Paradoks »slovenskega« Spotifya

»Končno smo se uvrstili na zemljevid sodobnega glasbenega trga,« so ob novici o prihodu Spotifya v Slovenijo julija 2020 pisali osrednji slovenski mediji. Diskretni vstop švedskega tehnološkega giganta na podalpsko glasbeno tržišče, ki ga za razliko od nekaterih drugih držav ni spremljala marketinška kampanja, nas je kot eno zadnjih evropskih držav uvrstil na seznam ponudnic storitev najbolj priljubljene platforme za pretakanje glasbe na svetu. Od takrat sta minili več kot dve leti. V tem času je bil Spotify, podobno kot v predhodnih razvojnih fazah, deležen številnih novih afer in škandalov. Med bolj odmevnimi je bila domnevna vrtoglava 200-milijonska pogodba z najbolj znanim podcasterjem na svetu, Joejem Roganom. Verjetno se spomnite tudi kampanje, ki sta jo proti Spotifyu zagnali ikoni zlate dobe glasbene industrije, Neil Young in Joni Mitchell. Zaradi kontroverznih Roganovih podcastov, v katerih so bila izražena proticepilska stališča, sta slednja svojo glasbo odstranila s platforme (Young je vodji Spotifya, Danielu Eku, celo neuspešno ukazal, naj izbere med njim ali Roganom). Niti Young niti Mitchell niti vsi drugi, ki so sledili, niso uspeli ogroziti hegemonije švedskega podjetja. Pravzaprav je njihova pravičniška, toda v esenci cenzorska gesta bolj kot ne izpadla komično. Nenazadnje je poznavalcem razmer pri Spotifyu že dolgo jasno, da je slednji konkretno razširil svojo poslovno strategijo in ob glasbeni ponudbi velik poudarek postavil na ponudbo podcastov. Prav oglaševanje v podcastih ponuja priložnosti za kovanje novih dobičkov, saj je veriga lastnikov avtorskih pravic veliko krajša (ali celo temelji na posamični pogodbi z ustvarjalcem podcastov, kot v Roganovem primeru), za razliko od glasbe, kjer so deležniki najmanj trije, tj. avtor glasbe, izvajalci na posnetku in založba oziroma lastnik zvočnega zapisa. Nacionalna strategija za promocijo slovenske glasbe bi morala jasno in glasno spodbujati dostopnost digitalnih storitev za distribucijo glasbe. Nenazadnje govorimo o globalni dostopnosti slovenske muzike iz različnih obdobij naše zgodovine. Če želimo karikirati situacijo, bi od Ministrstva za javno upravo morali zahtevati, da zažene kampanjo, s katero bi se opozarjalo na dejstvo, da je poslušanje glasbe na YouTubu primerljivo s piratstvom, saj slovenski glasbeniki od tega nimajo ničesar, razen zastonj promocije, od česar pa se težko živi. Obenem se moramo zavedati, da je prav ministrstvo tisto, ki bi lahko pritisnilo na odločevalce na področju avtorskih pravic in končno uredilo problem monetizacije YouTuba, kjer Slovenci še naprej poslušamo največ glasbe. Dokler to področje ne bo urejeno, se zdi edina smotrna, celo državnotvorna strategija, predvsem v smislu neposredne podpore aktualni in starejši slovenski (pop)kulturni produkciji, poslušanje glasbe na platformah, kot je Spotify. 

