Pejt v ..... Matter

Diskografska trilogija, ki jo je skupina Matter leta 2018 zaključila z epohalnim glasbenim omnibusom Troglav (poprej sta bila Amphibios in Mrk), se iz današnje perspektive sliši kot neskončno definiranje, krmiljenje in razgrinjanje osebnega sloga. To ne pomeni, da se je Matter skrivala v svojem mikrokozmosu in da kot generacijski unikum ni bila na prepihu takšnih in drugačnih kritik. Daleč od tega. Toda najpomembnejše je dejstvo, da fantje iz Matter niso zatavali v višavah na krilih hvalospevov. Kajti lažje je biti nekaj decimetrov nad tlemi kot trdno stati na zaprašenem asfaltu ali gaziti po blatni luži. V Matter so si izbrali težjo ustvarjalno pot, ki pri pesniškem doseganju publike še kako opravičuje vsak njihov dih in dah. Navsezadnje so si s svojim udejstvovanjem priborili ne le status generacijskega glasnika, temveč so se v najboljši tradiciji ne ravno konvencionalnih glasbenih praks pri nas ustoličili kot pionirji novodobnih hiphopovskih smernic, ki se zavedajo polpretekle zgodovine neodvisne, avantgardne in alternativne slovenske glasbene scene. Povedano drugače, fantje iz Matter so s svojim delovanjem na področju glasbe in njej kompatibilnih umetnosti dokazali, da jim širša percepcija sedanjosti in prihodnosti ni tuja. Tako smo dobili Haos v glasbeno ilustrativni obliki, z obilico izpisanih črtic, spominskih kapsul, kratkih zgodb, grafičnih skic in koncertnih fotografij. Zdi se, kot da bi se v Matter še dodatno konstruktivno potrudili razsvetliti lastni miselni sklop, ki poganja njihovo ustvarjalnost in jim utira pot glasbenikov z veliko začetnico. Kajti sposobnost iskrenih in pravih glasbenikov je tudi to, da po določenem času pogledajo v notrino svojega jaza in se razgalijo do kosti. Album Haos prinaša ravno to, neke vrste povratek h koreninam, ki kljub prepoznavni, prefinjeno izpiljeni zvočni podlagi sobiva s pridigarsko surovo sedanjostjo.

Po impozantni zbirki Troglav se je porajalo vprašanje, kam se bodo Kamničani zavihteli ali zavrteli v nadaljevanju. Na odgovor nam ni bilo treba dolgo čakati: konceptualni projekt Better, ki so ga v Matter kreirali skupaj s Tsujigirijem, je dokazal, da se dobre ideje vedno krešejo skozi umetniško empatijo in v sodelovanju. Toda Better kljub zagretosti in dozorelosti ni bil Matter, kakršno smo poznali iz trilogije. Še bolj kot le odsev njihove glasbene naracije je deloval film Ameba in pričakovati je bilo, da bo skupina ta apokaliptični noir poskušala nadgraditi z novim albumom. 

Tako smo dobili Haos v glasbeno ilustrativni obliki, z obilico izpisanih črtic, spominskih kapsul, kratkih zgodb, grafičnih skic in koncertnih fotografij. Zdi se, kot da bi se v Matter še dodatno konstruktivno potrudili razsvetliti lastni miselni sklop, ki poganja njihovo ustvarjalnost in jim utira pot glasbenikov z veliko začetnico. Kajti sposobnost iskrenih in pravih glasbenikov je tudi to, da po določenem času pogledajo v notrino svojega jaza in se razgalijo do kosti. Album Haos prinaša ravno to, neke vrste povratek h koreninam, ki kljub prepoznavni, prefinjeno izpiljeni zvočni podlagi sobiva s pridigarsko surovo sedanjostjo. Če je album Troglav vedeževalsko napovedoval konec sveta (skladba 27 kometov), se v aktualnem virološkem trenutku fantje vračajo k rodni grudi. Uvodna skladba K s vrnem na najboljši način reflektira sugestivno moč kamniškega tria, v katerem se vokalno briljantno nadomeščata Tunja in Dacho v prepoznavnem slikanju verzov, ki poslušalcu omogočajo, da vizualizira besedilo brez prikritih pomenov. V skladbi Krst pri Duplici se poleg posvetila rojstnemu kraju izrisujejo tudi ultimativni verzi »jebeš smrt, kakšna smrt / dokler smo tle, ne obstaja smrt«, ki bolj kot psihoterapevtska floskula deluje kot krepitev samozavesti. Slednje skupini Matter sicer ne primanjkuje, kar pa ne pomeni, da drznost enači z aroganco. Četudi se na trenutke zdi, da v svoji liriki nekatere like fantje opisujejo zviška, gre bolj za razodetje grotesknosti v vsej podoživeti paleti človeških lastnosti. V skladbi Polna luna so ravno te lastnosti pripeljane do skrajnosti, ki jih lunarna pozicija ne opravičuje, a se vseeno ne moremo znebiti občutka, da so se nam razgalile do obisti. Seveda ne gre brez zgodb z ulice (Sipine, Mani), a se fantje vedno kot nekakšni antijunaki predstavljajo kot udeleženci, ki dovolj samokritično sprejemajo kruto realnost: »delam haos / jaz sem haos«. Ljubezni se še najbolj očitno dotaknejo v skladbi Tri tri, ko Tunja v svojem keltskem pripovednem slogu posebej razsvetli diskotečni plesni podij. V nadaljevanju, ko primemo za kaktus, se znajdemo v svetu alpskega novega primitivizma skladbe Pejt sm, ki ga opisujejo kot halucinatorno potovanje, v katerem ne manjka ne magije ne marcipana. Sladkobni okus nam v ušesih najbolj pričarajo Rdeče rože, kjer Dachovemu besednemu lupingu posebno čar da spremljevalni vokal Tschimyja. Album zaključuje Nevidna stran neba, ki vsebuje vse lastnosti generacijskega krika, v katerem se lahko prepoznajo tudi dušice, ki ne glede na letnico rojstva prisegajo na večno mladost, vsaj v mataforični obliki razumevanja in prepoznavanja družbe, kulture in politike. Ravno tem je Haos tudi namenjen, brez visokoletečih parol, a dovolj kritiško našpičen, da lahko sleherni poslušalec dešifrira nekatere dejavnike in dejanja sedanjosti.

Mimogrede, če koga zanima, kaj je s tistimi petimi pikami iz naslova: nanašajo se zgolj na besedo album ali pač na ..... .