uničujočo prihodnost človeštva, ki ni več podatek iz petletnih okoljevarstvenih načrtov, ampak je že tukaj in zdaj.