Ne glede na Spotifyeve sporne poteze je število njegovih uporabnikov medtem naraslo na 350 milijonov, med katerimi najdemo 150 milijonov naročnikov. Toda nelagodje med glasbeniki, ki ne spadajo med 1% najuspešnejših, je še naprej vseprisotno. Med drugim so se nekateri glasbeniki združili v sindikat Union of Musicians and Allied Workers, ki Spotify aktivno poziva, naj glasbenikom zviša tantieme za posamezno predvajanje skladb in zagotovi večjo transparentnost njihovega poslovanja. Medtem je Netflix splavil švedsko igrano serijo The Playlist, ki nam v šestih epizodah skozi oči različnih akterjev (ustanovitelj, glavni vlagatelj, glavni programer, pravnica, predstavnik glasbene industrije, glasbenik itd.) predstavi fiktivno zgodbo o nastanku in razvoju Spotifya. V dokudrami, ki je nastala na podlagi knjige Spotify Untold Svena Carlssona in Jonasa Leijonhufvuda, je glavni protagonist Daniel Ek pričakovano portretiran kot trmoglav, samozavesten in vizionarski tehnološki revolucionar, ki bo s svojo vizijo o »prosto dostopni glasbi« subvertiral celotno glasbeno industrijo in pometel s konkurenco. Serije še nisem dokončal in je bržkone ne bom, saj ponuja zgolj borni poskus (de)mitologizacije Spotifyeve sage. 

Na tem mestu bi z vami lahko delil nešteto javnih polemik, kritik in pobud, s katerimi želijo bodisi glasbeniki bodisi založniki ali drugi lastniki avtorskih in drugih pravic izboljšati aktualni položaj ustvarjalcev na tej priljubljeni platformi. Večina jih pije vodo in si zasluži javno obravnavo tudi v kontekstu slovenske glasbene scene. Toda za potrebe pričujočega sestavka bomo za trenutek odmislili vlogo Spotifya in njegov vpliv na glasbeno industrijo v globalnem kontekstu in se obrnili samo k slovenskemu trgu. Po več kot dveh letih je skrajni čas, da vsaj ošvrknemo aktualno »post-Spotify« situacijo na domači sceni. Ironija prihoda Spotifya v Slovenijo se skriva v dejstvu, da je zloglasni izkoriščevalec glasbenikov, ki je svoj milijardni imperij zgradil na njihovih upognjenih hrbtenicah in žuljavih rokah, k nam prišel kot nekakšen rešitelj pred nesposobnostjo slovenskih institucij za varovanje avtorskega prava. Vendar moramo biti pri takih trditvah bolj specifični. Ko govorimo o Spotifyu kot pozitivnem protagonistu, ki je slovensko sceno na neki način poživil in jo (vsaj teoretično) postavil ob bok drugim glasbenim trgom, moramo upoštevati dve dejstvi. 

Prvič: pred prihodom Spotifya smo večino slovenske glasbe konzumirali na YouTubu, s katerim Slovenija kot edina evropska država še danes nima urejenih kolektivnih pogodb, ki bi izvajalcem omogočile zaslužek od predvajanja videospotov oziroma skladb. Ko sem na eni od okroglih miz na to temo neposredno naslovil enega od tistih, ki urejajo oziroma bi morali urejati to področje, je bil njegov odgovor nekako v stilu: »Niti predstavljati si ne moraš, kako težko je to urediti, praktično nemogoče.« Skratka, prihod Spotifya je slovenskim izvajalkam in izvajalcem ter njihovim fenom vsaj ponudil mehanizem, ki klike oziroma predvajanja neposredno pretvarja v dobiček, pa čeprav gre zgolj za cente. Če na eni strani tujim glasbenikom odžira pošten zaslužek, pa slovenskim glasbenikom omogoča vsaj simbolično monetizacijo njihovih glasbenih del. In drugič: s Spotifyem so tako mlajše kot starejše generacije (če odštejemo tiste, ki so že prej odrasli s platformo Apple Music, in res redke posebneže, ki uporabljajo Deezer ali Tidal) končno dobile centralizirano platformo, kjer lahko neposredno dostopajo do skoraj »vse« slovenske glasbe današnjega in včerajšnjega dne. Nikoli prej ni bila slovenska glasba tako lahko dostopna, nenazadnje pa tudi neposredno povezana v širšo mrežo Spotifyevih algoritmov, zaradi katerih lahko nekdo preko glasbe zasedbe Joker Out odkrije tudi izdaje bendov, kot so Kokosy, Jet Black Diamonds in Koala Voice. Lahko bi rekli, da je bilo to ves čas mogoče tudi na YouTubu, toda od rekalibracije algoritmov leta 2019 je kvaliteta njihovih priporočil v desnem stolpcu radikalno nazadovala. Vse težje se je prebiti iz algoritemskih balončkov in odkrivati vsebine onstran ponavljajočih se priporočil. Skratka, ko govorimo o »slovenskem Spotifyu«, moramo zaradi specifičnosti našega zaostalega glasbenega trga tako rekoč odmisliti skoraj vse probleme, ki jih pripisujemo tej platformi. Ne glede na objektivno problematične načine distribucije tantiem kot tudi algoritemskega determinizma, ko gre za kuriranje glasbe, se je situacija za slovenske glasbenike in poslušalce v primerjavi s časom pred Spotifyem objektivno izboljšala.

Pri tem ne mislim samo na statistike in številke, zaradi katerih imamo tudi potrošniki končno neposreden vpogled v priljubljenost nekaterih izvajalcev in izvajalk, pač pa na splošno prepoznavnost in priljubljenost slovenske glasbe med mlajšimi generacijami, predvsem milenijci in zoomerji. Nenazadnje smo bili v zadnjih dveh oziroma treh letih, predvsem v medkoronskem času, priča vzponu nove garde slovenskih pop, rock, hip hop in trap glasbenikov, ki so radikalno zarezali v tkivo slovenske popularne kulture in končno prevzeli štafeto od prejšnjih generacij. Težko bi nas kdo jemal resno, če bi uspeh mladih imen, kot so Joker Out, MRFY, Jet Black Diamonds, KOKOSY, .travnik, Masayah, Sahareya, Vazz in drugi, pripisali zgolj medijski podpori na Valu 202 in Radiu Študent oziroma njihovi izvirni prezenci na družabnih omrežjih. Nedvomno so posamezne promocijske strategije na različnih platformah veliko doprinesle k njihovi prepoznavnosti, a pomembno vlogo pri popularizaciji nove slovenske glasbe je skoraj zagotovo odigral tudi Spotify. Seveda drži, da so bile v zadnjem desetletju poleg YouTuba na voljo tudi druge glasbene platforme, kot so Bandcamp in SoundCloud, še prej pa Myspace in LastFM. Toda pri dotičnih platformah je skoraj vedno šlo za slovenske ustvarjalke in ustvarjalce, ki so izhajali iz specifičnih, navadno precej nišnih in po pravilu »podzemnih« glasbenih scen, zato je bilo njihovo občinstvo vselej omejeno na majhen krog poslušalcev. In čeprav SoundCloud in Bandcamp ostajata relevantni orodji za nadobudne elektronske producente, ambiciozne ritmoklepače, nojzerje in zvočne raziskovalce, sveže indie formacije in folk avanturiste, bržkone več kot 95% slovenskih potrošnikov sodobne glasbe še nikdar ni zašlo na njihove kanale. V kontekstu slovenske neodvisne glasbene produkcije obstajajo tudi nekateri primeri glasbenikov in založnikov, ki svoje glasbe iz različnih vzgibov, naj bodo ideološki, etični ali finančni, zavestno ne vključujejo v ponudbo platform, kot je Spotify. Vsako takšno odločitev gre upoštevati kot gesto ohranjanja integritete, a se zdi umestno vprašanje, zakaj je YouTube, denimo, sprejemljiv, Spotify pa ne. Predvsem v primeru robnih in eksperimentalnih praks, jazza ter eksperimentalne elektronike nekateri feni preprosto pogrešamo tovrstno neodvisno produkcijo tudi na osrednjih platformah za pretakanje glasbe, saj ostaja Bandcamp za vsakdanje poslušalske potrebe precej nepraktičen.  

Spotify je relativno hitro prodrl v zavest povprečnega slovenskega potrošnika, saj je bil ta bržkone vsaj bežno seznanjen s storitvami te platforme. Nenazadnje so številni potrošniki imeli izkušnjo t. i. platformnega kapitalizma že od prej, naj gre za Netflix ali kateregakoli drugega sorodnega ponudnika video vsebin. Naj bo bentenje čez Spotify in platformno ekonomijo še tako upravičeno (spomnimo se samo na Uber ali še aktualnejši WOLT), si moramo s cmokom v grlu priznati, da je umotvor Daniela Eka slovenskim glasbenikom vendarle prinesel nekaj dobrega. Velik delež nove slovenske glasbe je naenkrat vsem na voljo. Obenem nam Spotifyeve številke nudijo globlji vpogled v domačo glasbeno sceno in dejansko kažejo, kdo ima zvesto publiko in kdo je nima, kdo služi od pretakanja glasbe in kdo ne. Danes točno vemo, da je hitič ZA BOYSE (feat. Mito) največkrat predvajani komad z zadnje plate mariborskega boybenda .travnik. Ali da ima Zonzei, skupni komad MRFY-jev in tria Matter, na YouTubu 150 tisoč ogledov in na Spotifyu 135 tisoč predvajanj, kar nakazuje, da je njihovo občinstvo podobno aktivno na obeh platformah. Siddhartina pesem Ledena ima na YouTubu osupljivih 6,7 milijona ogledov (resda nabranih v zadnjih sedmih letih), na Spotifyu pa zgolj 361 tisoč predvajanj, kar morda nakazuje, da je Siddhartina publika še vedno bolj prisotna na YouTubu kot pa na Spotifyu. Še zanimivejši primer je komad Umazane misli benda Joker Out, katerega spot šteje 1,4 milijona ogledov, komad na Spotifyu pa 581 tisoč ogledov. Spomnimo se, da Joker Out od YouTube predvajanj ni deležen niti centa, zato je poslušanje slovenske muzike na Spotifyu edina logična rešitev, če želimo vsaj simbolično podpirati slovensko glasbo. 

Povedne so tudi številke o mesečnih poslušalcih. V tem kontekstu imamo dve kategoriji slovenskih glasbenikov: tiste, ki večinoma nastopajo v Sloveniji in pišejo tekste v slovenščini, in tiste, ki večinoma nastopajo v tujini in ustvarjajo v angleščini oziroma se ukvarjajo s produkcijo. V kategoriji mednarodno aktivnih slovenskih izvajalcev ostaja nesporni zmagovalec zdaj že dolgoletni izseljenec Gramatik z več kot 900 tisoč mesečnimi poslušalci. Sledijo Senidah z nekaj več kot pol milijona in Umek (406 tisoč), verjetno kot največje presenečenje slam metalci Within Destruction (177 tisoč), zalagasper (172 tisoč), Laibach (95 tisoč) in Mike Vale (79 tisoč). Nekam vmes padejo letošnji Evrovizijci LPS z osupljivimi 46 tisoč mesečnimi poslušalci in kar 3,7 milijona predvajanji njihovega komada Disko. Na drugi strani imamo glasbenike, ki pretežno živijo od slovenskih fenov. Skoraj zagotovo sem med brskanjem po statistikah koga pozabil, a zanimivo prvi med domačimi ostaja Vlado Kreslin z več kot 32 tisoč mesečnimi poslušalci. Sledijo Magnifico (25 tisoč), Siddharta (21 tisoč), Modrijani (20 tisoč), Joker Out (19 tisoč), Jan Plestenjak (19 tisoč), Čuki (15 tisoč), Big Foot Mama (13 tisoč), Maraaya (13 tisoč), MRFY (11 tisoč) in tako dalje. Številk ne izpostavljam zaradi želje po hierarhizaciji slovenske scene glede na število fenov posameznih glasbenikov, ampak številke pač nazorno govorijo o popularnosti glasbenikov in njihovem dejanskem dosegu, česar prej, razen na YouTubu, praktično ni bilo mogoče spremljati. 

V tem kontekstu bi želel izpostaviti še projekt Digitalni vlak za slovensko glasbo, ki ga s podporo Ministrstva za javno upravo izvaja konzorcij SIGIC, Zavod Sploh in Zavod Jazz Cerkno. Cilj projekta je spodbujati in razvijati prisotnost ter poslušanost aktualne in pretekle slovenske glasbe na digitalnih glasbenih platformah. Čeprav je za tujo glasbo starejšega datuma samoumevno, da je danes prisotna na tovrstnih platformah, je velik delež predosamosvojitvene slovenske glasbe še vedno razpršen po analognih trakovih, vinilkah in kasetah. Ker je bila večina glasbe takrat izdana pri državnih založbah (RTV Ljubljana in kasneje ZKP RTVL, Helidon, Suzy Records, Jugodisk, Jugoton, Diskoton, PGP RTS) in le majhen delež pri neodvisnem ŠKUC-u, je proces pridobivanja dovoljenj za številne slovenske klasike iz jugoslovanske dobe precej zapleten. Predvsem za mlajšo generacijo bi bilo izjemno dobrodošlo, da bi lahko do celotne zgodovine slovenske glasbe dostopala bolj sistematično na platformah za pretakanje glasbe. Ne gre zgolj za gojenje zanimanja za našo polpreteklo zgodovino, pač pa za splošno poznavanje kanona slovenske popularne kulture. Če na eni strani lahko, denimo, uživamo v kultnem albumu Zadnja avantura fusion rockerjev September, pa ne moremo poslušati Brecljevega Cocktaila, po mnenju številnih najboljše slovenske in jugoslovanske plate vseh časov. Prav tako pogrešamo kultne slovenske albume, kot so Odpotovanja (1973) Tomaža Pengova, orkestralno jazz funk mojstrovino Križanke (1976) Jožeta Privška in čudoviti prvenec Danes (1977) kantavtorice Nece Falk, ki ni na voljo niti na YouTubu. Na srečo so že naložene kultne izdaje legend, kot so Videosex, Pankrti, Buldožer in Otroci socializma. Z migracijami novih generacij na platforme, kot je Spotify, lahko vsa ta glasba najde novo poslušalstvo in s tem novo življenje (eklatanten primer je letošnji komada Running Up That Hill (A Deal with God) britanske pevke Kate Bush, ki je na novo zaživel zaradi Neflixove serije A Stranger Things).

Nacionalna strategija za promocijo slovenske glasbe bi morala jasno in glasno spodbujati dostopnost digitalnih storitev za distribucijo glasbe. Nenazadnje govorimo o globalni dostopnosti slovenske muzike iz različnih obdobij naše zgodovine. Občasno se lahko zgodi, da producenta Kendricka Lamarja 9th Wonder in Bekon naletita na vinilko Zadnja avantura slovenskega benda September in »posemplata« komad Ostavi trag, a je za producente veliko lažje, če so take klasike javno dostopne vsem na platformah za pretakanje glasbe. Če želimo karikirati situacijo, bi od Ministrstva za javno upravo morali zahtevati, da zažene kampanjo, s katero bi se opozarjalo na dejstvo, da je poslušanje glasbe na YouTubu primerljivo s piratstvom, saj slovenski glasbeniki od tega nimajo ničesar, razen zastonj promocije, od česar pa se težko živi. Obenem se moramo zavedati, da je prav ministrstvo tisto, ki bi lahko pritisnilo na odločevalce na področju avtorskih pravic in končno uredilo problem monetizacije YouTuba, kjer Slovenci še naprej poslušamo največ glasbe. Dokler to področje ne bo urejeno, se zdi edina smotrna, celo državnotvorna strategija, predvsem v smislu neposredne podpore aktualni in starejši slovenski (pop)kulturni produkciji, poslušanje glasbe na platformah, kot je Spotify.